Finančna stabilnost
ECB ima na področju finančne stabilnosti dve glavni nalogi.
Odkriva tveganja
ECB skupaj z drugimi centralnimi bankami Eurosistema in Evropskega sistema centralnih bank spremlja ciklična in strukturna gibanja v bančnem sektorju ter v drugih finančnih sektorjih euroobmočja in EU kot celote.
Ocenjuje tveganja
Morebiten vpliv sistemskih tveganj na stabilnost finančnega sistema euroobmočja in EU ter stopnja njegove odpornosti se ocenjujeta s pomočjo kvantitativnih orodij, kot so okvir za izvajanje makrostresnih testov, mrežna analiza in druga sorodna modelska orodja. Okvir za izvajanje makrostresnih testov se pogosto uporablja za to, da se s pogledom v prihodnost ocenjuje odpornost bančnega sektorja proti (neugodnim) makroekonomskim in finančnim gibanjem.
Na področju finančne stabilnosti zagotavlja ECB tudi analitično podporo Evropskemu odboru za sistemska tveganja.
Makrobonitetna politika
Potem ko je 4. novembra 2014 začela veljati uredba o enotnem mehanizmu nadzora (EMN), je ECB v roke dobila makrobonitetna orodja, s pomočjo katerih se spopada z nastankom morebitnih sistemskih tveganj v finančnem sistemu. ECB ima na področju finančne stabilnosti dve glavni nalogi.
Uporablja strožje ukrepe
ECB lahko namesto nacionalnih organov uporabi višje zahteve glede kapitalskih blažilnikov od tistih, ki jih uporabljajo nacionalni organi, ter izvaja strožje ukrepe, katerih cilj je odpraviti sistemska ali makrobonitetna tveganja, v skladu s postopki, določenimi v relevantni zakonodaji EU. ECB lahko – potem ko je o tem obvestila nacionalne organe – na primer bankam naloži višje zahteve, med katerimi so:
- proticiklični kapitalski blažilniki
- blažilniki sistemskih tveganj (če se uporabljajo v nacionalni zakonodaji)
- kapitalski dodatki za sistemsko pomembne institucije
- uteži tveganosti za nepremičninske izpostavljenosti in izpostavljenosti znotraj finančnega sektorja
- zgornje meje velikih izpostavljenosti
- dodatne zahteve glede razkritja
Daje pripombe in ugovarja
Nacionalni organi morajo obvestiti ECB, kadar nameravajo izvesti ali spremeniti določen makrobonitetni ukrep. ECB nato oceni načrtovane ukrepe in jim lahko tudi ugovarja. Preden nacionalni organi nadaljujejo z izvajanjem odločitve, morajo upoštevati pripombe ECB.
Finančna regulacija
Regulacija finančnih institucij in trgov predstavlja temelj makrobonitetne politike. ECB analizira pobude v zvezi s finančno regulacijo, finančnim nadzorom, finančno stabilnostjo (npr. upravljanje in reševanje finančnih kriz) in drugimi področji finančnih storitev (npr. računovodstvo), ki jih predlagajo evropski in svetovni regulatorji in nadzorniki. ECB daje tudi nasvete z makrobonitetnega vidika in vidika finančne stabilnosti. Prek prispevkov ECB in Eurosistema namreč z regulatornega in nadzornega vidika sooblikuje zakonodajne predloge na nacionalni in mednarodni ravni ter na ravni EU.