Menu

Kaj so linije valutnih zamenjav?

27. september 2016 (zadnja posodobitev: 22. april 2020)

Linija valutnih zamenjav je dogovor med dvema centralnima bankama o zamenjavi valut. Z njo ena centralna banka lahko pridobi likvidnost v tuji valuti od druge centralne banke, ki to valuto izdaja. To navadno stori zato, ker mora tujo valuto posredovati domačim poslovnim bankam. Tako na primer linija valutnih zamenjav z ameriško centralno banko Evropski centralni banki (ECB) in vsem nacionalnim centralnim bankam v euroobmočju (Eurosistem) omogoča, da od ameriške centralne banke prejmejo ameriške dolarje v zameno za enakovreden znesek eurov. Linije valutnih zamenjav so že desetletja eden od instrumentov, s katerim centralne banke izvajajo denarno politiko.

Zakaj potrebujemo linije valutnih zamenjav?

V začetku so se linije valutnih zamenjav uporabljale predvsem za financiranje določenih posegov na trgu. V zadnjih letih pa so postale pomembno orodje, s katerim centralne banke ohranjajo finančno stabilnost in preprečujejo, da bi tržne napetosti vplivale na realno gospodarstvo. Tako so dogovori o zamenjavah, ki jih je ECB sklenila po letu 2007, vse bolj namenjeni zagotavljanju likvidnosti v tujih valutah domačim bankam. Ko se namreč razmere na trgu financiranja v določeni valuti poslabšajo, banke zunaj tega valutnega območja težko financirajo svoje naložbe, vezane na to valuto, saj nimajo neposrednega dostopa do tuje centralne banke, ki to valuto izdaja. Če pa ima njihova domača centralna banka vzpostavljeno linijo valutnih zamenjav s to tujo centralno banko, jim lahko zagotovi potrebno likvidnost v tuji valuti, ne da bi morala za to uporabiti devizne rezerve. Tako so na primer med finančno krizo, ki je sledila zlomu banke Lehman Brothers septembra 2008, trgi financiranja povsem presahnili zaradi izjemne nenaklonjenosti tveganju in banke v euroobmočju so s težavo prihajale do ameriških dolarjev, ki so jih potrebovale za financiranje svojih dolarskih naložb. Da bi preprečili motnje, ko bi na primer banke morale na hitro prodati sredstva, to pa bi povzročilo dramatične spremembe cen, sta ECB in ameriška centralna banka vzpostavili linijo valutnih zamenjav, s katero ECB/Eurosistem zagotavlja ameriške dolarje bankam v euroobmočju.

S katerimi centralnimi bankami ima ECB sklenjene dogovore o valutnih zamenjavah?

Leta 2011 je ECB z angleško, kanadsko, japonsko, ameriško in švicarsko centralno banko vzpostavila mrežo linij valutnih zamenjav, ki sodelujočim centralnim bankam omogoča, da druga od druge pridobivajo valute. Od aprila 2020 se linije valutnih zamenjav uporabljajo za zagotavljanje ameriških dolarjev in švicarskih frankov bankam v euroobmočju ter za zagotavljanje eurov bankam v Združenem kraljestvu.

V obdobju po finančni krizi je ECB vzpostavila tudi ureditev za zagotavljanje eurov centralnima bankama Danske in Švedske ter začasno ureditev za zagotavljanje eurov centralnim bankam Latvije, Madžarske in Poljske.

Leta 2013 je ECB sklenila dogovor o valutni zamenjavi s Kitajsko, saj je ta država vse  pomembnejša s sistemskega vidika, poleg tega pa naglo narašča obseg trgovinske menjave in naložb med euroobmočjem in Kitajsko. Za Eurosistem ta dogovor predstavlja nekakšno likvidnostno varnostno mrežo, ki bankam v euroobmočju utrjuje zaupanje, da jim bo kitajski renminbi na voljo tudi, če bo delovanje trga ovirano.

Leta 2020 je ECB ponovno aktivirala linijo valutnih zamenjav s centralno banko Danske in vzpostavila začasno previdnostno linijo valutnih zamenjav s Hrvaško in Bolgarijo.

Kako delujejo linije valutnih zamenjav?

V normalnih razmerah se banka v euroobmočju, ki potrebuje ameriške dolarje, npr. za izdajo dolarskega posojila, obrne na trg. A če so stroški financiranja v dolarjih previsoki ali pa je delovanje trga moteno, se lahko obrne tudi na svojo nacionalno centralno banko. V tem primeru ECB pridobi dolarje na podlagi valutnega dogovora z ameriško centralno banko. ECB trenutno vsak dan izvaja avkcije z enotedensko ročnostjo in enkrat tedensko ponuja 84-dnevne operacije, pri katerih banke v euroobmočju povedo, koliko dolarjev si želijo izposoditi po vnaprej določeni obrestni meri. V zameno za dolarje morajo predložiti kakovostno zavarovanje, katerega vrednost je določena glede na trenutne tržne cene (»mark to market«) in zmanjšana za ustrezen odbitek (»haircut«). Mnogi od teh valutnih dogovorov služijo predvsem kot varnostna mreža in niso bili še nikoli aktivirani. ECB v skladu s svojo splošno politiko vzdrževanja visoke ravni operativne pripravljenosti redno testira instrumente in orodja denarne politike, s čimer zagotavlja, da jih bo mogoče po potrebi zlahka in varno uporabiti.

Posodobitev: ta članek je bil 22. aprila 2020 posodobljen z dodatnimi informacijami o tej temi.