European Central Bank - eurosystem
Možnosti iskanja
Domov Mediji Pojasnjujemo Raziskave in publikacije Statistika Denarna politika Euro Plačila in trgi Zaposlitve
Predlogi
Razvrsti po

Pogosta vprašanja o digitalnem euru

V1. Ali bi digitalni euro nadomestil gotovino?

Ne, digitalni euro ne bi nadomestil gotovine, ampak bi jo dopolnjeval. Gotovina bo v euroobmočju še naprej na voljo. Digitalni euro bi se uporabljal vzporedno z gotovino kot odgovor na nove potrebe potrošnikov, da plačujejo digitalno na hiter in varen način.

V2. Kakšne posledice bi izdaja digitalnega eura imela za bančni sektor?

Digitalni euro ne bi smel negativno vplivati na finančni sektor. V ta namen bomo upoštevali naslednji zahtevi: i) digitalni euro bi se moral uporabljati predvsem kot plačilno sredstvo in ne bi smel postati instrument za finančne naložbe, ii) pri obdelavi digitalnega eura bi morali sodelovati nadzorovani posredniki.

V3. Zakaj bi bil digitalni euro boljši od stabilnih kriptokovancev in kriptosredstev?

Digitalni euro bi bil centralnobančni denar. To pomeni, da bi mu kritje zagotavljala centralna banka, zasnovan pa bi bil tako, da bi izpolnjeval potrebe državljanov: bil bi netvegan in bi zagotavljal zasebnost in varstvo podatkov. Centralne banke imajo nalogo, da vzdržujejo vrednost denarja, neodvisno od tega, ali je v fizični ali digitalni obliki.

Po drugi strani je stabilnost in zanesljivost stabilnih kriptokovancev v osnovi odvisna od subjekta, ki jih izdaja, ter od tega, kako verodostojna in izvršljiva je njegova zaveza, da bo vedno vzdrževal njihovo vrednost. Poleg tega zasebni izdajatelji lahko uporabljajo osebne podatke v komercialne namene.

Za kriptosredstva ne jamči noben jasno ugotovljiv subjekt, kar pomeni, da terjatev ni mogoče izterjati.

V4. Ali bo digitalni euro temeljil na tehnologiji razpršene evidence, kot je na primer veriženje podatkovnih blokov?

Eurosistem preizkuša različne pristope in tehnologije, ki bi se lahko uporabile za digitalni euro. To zajema tako centralizirane kot tudi decentralizirane rešitve, kakršna je tehnologija razpršene evidence. Vendar doslej ni bila sprejeta še nobena odločitev.

V5. Bi bil digitalni euro alternativna valuta v Eurosistemu?

Ne. Digitalni euro bi bil zgolj še en način plačevanja v eurih – naši enotni valuti – v Evropi. Bil bi zamenljiv z bankovci v razmerju ena proti ena. Digitalni euro bi izpolnjeval vse močnejšo željo ljudi in podjetij, da plačujejo digitalno.

V6. Zakaj bi potrošniki želeli uporabljati digitalni euro?

Digitalni euro bi bil digitalno plačilno sredstvo, ki je enako varno, enostavno in poceni, kot je danes gotovina. Za ljudi, ki bi ga uporabljali za osnovne plačilne potrebe, bi bil brezplačen in bi se lahko uporabljal kjerkoli v euroobmočju.

V svetu, v katerem ljudje vse več plačil opravljajo elektronsko in v katerem trg digitalnih plačil vztrajno raste, bi digitalni euro ponudil dodatno možnost izbire, s katero bi vsi – gospodinjstva, mala podjetja ali velike gospodarske družbe – lahko plačevali v centralnobančnem denarju.

Za prejemnike plačil, kot so trgovci ali mala podjetja, bi digitalni euro predstavljal dodatno sredstvo, v katerem bi lahko prejemali plačila od svojih strank.

Digitalni euro bi lahko ponudil tudi napredne funkcije, kot so možnosti samodejnega plačevanja ali uporaba takšne ali drugačne oblike digitalne identitete.

V7. Kaj če bo kaka centralna banka zunaj euroobmočja svojo digitalno valuto izdala pred Eurosistemom?

Vse pomembnejše centralne banke proučujejo možnost izdaje centralnobančne digitalne valute, vendar to ni ne tekmovanje ne dirka. Na ravni skupine G20 obstaja splošno soglasje, da je pri mednarodni uporabi centralnobančnih digitalnih valut potrebno sodelovanje.

Poleg tega sta temeljitost in varnost pomembnejši kot hitrost: potrebujemo sistem, ki deluje za vse in je že od prvega dne stabilen. Za digitalni euro morajo sodelujoče centralne banke in nadzorovani posredniki vzpostaviti določeno infrastrukturo.

Eurosistem sodeluje z drugimi centralnimi bankami, da bi razumel, kakšne posledice bi izdaja digitalne valute imela za različna gospodarstva. Za vse je koristno, če si izmenjujemo zamisli in izkušnje.

Možnost uvedbe digitalnega eura proučujemo v odziv na potrebe državljanov in nameravamo uporabiti evropske plačilne rešitve, kar vidimo kot vprašanje avtonomije in suverenosti.

V8. Kakšen je predvideni časovni potek uvedbe digitalnega eura?

Pred odločitvijo o uvedbi digitalnega eura moramo določiti, kako naj bi bil zasnovan, in preveriti, ali bi izbrani model izpolnjeval potrebe končnih uporabnikov. Preden bo mogoče uvesti digitalni euro, bo treba opraviti še kar nekaj korakov.

Po preizkušanju, ki so ga opravile ECB in nacionalne centralne banke v euroobmočju, smo julija 2021 v okviru projekta digitalnega eura začeli fazo proučevanja. Cilj te faze je določiti optimalno zasnovo digitalnega eura in zagotoviti, da izpolnjuje potrebe uporabnikov. Poleg tega bomo tudi analizirali, kako bi finančni posredniki lahko izvajali storitve za uporabnike, ki bi temeljile na digitalnem euru.

Delo v tej fazi bomo zaključili do oktobra 2023.

Svet ECB se bo zatem odločil, ali naj začne naslednjo fazo, v kateri bi razvijali integrirane storitve in izvajali testiranja ter morda že tudi v živo preizkušali digitalni euro. Ta faza bi lahko trajala približno tri leta.

Vprašanje digitalnega eura obravnavamo prednostno, vendar potrebujemo tudi čas, da vse opravimo tako, kot je treba. Pred sprejetjem kakršnekoli odločitve je treba skrbno analizirati možne učinke digitalnega eura.

V9. Zakaj predlagate zgornjo mejo depozitov »prve stopnje«? Kako nizka bi morala biti obrestna mera za depozite »druge stopnje«?

Ugotavljamo, kakšna tveganja bi uvedba digitalnega eura lahko ustvarila za finančno stabilnost in transmisijo denarne politike.

Če bo digitalni euro uveden, bo dodatno plačilno sredstvo in ne oblika finančnih naložb. Eurosistem proučuje različne konceptualne možnosti, s katerimi bi zagotovili, da ljudje ne bi hranili velikih zneskov digitalnih eurov kot netvegano naložbo ali premikali sredstva iz bančnih vlog v digitalni euro. Druga možnost poleg te, da neposredno omejimo velikost imetij v digitalnih eurih, je večstopenjsko obrestovanje.

Če bi bila imetja digitalnih eurov obrestovana, bi bila obrestna mera za imetja posameznikov, ki jih uporabljajo za vsakodnevno plačevanje (tj. prva stopnja) enaka nič ali pozitivna in torej nikoli slabša kot za gotovino. Obrestna mera za depozite »druge stopnje« pa bi bila nekoliko nižja od obrestne mere za sredstva, ki veljajo za varna, tako da digitalni euro ne bi postal oblika naložbe, saj je centralnobančni denar tisto sredstvo, ki najbolje združuje varnost in stabilnost.

Odločitve o večstopenjskem obrestovanju ali o morebitni omejitvi imetij še nismo sprejeli in v nadaljevanju analize bomo morda proučili tudi druge možnosti.

V10. Katere podatke boste predvidoma obdelovali pri plačilih v digitalnih eurih? Boste lahko sledili plačilnemu vedenju ljudi in te informacije delili z vladnimi službami in drugimi javnimi institucijami?

Eurosistem nima potrebe, da bi od individualnih uporabnikov zbiral podatke o plačilih, sledil njihovemu plačilnemu vedenju ali te podatke delil z vladnimi službami ali drugimi javnimi institucijami.

Digitalni euro bi ljudem omogočal, da opravljajo plačila, ne da bi svoje podatke delili s tretjimi strankami, razen kjer je to potrebno za preprečevanje nezakonitih dejavnosti.

Da bi plačila ostala zasebna, bi morale biti zaščitene različne vrste podatkov: identiteta uporabnika, podatki o posameznem plačilu (tj. znesek) in metapodatki o transakciji (npr. IP naslov naprave, s katero je bila transakcija opravljena).

Ko bi uporabniki prvič dostopali do storitev v digitalnih eurih, bi se verjetno morali identificirati, vendar bi za njihova plačila kljub temu lahko obstajale različne stopnje zasebnosti.

Visoko stopnjo zasebnosti bi bilo mogoče zagotavljati tudi na druge načine. Identiteta uporabnika bi se denimo lahko hranila ločeno od podatkov o plačilih, tako da bi te informacije lahko po natančno določenem pravnem okviru pridobile samo finančne obveščevalne enote, če bi v primeru suma kaznivih dejanj želele ugotoviti identiteto plačnika in prejemnika plačila.