European Central Bank - eurosystem
Možnosti iskanja
Domov Mediji Pojasnjujemo Raziskave in publikacije Statistika Denarna politika Euro Plačila in trgi Zaposlitve
Predlogi
Razvrsti po

Kako ECB in nacionalne centralne banke v euroobmočju ustvarjajo dobiček ali izgubo?

Spremenjeno 29. novembra 2022 (prvič objavljeno 16. februarja 2017)

Ali imate, ko pomislite na ECB, pred očmi banko, katere cilj je ustvarjati dobiček ali se izogibati izgubi? Vsekakor drži, da objavljamo zaključni račun, torej če ustvarimo dobiček ali izgubo, je to vsem na očeh. Toda v resnici zasledujemo povsem drugačen cilj: cene v euroobmočju ohranjamo stabilne. Za nas je dobiček ali izguba stranski učinek prizadevanj, da izpolnimo svoj primarni mandat.

Enako velja za nacionalne centralne banke držav v euroobmočju, ki skupaj z ECB tvorijo Eurosistem. V nadaljevanju pojasnjujemo, kako dobiček in morebitna izguba nastaneta.

Kako torej to deluje?

Tako kot druge centralne banke tudi ECB in nacionalne centralne banke držav v euroobmočju ustvarjajo prihodke iz številnih virov. Sem sodijo obresti od posojil poslovnim bankam, obresti od obveznic, kupljenih v okviru programov nakupa vrednostnih papirjev, ter prihodki od deviznih rezerv in naložb. Vsi ti elementi predstavljajo aktivo ECB oziroma nacionalnih centralnih bank.

Po drugi strani pa so bankovci, ki jih imate v svoji denarnici, velik del naših obveznosti, ki se ne obrestujejo. Na tej podlagi ustvarjamo seigniorage (prihodke od izdajanja denarja). Druga velika obveznost so vloge, ki jih imajo poslovne banke pri ECB. Zanje banke prejemajo obresti, kar za ECB predstavlja izdatek. To je ključni del denarne politike: če na primer zvišamo obrestno mero, po kateri se obrestujejo vloge bank pri centralni banki, banke to prenesejo na svoje komitente. To spodbuja varčevanje in zavira potrošnjo, kar ohlaja gospodarstvo in ustvarja pritiske na zniževanje inflacije.

Lahko se zgodi, da se obrestni odhodki bankam kratkoročno ne ujemajo z enakovrednim povečanjem prihodkov od finančnega premoženja, ki ga imamo v posesti, zlasti če ima to finančno premoženje kupon s fiksno obrestno mero in dolgo trajanje. Tako kot druge večje centralne banke smo kupovali obveznice zasebnega in javnega sektorja z daljšo zapadlostjo, da bi znižali obrestne mere v času, ko so se ključne obrestne mere približale efektivni spodnji meji. To je bilo nujno, da bi spodbudili vrnitev inflacije, ki je bila dalj časa prenizka, na našo ciljno raven. Eden od kanalov, po katerem so nakupi vrednostnih papirjev prispevali k znižanju obrestnih mer, je bil prenos dela tveganja prihodnjih sprememb obrestnih mer s trga v bilance centralnih bank. To tveganje se zdaj začenja uresničevati po vsem svetu, saj je vrsta šokov brez primere privedla do rekordno visokih stopenj inflacije, proti katerim se moramo boriti z dvigom obrestnih mer, kar pomeni višje obrestne odhodke, ki jih plačujemo bankam. V tem primeru se naš dobiček zmanjša in lahko ustvarimo celo izgubo.

Sčasoma se bodo te izgube zmanjšale, ker se bodo povečali tudi prihodki centralnih bank od obveznic in drugega finančnega premoženja v bilanci ter od njihovih posojil. Poleg tega bi bile izgube manjše tudi v primeru, če bi zmanjšali aktivo in če bi se vloge poslovnih bank pri nacionalnih centralnih bankah znižale. V končni fazi vrnitev v okolje pozitivnih obrestnih mer srednjeročno podpira dobičkonosnost Eurosistema.

Kaj se zgodi, če ustvarimo dobiček?

Če zabeležimo dobiček, lahko nekaj denarja damo na stran v obliki splošnih rezervacij in rezerv, da bi se zaščitili pred morebitnimi prihodnjimi izgubami. Preostali dobiček se nato porazdeli med nacionalne centralne banke držav v euroobmočju, ki so delničarke ECB. 

Nekaj denarja lahko na stran dajo tudi nacionalne centralne banke, vendar njihov preostali dobiček navadno dobi država, kar prispeva k njenemu proračunu. Od tega imajo neposredne koristi državljani v euroobmočju.

Kaj pa se zgodi v primeru izgube?

Nam je najpomembnejši mandat, da zagotavljamo stabilnost cen. To ima prednost pred drugimi dejavniki. Izvajali bomo politike, s katerimi bomo dosegli inflacijski cilj, tudi če bi to privedlo do nižjega dobička ali celo do izgube. Če bi zabeležili izgubo, bi najprej porabili denar, ki smo ga dali na stran v prejšnjih letih. ECB in druge centralne banke v euroobmočju so več let ustvarjale precejšen dobiček – dobiček pred obdavčitvijo in splošne rezervacije so med letoma 2012 in 2021 znašali približno 300 milijard EUR – v veliki meri zaradi denarne politike v teh letih, zlasti programov nakupa vrednostnih papirjev in negativnih plačanih obresti na bančne vloge (tj. obrestih prihodkov). Ker se zavedamo, da prevzemamo finančna tveganja, smo del tega dobička uporabili za oblikovanje finančnih rezerv, kot so splošne rezervacije in rezerve, v okviru zakonskih omejitev. Poleg tega se določene finančne rezerve ustvarijo s prevrednotenjem nekaterih instrumentov, ki jih imajo centralne banke med aktivo. Te rezerve so ravno tako del neto kapitala in prispevajo k naši finančni trdnosti.

Kar zadeva ECB, če splošna rezervacija za tveganja ne bi zadostovala, bi preostalo izgubo pokrile nacionalne centralne banke držav v euroobmočju z lastnimi prihodki iz operacij denarne politike. Morebiten nadaljnji znesek izgube se lahko zabeleži v bilanci stanja ECB in pokrije z neto prihodki, prejetimi v prihodnosti. Več informacij o delitvi dobička in izgube je na voljo v tem občasnem zvezku.

Pomembno se je zavedati, da centralne banke niso isto kot običajna podjetja: lahko izgubijo denar in še vedno učinkovito delujejo. Kljub temu načelo finančne neodvisnosti pomeni, da bi morale biti nacionalne centralne banke v končni fazi vedno dovolj kapitalizirane.

Če povzamemo, na voljo imamo razpoložljive finančne rezerve, okvire za upravljanje tveganj in druge varovalke, ki zagotavljajo, da morebitne izgube ne ovirajo sposobnosti Eurosistema, da dosega in ohranja cenovno stabilnost.