Uporaba eura

Euro je bil uveden 1. januarja 1999, ko je postal skupna valuta za več kot 300 milijonov Evropejcev. Prva tri leta je bil neviden, saj se je uporabljal samo v računovodske namene, na primer v elektronskih plačilih. Gotovina je bila uvedena šele 1. januarja 2002, ko je euro po nespremenljivih menjalnih razmerjih nadomestil bankovce in kovance dotedanjih nacionalnih valut, kot sta npr. belgijski frank in irski funt.

Danes so bankovci in kovanci eura zakonito plačilno sredstvo v 19 od skupno 28 držav članic Evropske unije, vključno z njihovimi čezmorskimi departmaji, ozemlji in otoki, ki so bodisi del ali pridružen del držav euroobmočja. Te države skupaj tvorijo euroobmočje. Na podlagi uradnega dogovora z Evropsko unijo euro uporabljajo tudi mikro države Andora, Monako, San Marino in Vatikan. Črna gora in Kosovo prav tako uporabljata euro, vendar brez uradnega dogovora.

Interaktivni zemljevid euroobmočja

Nespremenljiva menjalna razmerja med nacionalnimi valutami in eurom

Gotovinski tokovi v euroobmočju

Zaradi turizma, poslovnih potovanj, čezmejnega nakupovanja in drugih dejavnikov eurski bankovci (in kovanci) zelo radi »potujejo« po euroobmočju. Pred uvedbo eura so preko meja – sicer precej manj – potovali tudi nacionalni bankovci, ki jih je bilo treba nato prek poslovnih bank »vrniti v domovino« k centralni banki, ki jih je izdala. Od uvedbe eura to ni več potrebno. Ker pa veliko eurskih bankovcev ne ostane v državi, ki jih je izdala, ampak se porabijo v drugih državah euroobmočja, jih morajo centralne banke prerazporediti, da bi se izognile primanjkljaju v eni in presežku v drugi državi. Te prerazporeditve velikega obsega usklajuje in financira ECB.

Pomen gotovine in njene značilnosti

Število in skupna vrednost eurskih bankovcev v obtoku se od uvedbe eura kot gotovine v letu 2002 stalno povečujeta. Gotovina je po številu transakcij v trgovini na drobno daleč najpogosteje uporabljen plačilni instrument v euroobmočju, čeprav imajo gotovinske transakcije po vrednosti precej manjši delež. Vseeno se v zadnjih desetletjih pomen gotovine v obeh pogledih postopno zmanjšuje, uporaba debetnih in kreditnih kartic pa povečuje. Ta trend se bo predvidoma nadaljeval tudi v prihodnje.

Kot plačilni instrument ima gotovina nekaj posebnih lastnosti:

• je plačilni instrument, ki ga je mogoče najhitreje in na največ mestih uporabiti za plačila malih vrednosti. Je tudi najpomembnejši plačilni instrument za nenačrtovane izdatke;
• velja za najcenejši instrument za plačila malih vrednosti – povprečni skupni stroški na transakcijo so nižji kot pri primerljivih elektronskih plačilnih instrumentih;
• je »vključujoča«, saj plačevanje omogoča tudi ljudem, ki nimajo bančnega računa, imajo do njega omejen dostop ali ne morejo uporabljati elektronskih oblik plačevanja;
• omogoča boljši pregled nad porabo denarja;
• je hkrati plačilni instrument in hranilec vrednosti;
• je dokazano varna pred goljufijami in ponarejanjem.

Zaradi vseh teh značilnosti se ljudje niso pripravljeni odreči gotovini, ki bo še mnoga leta ostala nepogrešljivo plačilno sredstvo.

Stališče Eurosistema do gotovine kot plačilnega sredstva

Ena temeljnih nalog Eurosistema po Pogodbi o delovanju EU je, da podpira nemoteno delovanje plačilnih sistemov. Eurosistem je nevtralen do različnih plačilnih instrumentov in nobenemu ne daje prednosti pred drugimi. Vseeno so centralne banke Eurosistema odgovorne za gotovino, saj so uradne izdajateljice bankovcev eura. Poleg tega jih večina v obtok daje tudi kovance eura, ki jih sicer izdajajo države članice EU. Zato Eurosistem podpira gotovino kot splošno dostopno, preprosto, zanesljivo in učinkovito plačilno sredstvo za plačila malih vrednosti. V okviru svojih pristojnosti Eurosistem spremlja in ves čas izboljšuje varnost, zanesljivost in učinkovitost gotovinskih ciklov v euroobmočju.