Krajinska arhitektura

Z reinterpretacijo tradicionalne krajinske teorije »angleškega vrta« je švicarsko podjetje Vogt Landscape Architects razvilo prefinjen koncept ureditve odprtih prostorov okrog nove stavbe ECB. Pri oblikovanju parkovnega območja, kjer je zasajenih več kot 700 dreves 25 različnih vrst, je bila glavni navdih reka Majna. Fotogalerija

Angleški vrt za ECB

Temeljno načelo »angleškega vrta« je bilo, da mora biti v harmoniji z okoliško krajino in predstavljati idealizirano podobo narave, v grobem posneto po tipični angleški podeželski pokrajini. Temu načelu sledijo številni londonski parki in angleški dvorci, pa tudi park Englischer Garten v Münchnu. Značilen za ta slog je način, kako krajinski arhitekti v svoje rešitve vključijo gibanje ljudi in njihov pogled, ki se z gibanjem ves čas spreminja. Prav ta vidik so pri oblikovanju krajinske zasnove za nove prostore ECB upoštevali tudi arhitekti biroja Vogt Landscape Architects.

Ti so v prvem koraku zelo podrobno preučili zemljišče, da bi si ustvarili celovito sliko njegovih značilnosti. Ocenili so, da je najočitnejša značilnost bližina vzhodnega frankfurtskega pristanišča Osthafen na bregu Majne. Zato so sklenili, da bo voda osrednji in razpoznavni element krajinske ureditve.

Reka kot glavni vir navdiha za ureditev parka

Pri izbiri ozelenitve je bila osnovna ideja povzeta po tipičnem terenu naravnih poplavnih ravnic: za obrežja značilna topografija z razpokami in terasami, mrtvimi rokavi, podori in grebeni, ki je nato abstrahirana v geometrijske oblike. Rezultat je parkovno območje v obliki stilizirane obrežne krajine, ki sledi toku reke Majne in obdaja stavbo nekdanje pokrite tržnice, novega nebotičnika in ostale nujne objekte, hkrati pa ohranja vse značilnosti parka. Vegetacija hkrati poudarja in izziva idejo rečne krajine, saj obsega tako tipično obrežno rastlinje kot tudi eksotične rastlinske vrste, ki v tem življenjskem prostoru delujejo nenavadno. Večina dreves so listavci, tako da ljudje z njimi lahko spremljajo menjavanje letnih časov. Jase z redko posejanimi drevesi se izmenjujejo z gosto poraslimi gozdički, naravnimi živimi mejami, tipičnimi obrežnimi formacijami in vrstami dreves, ki posnemajo obliko rečnih dolin.

Kar zadeva ureditev poti v parku, so nekatera območja tlakovana s kockami, ki se postopno prelivajo v asfaltirane ali travnate površine in ne ustvarjajo ostrih robov. Nekatere uporabljene kamnite plošče so celo iz časov, ko je v Grossmarkthalle še vedno delovala veleprodajna tržnica. Tudi nekatere stilizirane rečne doline so napolnjene s kamni, kot jih je navadno mogoče najti v naravi.

»Zelena pljuča« Frankfurta

Novembra 2012 so bila zasajena prva drevesa ginko, ki so obeležila začetek krajinskega urejanja površin okrog novih prostorov ECB. Krajinski arhitekti so ustvarili park, za katerega se zdi, kot da bi zrasel naravno, čeprav je seveda skrbno načrtovan in podrobno premišljen. To velja tudi za neogibne varnostne elemente, ki so v krajinsko ureditev vključeni kot zidci in ograje na mejah zemljišča. Kolikor je le mogoče, so vpeti v parkovne poteze, tako da zelene površine niti od zunaj niti od znotraj ne delujejo kot zaprt prostor. Zunanji zid je narejen iz materiala, ki ima podobno teksturo kot zemlja, zato deluje kot nadaljevanje parka. Ograja, ki deloma sledi reliefu pokrajine, je palisadi podobna kovinska struktura, v kateri so posamezni navpični elementi razporejeni v različnih vnaprej določenih razmikih.

Skupaj z drugimi parki v okolici, kot so GrünGürtel (zeleni obroč okrog Frankfura), Mainuferpark (parkovno območje vzdolž nabrežja Majne), bližnji Hafenpark (novi park na temo »šport in gibanje«) in Ostpark (park v frankfurtski vzhodni četrti Ostend), tudi območje okrog novih prostorov ECB ustvarja »zelena pljuča« Frankfurta.