Kaj je ANFA?

5. februar 2016 (posodobljeno 15. november 2019)

Sporazum o neto finančnih sredstvih (Agreement on Net Financial Assets, ANFA) je sporazum med nacionalnimi centralnimi bankami euroobmočja in Evropsko centralno banko (ECB), ki skupaj tvorijo Eurosistem. Sporazum določa pravila in zgornjo mejo za imetja finančnih sredstev, ki so povezana z nacionalnimi nalogami nacionalnih centralnih bank. Ta finančna sredstva so na primer protipostavka kapitala in knjigovodskih rezerv ali drugih specifičnih obveznosti nacionalnih centralnih bank, njihove devizne rezerve in pokojninski skladi za zaposlene, pa tudi sredstva za splošne naložbene namene.

Imetja finančnih sredstev, ki niso povezana z denarno politiko, so sestavni del funkcij, ki jih opravljajo centralne banke v Evropi, in so obstajala tudi pred uvedbo eura. Ko je bila ustanovljena monetarna unija, so vlade sodelujočih držav sklenile, da bodo na skupno raven prenesle samo tiste centralnobančne funkcije in naloge, ki so nujne za izvajanje enotne denarne politike v celotnem euroobmočju. Obenem so se odločile, da bodo nacionalne centralne banke kot neodvisne institucije lahko še naprej opravljale nacionalne naloge, če te ne vplivajo na enotno denarno politiko.

Z drugimi besedami: nacionalne centralne banke so finančno neodvisne institucije, ki izvajajo naloge denarne politike, povezane s primarno vlogo Eurosistema, da ohranja cenovno stabilnost, hkrati pa opravljajo tudi nacionalne naloge. ANFA je bila uvedena z namenom določiti zgornjo mejo za skupni neto obseg finančnih sredstev, povezanih z izvajanjem nacionalnih nalog, ki niso del denarne politike, tako da ta sredstva ne bi vplivala na denarno politiko.

Kako deluje ANFA?

Zakaj imajo nacionalne centralne banke finančna sredstva, ki niso povezana z denarno politiko?

Vsaka centralna banka ima v svoji bilanci tudi sredstva, ki niso povezana z denarno politiko. V euroobmočju denarno politiko za vseh 19 držav članic centralno določa Svet ECB. Ko je bila ustanovljena ekonomska in monetarna unija, so vlade sodelujočih držav v evropski pogodbi določile, da bodo naloge, ki so povezane z denarno politiko, prenesle na evropsko raven. Onkraj denarne politike pa bi nacionalne centralne banke po pogodbi imele – in dejansko tudi imajo – pravico, da izvajajo nacionalne naloge. To načelo je opredeljeno v členu 14.4 Statuta ESCB in ECB. V praksi imajo nacionalne centralne banke tudi imetja, ki niso povezana z denarno politiko ali izvajanjem deviznih poslov Eurosistema, kot so zlato in devizne rezerve, naložbeni portfelji (npr. za pokojnine zaposlenih) ter sredstva, ki jih imajo centralne banke kot protipostavko depozitom strank, med katerimi so tuje centralne banke ali vlade. Obenem imajo nacionalne centralne banke v bilanci tudi obveznosti, ki niso povezane z denarno politiko, vključno z zgoraj omenjenimi depoziti tujih centralnih bank ali vlad. Te nacionalne naloge lahko opravljajo pod pogojem, da niso v nasprotju s cilji in nalogami Evropskega sistema centralnih bank (ESCB), zlasti z denarno politiko. Podobno ima ECB portfelj lastnih sredstev, povezan z njenim kapitalom in knjigovodskimi rezervami, ter portfelj pokojninskega sklada za zaposlene.

Nacionalne centralne banke so te portfelje imele že pred pridružitvijo Eurosistemu, prihodki od njih pa so del finančnih prihodkov nacionalnih centralnih bank. Ob vzpostavitvi euroobmočja je bilo ugotovljeno, da bi ti portfelji lahko prispevali k zadovoljevanju povpraševanja po likvidnosti v bančnem sistemu euroobmočja, saj bi se upoštevali pri kalibriranju operacij denarne politike. Ocenjeno je bilo, da s stališča denarne politike ni narobe, če te portfelje še naprej upravljajo nacionalne centralne banke, tj. zunaj okvira denarne politike, in da smejo portfelji s časom rasti z enako (ali manjšo) hitrostjo kot povpraševanje po bankovcih in obvezne rezerve bančnega sistema. Svet ECB je poleg tega ocenil, da bi z denarno politiko nepovezani portfelji, brez upoštevanja obveznosti, lahko ogrozili denarno politiko, če bi dalj časa rasli hitreje kot povpraševanje po likvidnosti. Sporazum ANFA je bil sprejet z namenom, da se njihova rast upravlja in omeji.

Kaj so neto finančna sredstva?

Centralne banke imajo v svoji bilanci sredstva, ki niso neposredno povezana z denarno politiko. Poleg tega imajo nekatere obveznosti, ki prav tako niso neposredno povezane z denarno politiko. Razlika med obema je opredeljena kot neto finančna sredstva. Ta koncept je ponazorjen spodaj na primeru bilance stanja Eurosistema iz tedenskega računovodskega izkaza z dne 18. oktobra 2019, ki je objavljen na spletnem mestu ECB. Natančna definicija je v prilogi I k sporazumu ANFA.

Kot je razvidno iz tega primera, neto finančna sredstva na strani sredstev obsegajo bilančne postavke 1 do 4 ter postavke 5.6, 6, 7.2, 8 in 9. Na strani obveznosti pa obsegajo postavko 2.5 ter postavke od 3 do 12. Če odštejemo vsoto zgoraj navedenih obveznosti od vsote sredstev (tj. dele, ki so obarvani oranžno), dobimo neto finančna sredstva Eurosistema.

Kakšna je vrednost neto finančnih sredstev Eurosistema?

Ob koncu oktobra 2019 so neto finančna sredstva (NFS) Eurosistema znašala −186 milijard EUR in se že od leta 2014 konstantno znižujejo. Ta negativna številka je predvsem posledica povečevanja strani obveznosti v bilanci stanja Eurosistema, ki več kot izravna ustrezna pozitivna gibanja na strani sredstev, kot je pojasnjeno zgoraj. Za primerjavo: bankovci in obvezne rezerve so se od leta 2002 povečevali po povprečni letni stopnji 6,4%.

Neto finančna sredstva v primerjavi z bankovci in obveznimi rezervami (OR) (v milijonih EUR)

Kaj je ANFA?

ANFA je angleška kratica, ki pomeni »Agreement on Net Financial Assets« oziroma Sporazum o neto finančnih sredstvih. Gre za sporazum med nacionalnimi centralnimi bankami euroobmočja in ECB, ki skupaj tvorijo Eurosistem. Sporazum določa pravila za izračun zgornje meje za imetja, ki so povezana z nacionalnimi nalogami nacionalnih centralnih bank.

Zakaj je potrebno omejiti neto finančna sredstva?

ANFA določa zgornjo mejo za neto finančna sredstva, ki jih nacionalne centralne banke smejo imeti v svoji bilanci. To je nujno, da Svet ECB lahko ohranja popoln nadzor nad obsegom bilance stanja Eurosistema, kar omogoča učinkovito izvajanje denarne politike. Pred krizo se je denarna politika najučinkoviteje izvajala z vzdrževanjem razmer, v katerih so banke morale za likvidnost prositi Eurosistem. Primanjkljaj likvidnosti v odnosu do Eurosistema, imenovan tudi »likvidnostni primanjkljaj«, je tako predstavljal osnovo za izvajanje denarne politike. ANFA je ščitila ta likvidnostni primanjkljaj. Ko je udarila finančna kriza, je postalo nujno, da se bankam zagotovi več likvidnosti, kot so jo dejansko potrebovale za izpolnjevanje obveznih rezerv. Namesto likvidnostnega primanjkljaja zdaj v bančnem sistemu obstaja presežek likvidnosti. V tem okolju ANFA ne ščiti več likvidnostnega primanjkljaja, ampak zagotavlja, da se presežna likvidnost ne poveča čez mejo, za katero Svet ECB meni, da je ustrezna za naravnanost denarne politike.

Ali ANFA res pomeni dovoljenje nacionalnim centralnim bankam, da natisnejo toliko denarja, kot želijo?

Ne, ravno nasprotno: ANFA določa največji dovoljeni obseg neto finančnih sredstev, ki jih sme imeti posamezna nacionalna centralna banka, kar zagotavlja, da spremembe njenih finančnih sredstev in obveznosti, ki niso povezane z denarno politiko, ne motijo izvajanja denarne politike Eurosistema.

Kaj vpliva na najvišji dovoljeni obseg neto finančnih sredstev po ANFA?

Rast skupne vrednosti bankovcev v obtoku in obsega obveznih rezerv, ki jih morajo imeti poslovne banke pri centralni banki, ustvarja likvidnostne potrebe, ki se zadovoljujejo z operacijami denarne politike Eurosistema in neto finančnimi sredstvi nacionalnih centralnih bank. Ko je določen minimalni obseg operacij denarne politike, se kot preostanek določi tudi zgornja meja za neto finančna sredstva nacionalnih centralnih bank. Če je cilj Sveta ECB likvidnostni presežek, ANFA omeji neto finančna sredstva nacionalnih centralnih bank, s čimer zagotavlja, da se likvidnostni presežek ne poveča čez določeno mejo.

Zakaj ANFA omejuje neto in ne bruto finančnih sredstev nacionalnih centralnih bank?

Vsako sredstvo v bilanci stanja centralne banke ustvarja centralnobančni denar ali likvidnost. Vsaka obveznost v bilanci to likvidnost zmanjšuje. Neto raven vseh sredstev in obveznosti, ki niso povezana z denarno politiko, kaže celoten obseg likvidnosti, ki jo centralna banka zagotavlja s svojimi operacijami, ki niso povezane z denarno politiko. Za učinkovito izvajanje denarne politike je obseg likvidnosti, ki se zagotavlja s temi operacijami nacionalnih centralnih bank, treba omejiti. Za nadzorovanje vpliva, ki ga imajo operacije nacionalnih centralnih bank na raven likvidnosti, je zato omejena neto – in ne bruto – raven finančnih sredstev.

Kako se izračuna največja dovoljena raven neto finančnih sredstev?

Svet ECB vsako leto določi parametre denarne politike. Pri tem določi ustrezno raven likvidnosti Eurosistema. Poleg tega določi stopnjo obveznih rezerv ter velikost dokončnih portfeljev denarne politike, da bi lahko čim bolj učinkovito izvajal denarno politiko. Hkrati upošteva tudi gibanja na področju bankovcev v obtoku. Novi največji dovoljeni znesek skupnih neto finančnih sredstev Eurosistema je ostanek v tem izračunu.

Kako se celoten obseg neto finančnih sredstev Eurosistema porazdeli med nacionalne centralne banke?

Ko je določena zgornja meja neto finančnih sredstev na ravni Eurosistema, se celoten obseg porazdeli med nacionalne centralne banke v skladu z njihovim deležem v kapitalu ECB, pri čemer se upošteva tudi zgodovinsko začetno stanje. Na tej podlagi se določi delež vsake nacionalne centralne banke za prihodnje leto. Če katera od nacionalnih centralnih bank svojega deleža ne namerava izkoristiti v celoti, ANFA omogoča začasno prerazporeditev neizkoriščenega dela drugim nacionalnim centralnim bankam, če želi katera imeti višjo zgornjo mejo. Tudi ta prerazporeditev bi bila izračunana v skladu z deleži v kapitalu ECB. S prerazporeditvijo je določen največji obseg neto finančnih sredstev za vsako posamezno nacionalno centralno banko. Neto finančna sredstva nacionalnih centralnih bank morajo ostati pod zgornjo mejo na povprečni letni ravni. Kalibracija se izvaja letno.

Kakšen vpliv imajo izvzetja?

Izvzetja lahko vplivajo na porazdelitev največjega dovoljenega obsega neto finančnih sredstev v Eurosistemu, vendar se zaradi njih ne poveča največji dovoljeni obseg skupnih neto finančnih sredstev nacionalnih centralnih bank v Eurosistemu.

Izvzetja določajo najmanjši delež neto finančnih sredstev, ki jih lahko ima vsaka posamezna nacionalna centralna banka. Z drugimi besedami, vsaka nacionalna centralna banka ima pravico do določenega deleža v celotnem dovoljenem obsegu neto finančnih sredstev Eurosistema v skladu s svojim deležem v kapitalu ECB, pri čemer je znesek, ki ustreza izvzetju, enak minimalni upravičenosti dane nacionalne centralne banke (kar je lahko več od zneska, ki je izračunan glede na njen delež v kapitalu ECB). Seveda se v primeru, ko imajo nekatere nacionalne centralne banke neto finančna sredstva v skladu s svojim izvzetjem, to pa presega njihov delež v kapitalu, ustrezno zmanjša obseg neto finančnih sredstev drugih nacionalnih centralnih bank, tako da maksimalni znesek neto finančnih sredstev Eurosistema ni nikoli presežen.

Obstajajo tri vrste izvzetij:

  1. Zgodovinsko izvzetje (kot je opredeljeno v prilogi III k sporazumu ANFA) določa, da nacionalnim centralnim bankam ni treba zmanjšati neto finančnih sredstev pod raven, ki je povezana z njihovim zgodovinskim začetnim stanjem.
  2. Izvzetje, specifično za posamezna sredstva, ščiti imetja nekaterih sredstev (opredeljena v ozkih postavkah v prilogi IV k sporazumu ANFA), ki jih nacionalne centralne banke ne morejo zlahka prodati zaradi pogodbenih ali drugih omejitev, npr. zlate rezerve centralnih bank zaradi Sporazuma centralnih bank o zlatu.
  3. Dinamično izvzetje prilagaja zgodovinsko izvzetje majhnih nacionalnih centralnih bank glede na to, kako se skozi čas povečuje ali zmanjšuje največji dovoljeni obseg neto finančnih sredstev Eurosistema.

Uporabi se samo največje od teh treh izvzetij.

Kaj se zgodi, če ena ali več nacionalnih centralnih bank ne investira ničesar oziroma manj od maksimalnega zneska, ki ji je bil prvotno dodeljen? Ali ostanek lahko odstopi drugim?

Če nekatere nacionalne centralne banke načrtujejo manjša imetja od tistih, ki so jim bila dodeljena, druge pa želijo večja, se neizrabljeni del prerazdeli s centralnim mehanizmom, ki je opredeljen v sporazumu. Prerazdelitev se opravi v okviru vsakoletne kalibracije zgornje meje neto finančnih sredstev. Deleži so prerazdeljeni začasno in se ponovno preračunajo v naslednji letni kalibraciji. Prerazdelitev ne vpliva na največji dovoljeni znesek neto finančnih sredstev, ki jih imajo vse nacionalne centralne banke euroobmočja skupaj in ki ga določa Svet ECB s sklepi o denarni politiki.

Zakaj nekatere nacionalne centralne banke izrabijo svojo »kvoto«, druge pa ne?

To je odvisno od njihovih institucionalnih preferenc. V nekaterih jurisdikcijah je obseg naložb, ki jih lahko opravi nacionalna centralna banka izven okvira denarne politike, omejen z zakonom. V drugih zakonodaja določa, da mora nacionalna centralna banka potem, ko je izpolnila svoje naloge s področja denarne politike, upoštevati interese svojih delničarjev. Poleg tega imajo nekatere nacionalne centralne banke v bilanci stanja na strani obveznosti velike depozite strank in/ali vlade, kar vpliva na velikost njihovih portfeljev, ki niso povezani z denarno politiko.

Obstaja tudi zgodovinski razlog: pred uvedbo eura v letu 1999 je imelo več centralnih bank v Evropi razmeroma velike devizne rezerve za upravljanje deviznega tečaja, kar še zlasti velja za nemško marko. To je primerljivo s položajem držav članic EU, ki so se euroobmočju pridružile po letu 1999, saj so tudi njihove nacionalne centralne banke pred pridružitvijo Eurosistemu imele dokaj velike devizne rezerve za upravljanje deviznega tečaja do eura. Različen začetni položaj nacionalnih centralnih bank je tudi razlog za precejšnje razlike v sestavi njihovih bilanc stanja, ki v nekaterih primerih vztrajajo še več let po vstopu države v euroobmočje.

Kaj se zgodi, če nacionalna centralna banka preseže svojo zgornjo mejo?

Če bi posamezna nacionalna centralna banka v svoji bilanci dlje časa imela več neto finančnih sredstev, kot ji je dovoljeno, bi to lahko vplivalo na izvajanje denarne politike. Zato ECB vsako leto preveri, ali nacionalne centralne banke spoštujejo sporazum ANFA. Po potrebi Svet ECB v skladu s členom 14.4 Statuta ESCB in ECB lahko prepove oziroma omeji obseg ali število operacij, ki jih nacionalne centralne banke izvajajo izven okvira denarne politike, če te operacije posegajo v cilje in naloge ESCB, vključno z denarno politiko Eurosistema. Doslej ni še nikoli prišlo do neupravičenega odstopanja od omejitev neto finančnih sredstev.

Odstopanje je upravičeno, če je na primer posledica mednarodnih obveznosti do Mednarodnega denarnega sklada ali če nacionalna centralna banka zagotovi izredno likvidnostno pomoč (Emergency Liquidity Assistance, ELA) bančnemu sistemu v svoji državi (ELA je v sporazumu ANFA opredeljena kot del neto finančnih sredstev). Če se to zgodi, mora nacionalna centralna banka čim prej zmanjšati obseg svojih neto finančnih sredstev, da bi se ponovno uskladila z ANFA. Če je razlog za prekoračitev črpanje sredstev s strani MDS, ima za to eno leto časa.

Kaj se zgodi, če neto finančna sredstva vseh nacionalnih centralnih bank skupaj ostanejo pod izračunano zgornjo mejo?

Če neto finančna sredstva ostanejo pod izračunano zgornjo mejo, to običajno ni problem. Prav to se dejansko dogaja. Neto finančna sredstva so se od leta 2014 zmanjšala, vrednost bankovcev v obtoku pa se je povečala. To pomeni, da se z bankovci v obtoku na ravni euroobmočja ustvarjajo večje potrebe po likvidnosti, kot se zadovoljujejo z neto finančnimi sredstvi Eurosistema. Likvidnostne potrebe se namesto tega pokrivajo z uporabo orodij denarne politike, tj. z Eurosistemovimi rednimi operacijami refinanciranja ali strukturnimi operacijami, kot so dokončni nakupi za namene denarne politike ali povratne strukturne operacije.

Kaj se zgodi, če je skupni znesek neto finančnih sredstev višji od izračunane zgornje meje?

To se ni še nikoli zgodilo in tudi ni verjetno, da bi se kdaj v prihodnje. ANFA je soglasen dogovor med nacionalnimi centralnimi bankami in ECB, ki so se vse zavezale, da ga bodo spoštovale. Tveganje, da bi bil skupni znesek neto finančnih sredstev previsok, se zmanjšuje tudi z uporabo konservativnih predpostavk pri določanju zgornje meje. To pomeni, da bi želeni strukturni likvidnostni položaj verjetno obstajal tudi v primeru, če bi neto finančna sredstva presegla zgornjo mejo, operacije denarne politike pa bi bile posledično manjše od sprva načrtovanih. Operacije denarne politike bi bile v takem primeru verjetno manjše od tistih, ki bi bile primerne za učinkovito izvajanje denarne politike, vendar položaj kratkoročno ne bi bil težak, ECB pa bi sprejela korektivne ukrepe. Če so ti potrebni, ima Svet ECB na voljo različna orodja, s katerimi lahko zagotovi, da so operacije denarne politike dovolj velike. Kar zadeva velikost operacij refinanciranja, lahko na primer Svet ECB uporabi operacije za umikanje likvidnosti ali pa poveča stopnjo obveznih rezerv.

Kaj se zgodi, če se drugi dejavniki, npr. bankovci, gibajo drugače, kot je pričakovano?

Letna kalibracija ANFA temelji na konservativnih predpostavkah. Zato je v omejitvah neto finančnih sredstev dovolj manevrskega prostora za prilagajanje nepričakovanim dogodkom. Pri kalibraciji zgornje meje za prihodnje leto se na primer predpostavlja, da bo vrednost bankovcev v obtoku ostala na povprečni ravni tretjega četrtletja tekočega leta.

Pod kakšnimi pogoji bi neto finančna sredstva lahko delovala v nasprotju z denarno politiko?

ANFA je bila sprejeta zato, da neto finančna sredstva ne bi motila delovanja denarne politike. Če bi vseeno presegla skupno zgornjo mejo, bi to lahko pomenilo, da bi operacije denarne politike lahko postale premajhne za učinkovito izvajanje denarne politike (kot je omenjeno zgoraj).

Poleg obsega je pomembna tudi sestava neto finančnih sredstev. Če bi se na primer posamezna transakcija denarne politike in transakcija, ki ni povezana z denarno politiko, medsebojno izničili (npr. ena je nakup vrednostnega papirja, druga pa prodaja istega vrednostnega papirja), to lahko daje nasprotujoče si signale o ciljih denarne politike ali zmanjša učinkovitost denarne politike. Drug primer je transakcija centralne banke v tuji valuti, ki lahko vpliva na devizne tečaje ali se napačno razume kot tečajno posredovanje. Da ti dogodki ne bi motili delovanja denarne politike, je ECB sprejela ukrepe, ki dopolnjujejo sporazum ANFA, kot sta Smernica ECB o domačih poslih upravljanja s sredstvi in obveznostmi s strani nacionalnih centralnih bank (prenovitev) (ECB/2019/7) in Sklep ECB o programu nakupa vrednostnih papirjev javnega sektorja na sekundarnih trgih (ECB/2015/10, z vsemi spremembami). Medtem ko se s smernico nadzoruje neto likvidnostne učinke operacij nacionalnih centralnih bank, pa sklep med drugim omejuje znesek posameznega vrednostnega papirja, primernega za nakup v programu nakupa vrednostnih papirjev javnega sektorja, ki je v posesti v vseh portfeljih centralnih bank Eurosistema.

Kako skrbite za to, da naložbene operacije ne vplivajo na naravnanost denarne politike?

Kot je pojasnjeno zgoraj, ANFA določa zgornjo mejo za imetja neto finančnih sredstev nacionalnih centralnih bank. Obenem s tem omejuje likvidnostni učinek transakcij, ki jih izvajajo nacionalne centralne banke izven okvira denarne politike. Drugič, v teh transakcijah nacionalne centralne banke in ECB delujejo kot institucionalni vlagatelji. Ko nacionalne centralne banke izvajajo nakupe za portfelje, ki niso povezani z denarno politiko, upoštevajo enaka merila kot drugi institucionalni vlagatelji in se o njih odločajo ločeno od denarne politike. Pri tem morajo spoštovati pravila, ki so določena v sporazumu ANFA in drugih smernicah. Nacionalne centralne banke redno obveščajo ECB (1) o svojih z denarno politiko nepovezanih transakcijah, ki jih mora v nekaterih primerih odobriti ECB, (2) o svojih sredstvih in obveznostih in (3) o svojih pričakovanih in dejanskih neto finančnih sredstvih. ECB lahko sprejme korektivne ukrepe, če z denarno politiko nepovezane transakcije vplivajo na naravnanost denarne politike. In tretjič, Svet ECB lahko sprejme ukrepe, ki so zavezujoči za nacionalne centralne banke.

Zakaj so sredstva in obveznosti, ki niso povezana z denarno politiko, »tajna«?

Sredstva in obveznosti nacionalnih centralnih bank, ki niso povezana z denarno politiko, so razkrita v skladu z nacionalnimi in evropskimi pravili. Na podlagi teh pravil se nacionalne centralne banke odločijo, ali bodo objavile informacije o njih, vključno s sestavo portfeljev, ki niso povezani z denarno politiko. Večina nacionalnih centralnih bank predstavi dodatne podrobnosti v letnem poročilu ali drugih publikacijah ter na svoji spletni strani, kjer na primer prikažejo razčlenitev svojih sredstev na državni in nedržavni dolg. Enako kot vsi drugi vlagatelji tudi nacionalne centralne banke ne razkrijejo informacij, iz katerih bi drugi lahko sklepali o njihovih prihodnjih naložbenih odločitvah.

Eurosistem nima mandata, da bi razkril sestavo z denarno politiko nepovezanih sredstev in obveznosti nacionalnih centralnih bank.

Kaj zagotavlja, da se z denarno politiko nepovezani portfelji ne zlorabijo za izvajanje prepovedanega denarnega financiranja?

ECB mora skrbeti za to, da centralne banke ESCB spoštujejo prepoved denarnega financiranja, kot je določeno v Statutu Evropskega sistema centralnih bank in ECB. Sporazum ANFA tega vprašanja ne obravnava, saj opredeljuje zgolj želeni strukturni likvidnostni položaj za izvajanje denarne politike ter s tem določa obseg neto finančnih sredstev. ANFA ne določa niti sestave z denarno politiko nepovezanih sredstev in obveznosti niti načina, kako so pridobljeni.

Za nadzor spoštovanja prepovedi denarnega financiranja morajo nacionalne centralne banke ESCB obveščati ECB o svojih sredstvih, ECB pa skrbi, da nacionalne centralne banke ne financirajo vlad z nakupi njihovih dolžniških vrednostnih papirjev na primarnem trgu. ECB spremlja tudi nakupe na sekundarnem trgu. Izsledki teh pregledov in ocen so objavljeni v letnem poročilu ECB.

Kaj se zgodi, če pride do kršitve prepovedi denarnega financiranja?

Tega ne obravnava ANFA, ampak člena 123 in 124 Pogodbe o delovanju Evropske unije (tj. najvišja evropska zakonodaja). Svet ECB je določil pravila za naložbene operacije nacionalnih centralnih bank, ki zagotavljajo, da slednje ne pridejo v nasprotje s prepovedjo denarnega financiranja. Nakupi državnih dolžniških vrednostnih papirjev na primarnem trgu so prepovedani, o transakcijah na sekundarnem trgu pa morajo nacionalne centralne banke poročati. ECB spremlja spoštovanje prepovedi denarnega financiranja in o rezultatih tega spremljanja poroča v svojem letnem poročilu.

Zadnja sprememba: ta pojasnjevalni članek je bil posodobljen 15. novembra 2019 zaradi rednega pregleda ANFA v letu 2019. ANFA se revidira najmanj vsakih pet let.