Možnosti iskanja
Home Mediji Pojasnjujemo Raziskave in publikacije Statistika Denarna politika Euro Plačila in trgi Zaposlitve
Predlogi
Razvrsti po

Povzetek

Pandemija koronavirusa (COVID-19) dramatično vpliva na svetovno gospodarsko aktivnost, odkar je izbruhnila na začetku leta 2020, pri tem pa gospodarstvo euroobmočja ni nobena izjema. Realni BDP v euroobmočju se je predvsem zaradi strogih ukrepov za omejitev gibanja, ki so bili v večini držav euroobmočja uvedeni sredi marca, v prvem četrtletju 2020 znižal za rekordnih 3,8%. V drugem četrtletju bo BDP predvidoma še dodatno upadel za 13%, čeprav je večina držav začela sproščati stroge omejitve gibanja. Gibanje BDP od drugega četrtletja dalje je povezano z negotovostjo, ki je doslej brez primere.

Osnovna projekcija temelji na vrsti ključnih predpostavk o prihodnjem razvoju pandemije, o nujnih zajezitvenih ukrepih ter o vedenju gospodinjstev in podjetij. Tako se v osnovni projekciji predpostavlja, da bo zajezitev virusa le delno uspešna in se bodo v prihajajočih četrtletjih ponovno pojavljale okužbe, zato bodo vztrajni zajezitveni ukrepi potrebni, dokler ne bo na voljo medicinska rešitev, kar naj bi se zgodilo do sredine leta 2021. Zajezitveni ukrepi bodo po pričakovanjih negativno vplivali na ponudbo in povpraševanje. Zaradi povečane negotovosti in slabših razmer na trgu dela bodo gospodinjstva in podjetja predvidoma še naprej zmanjševala obseg potrošnje. Znatna podpora denarne in javnofinančne politike ter politike trga dela naj bi pripomogla k ohranjanju dohodkov in omejila negativne gospodarske posledice, ki jih bo povzročila zdravstvena kriza. Predpostavlja se, da takšne politike uspešno preprečujejo tudi neugodno širjenje negativnih posledic prek finančnih kanalov. Po teh predpostavkah bo realni BDP v euroobmočju po projekcijah v letu 2020 upadel za 8,7%, nato pa naj bi se v letu 2021 okrepil za 5,2% in v letu 2022 za 3,3%. Iz tega izhaja, da bo raven realnega BDP na koncu obdobja projekcij okrog 4% pod ravnijo, ki je bila predvidena v letošnjih marčnih projekcijah.

Nedavno dramatično znižanje cen nafte nakazuje, da bo inflacija, merjena z indeksom HICP, v prihajajočih četrtletjih strmo upadla na raven blizu nič. Bazni učinki v skupini energentov naj bi nato privedli do samodejnega odboja na začetku leta 2021. Tudi inflacija brez energentov in hrane se bo po pričakovanjih kratkoročno znižala, vendar manj kot skupna inflacija. Dezinflacijski vpliv bo predvidoma prisoten v vseh kategorijah cen storitev in proizvodov, saj bo povpraševanje ostalo šibko. Vseeno pa bodo vpliv predvidoma deloma odtehtali stroškovni in cenovni pritiski zaradi motenj in omejitev na strani ponudbe. V srednjeročnem obdobju se bo inflacija po pričakovanjih zvišala ob predpostavki, da bodo cene nafte narasle, in ob okrevanju povpraševanja. Gledano v celoti se bo v osnovni projekciji inflacija znižala z 1,2% v letu 2019 na 0,3% v letu 2020, nato pa se bo zvišala na 0,8% v letu 2021 in na 1,3% v letu 2022.[1]

Zaradi izjemne negotovosti v zvezi z razvojem pandemije, z njenimi posledicami za ekonomsko vedenje, z zajezitvenimi ukrepi in z uspešnostjo ukrepov ekonomskih politik smo pripravili dva alternativna scenarija. V blagem scenariju je šok le začasen, ker hitra in uspešna zajezitev virusa omogoči hitro odpravo omejitev. Po tem scenariju bi se realni BDP letos znižal za 5,9%, nato pa bi v letu 2021 sledil močan odboj. Realni BDP bi do konca obdobja projekcij skoraj dosegel raven iz letošnjih marčnih projekcij. Inflacija bi po tem scenariju do leta 2022 dosegla 1,7%. Nasprotno pa zaostreni scenarij z veliko ponovnimi pojavitvami okužbe predvideva strožje zajezitvene ukrepe, ki precej hromijo gospodarsko aktivnost. Po tem scenariju realni BDP v letu 2020 upade za 12,6% in je na koncu obdobja projekcij okrog 9½% pod ravnijo iz letošnjih marčnih projekcij, stopnja inflacije pa v letu 2022 znaša le 0,9%.

1 Ključne predpostavke in ukrepi ekonomskih politik, na katerih temeljijo projekcije

Osnovna projekcija temelji na več ključnih predpostavkah o razvoju pandemije. Ob postopnem sproščanju strogih omejitev gibanja v vseh državah euroobmočja je v osnovni projekciji predpostavljeno, da bo zajezitev virusa le delno uspešna in se bodo v naslednjih nekaj četrtletjih ponovno pojavljale okužbe, zato bodo potrebni vztrajni zajezitveni ukrepi. Vseeno pa bodo nadaljnji ukrepi predvidoma predstavljali nižje gospodarske stroške kot ukrepi v času prvotnih strogih omejitev gibanja, ker so se pristojni organi in gospodarski subjekti ob omejitvah učili in spreminjali vedenje. Gospodarstvo se bo po pričakovanjih krepilo postopoma, tj. v fazah v »prehodnem« obdobju po izteku omejitev gibanja. Pri tem bo pozornost namenjena predvsem predelovalnim dejavnostim in nekaterim storitvenim dejavnostim, medtem ko bodo druge storitve, npr. umetnost, zabava, nastanitev in rekreacija, še naprej deloma omejene. Prehodno obdobje traja, dokler ne bo na voljo medicinska rešitev, kar naj bi se zgodilo do sredine leta 2021.

Na podobnih predpostavkah o razvoju pandemije temeljijo tudi projekcije mednarodnih gibanj, ki nakazujejo strm padec zunanjega povpraševanja po izvozu euroobmočja v letu 2020. Svetovni realni BDP (brez euroobmočja) se bo po projekcijah v letu 2020 znižal za 4%, nato pa se bo v letu 2021 okrepil za 6% in v letu 2022 za 3,9%. Svetovna trgovinska menjava bo prizadeta bolj kot svetovni BDP, saj logistične motnje in zaprte meje še dodatno krepijo negativen vpliv. Obenem se gibanja na področju trgovinske menjave običajno močneje odzivajo na gospodarsko aktivnost v času gospodarskega upada. Tako bo zunanje povpraševanje po izvozu euroobmočja v letu 2020 predvidoma upadlo za 15,1%, nato pa se bo v letu 2021 povečalo za 7,8% in v letu 2022 za 4,2%.

Precejšnji ukrepi denarne in javnofinančne politike ter politike trga dela bodo podpirali dohodke, zmanjševali izgubo delovnih mest in število stečajev ter uspešno omejevali neugodne povratne zanke med realnim gospodarstvom in finančnim sektorjem. V osnovni scenarij so poleg ukrepov denarne politike, ki jih je ECB sprejela od marca 2020, vključeni tudi diskrecijski javnofinančni ukrepi, ki v letu 2020 znašajo 3,5% BDP. Ukrepi obsegajo obsežne programe skrajšanega delovnega časa in subvencije za plače, ki naj bi ublažili posledice padca gospodarske aktivnosti za zaposlenost in dohodke od dela. Podjetja prejemajo precejšnje subvencije in kapitalske transferje. Vendar pa se za skoraj vse izredne javnofinančne ukrepe, ki se trenutno izvajajo, predpostavlja, da so začasni in se bodo iztekli do konca leta 2020, kar bo zaviralo okrevanje, ki bo sledilo.[2] Poleg tega naj bi posojila in poroštva ali kapitalske injekcije, ki jih bodo deloma ali v celoti zagotovile države in bodo skupaj znašali blizu 20% BDP, prispevali k blažitvi likvidnostnih omejitev. Predvsem pa imajo ukrepi denarne politike ter državni kreditni in kapitalski instrumenti vlogo varovalnega mehanizma, saj zmanjšujejo tveganja izjemnih dogodkov, ki jih prinašajo neugodne povratne zanke med realnim gospodarstvom in finančnim sektorjem.

2 Realno gospodarstvo

Realni BDP je v prvem četrtletju 2020 zabeležil znižanje, ki je doslej brez primere. Po Eurostatovi prvi oceni je realni BDP v prvem četrtletju 2020 upadel za 3,8%, s čimer se je končalo skoraj sedemletno obdobje rasti. Skoraj vse države euroobmočja so v prvem četrtletju zabeležile negativne četrtletne stopnje rasti, predvsem Francija, Italija in Španija med večjimi državami euroobmočja.[3] Upad gospodarske aktivnosti v prvem četrtletju je bil najbolj strm doslej. Razpoložljivi podatki kažejo, da so imeli trgovina na drobno, promet ter umetnost, zabava in rekreacija največje izgube, čeprav se je njihov obseg razlikoval med državami.

Graf 1

Realni BDP v euroobmočju

(četrtletne spremembe v odstotkih, desezonirani četrtletni podatki, prilagojeni za število delovnih dni)

Opomba: Graf ne prikazuje razponov okrog osrednje projekcije. To je posledica dejstva, da standardni izračun razponov (na podlagi napak v preteklih projekcijah) v sedanjih okoliščinah ne bi zanesljivo pokazal izjemne negotovosti, ki spremlja sedanje projekcije. Namesto tega sta v okvirju 3 predstavljena alternativna scenarija, ki temeljita na različnih predpostavkah glede prihodnjega razvoja pandemije COVID-19 in s tem povezanih zajezitvenih ukrepov, da bi bolje ponazorila sedanjo negotovost.

Kazalniki prihodnjih gibanj nakazujejo še bolj strm upad gospodarske aktivnosti v drugem četrtletju 2020. Ankete, ki jih pripravlja Evropska komisija, in indeksi vodij nabave (PMI) so se znižali na raven blizu oziroma v mnogih primerih celo pod zgodovinsko najnižjo točko. Sestavljeni PMI za gospodarsko aktivnost je aprila strmoglavil na raven 13,6, zato kljub majskemu okrevanju na raven 31,9 nakazuje, da bo znižanje realnega BDP veliko hujše kot med finančno krizo v obdobju 2008–2009. Tekoči kazalniki, kot so na primer poraba električne energije in kazalniki mobilnosti na podlagi signala GPS, kažejo, da se je aprila v večini držav euroobmočja gospodarska aktivnost strmo zmanjšala. Čeprav so kazalniki začeli okrevati v zadnjem času, ko so države euroobmočja začele postopno sproščati stroge omejitve gibanja, pa vseeno še naprej kažejo na velik upad realnega BDP v drugem četrtletju. Gledano v celoti bo v drugem četrtletju gospodarska aktivnost predvidoma upadla za 13%.

Kljub sedanjim zajezitvenim ukrepov bo gospodarska aktivnost po projekcijah začela okrevati v drugi polovici leta 2020. Predpostavlja se, da bodo nacionalni organi sprostili zajezitvene ukrepe in povečali njihovo učinkovitost ter dovolili podjetjem v vseh sektorjih, da ponovno zaženejo proizvodnjo. Tako je po projekcijah za tretje četrtletje predviden 8,3-odstotni odboj realnega BDP, nato pa bodo gospodarsko aktivnost še naprej spodbujali okrevanje zunanjega povpraševanja, podpora ekonomskih politik in doslej zavrto povpraševanje. Vseeno pa bodo sedanji zajezitveni ukrepi in le postopno zmanjševanje velike negotovosti še naprej omejevali gospodarsko aktivnost, dokler ne bo na voljo medicinska rešitev, kar naj bi se zgodilo do sredine leta 2021. Zato bo realni BDP le postopno okreval proti predkrizni ravni. To kaže, da bo realni BDP na koncu obdobja projekcij okrog 4% pod ravnijo, ki je bila predvidena v letošnjih marčnih projekcijah.

Tabela 1

Makroekonomske projekcije za euroobmočje

(medletne spremembe v odstotkih)

Opomba: Realni BDP in komponente, stroški dela na enoto proizvoda, sredstva za zaposlene na zaposlenega in produktivnost dela temeljijo na podatkih, ki so desezonirani in prilagojeni za število delovnih dni. V tabeli niso prikazani razponi okrog osrednje projekcije. To je posledica dejstva, da standardni izračun razponov (na podlagi napak v preteklih projekcijah) v sedanjih okoliščinah ne bi zanesljivo pokazal izjemne negotovosti, ki spremlja sedanje projekcije. Namesto tega sta v okvirju 3 predstavljena alternativna scenarija, ki temeljita na različnih predpostavkah glede prihodnjega razvoja pandemije COVID-19 in s tem povezanih zajezitvenih ukrepov, da bi bolje ponazorila sedanjo negotovost.
1) Vključuje trgovinsko menjavo znotraj euroobmočja.

2) Ta podindeks temelji na ocenah dejanskega vpliva posrednih davkov. Lahko se razlikuje od Eurostatovih podatkov, ki predpostavljajo popoln in takojšen prenos davčnih sprememb v HICP.
3) Izračunano kot proračunski saldo brez prehodnih učinkov gospodarskega cikla in začasnih ukrepov, ki so jih sprejele vlade. Strukturni saldo ne odraža proračunskih posledic začasnih ukrepov, povezanih s pandemijo COVID-19.

Kot kaže podrobnejši pregled komponent BDP, se bo zasebna potrošnja v letu 2020 zmanjšala za 7,8%, nato pa bo do leta 2022 postopno okrevala. Zasebna potrošnja je v prvi polovici leta 2020 po ocenah strmo upadla. Kar zadeva posamezne sektorje, so bili najbolj prizadeti prodaja motornih vozil ter trošenje za počitnice in v restavracijah. Medtem ko izgubo realnega razpoložljivega dohodka deloma blažijo javni transferji, pa je zmanjšanje potrošnje posledica kombinacije prisilnega varčevanja (ker gospodinjstva, katerih prihodki niso bili prizadeti, niso mogla kupovati nenujnega blaga in storitev) in previdnostnega varčevanja zaradi strmega poslabšanja zaupanja potrošnikov in izjemnega povečanja negotovosti glede gospodarskih obetov. Kar zadeva prihodnje obdobje, ko bodo države postopoma sproščale ukrepe za omejitev gibanja, se bo zasebna potrošnja predvidoma ponovno krepila od druge polovice leta 2020 dalje, vendar pa bo predkrizno raven presegla šele tekom leta 2022. Ponovno krepitev bo podpiralo pričakovano postopno zmanjšanje negotovosti in iztekanje doslej zavrtega povpraševanja. Hkrati pa bosta okrevanje zavirala povečana brezposelnost in iztekanje neto javnofinančnih transferjev.

Okvir 1
Tehnične predpostavke o obrestnih merah, deviznih tečajih in cenah primarnih surovin

Tehnične predpostavke glede na letošnje marčne projekcije zajemajo precej nižje cene nafte in tečaje delnic, močnejši efektivni tečaj eura in višje dolgoročne obrestne mere. Tehnične predpostavke o obrestnih merah in cenah surovin temeljijo na tržnih pričakovanjih, s presečnim datumom na dan 18. maja 2020. Kratkoročne obrestne mere se merijo s 3-mesečno obrestno mero EURIBOR, tržna pričakovanja pa so izpeljana iz obrestnih mer terminskih pogodb. S to metodologijo dobimo povprečno raven kratkoročnih obrestnih mer v višini –0,4% v celotnem obdobju projekcij. Tržna pričakovanja glede nominalne donosnosti 10-letnih državnih obveznic v euroobmočju kažejo na povprečno raven v višini 0,3% za leto 2020, 0,4% za leto 2021 in 0,6% za leto 2022.[4] V primerjavi z marčnimi projekcijami so ostala tržna pričakovanja o kratkoročnih obrestnih merah večinoma nespremenjena, medtem ko je bila nominalna donosnost 10-letnih državnih obveznic v euroobmočju za obdobje 2020–2022 popravljena navzgor za okrog 20 bazičnih točk.

Kar zadeva cene primarnih surovin, upoštevamo povprečna gibanja na terminskih trgih v dvotedenskem obdobju do presečnega datuma (18. maj 2020). Na podlagi tega se predpostavlja, da se bo cena surove nafte Brent, ki je leta 2019 znašala 64,0 USD za sod, v letu 2020 znižala na 36 USD za sod, zatem pa naj bi se do leta 2022 zvišala na 40,7 USD za sod. Ta dinamika kaže, da so v primerjavi z marčnimi projekcijami dolarske cene nafte v celotnem obdobju projekcij precej nižje. Za cene drugih primarnih surovin razen energentov, izražene v ameriških dolarjih, se ocenjuje, da se bodo v letu 2020 še dodatno znižale, nato pa se bodo v sledečih letih ponovno zviševale.

Predpostavka za dvostranske devizne tečaje je, da bodo v obdobju projekcij ostali nespremenjeni na povprečni ravni, ki je bila zabeležena v dvotedenskem obdobju do presečnega datuma (18. maj 2020). Iz tega izhaja, da bo povprečni devizni tečaj med ameriškim dolarjem in eurom v obdobju 2021–2022 na ravni 1,08 USD za euro in bo torej rahlo nižji kot v marčnih projekcijah. Efektivni tečaj eura (v razmerju do valut 38 trgovinskih partneric) je od marčnih projekcij apreciiral za 3,6%.

Tehnične predpostavke

Stanovanjske naložbe se bodo leta 2020 predvidoma strmo in nenadoma zmanjšale. Ponudbo stanovanj bo leta 2020 po pričakovanjih močno prizadel šok, ki ga je povzročila pandemija COVID-19. Neugodni učinki, ki jih imajo nižji razpoložljivi dohodek, slabše zaupanje potrošnikov in višja brezposelnost na povpraševanje po stanovanjih, bodo predvidoma privedli do vztrajno umirjenih stanovanjskih naložb. Tako bodo na koncu obdobja projekcij precej pod predkrizno ravnijo.

Podjetniške naložbe naj bi v letu 2020 strmoglavile in tako upadle veliko bolj strmo kot BDP, okrevale pa bodo le postopoma ter bodo do leta 2022 ostale pod predkrizno ravnijo. Po ocenah so podjetniške naložbe v prvi polovici leta 2020 strmoglavile zaradi omejitev gibanja, izpada svetovnega in domačega povpraševanja ter vse večje negotovosti. Ponovno naj bi se začele povečevati v drugi polovici leta 2020, pri čemer se bo hitrost okrevanja znatno razlikovala med državami, ker je bil obseg prvotnega upada različen po posameznih državah. V okolju povečane negotovosti bodo podjetja najverjetneje odložila naložbe. Zato bodo podjetniške naložbe v euroobmočju na koncu obdobja projekcij predvidoma precej pod predkrizno ravnijo. Po projekcijah bodo ostale umirjene zaradi povišane ravni prostih zmogljivosti in zaskrbljenosti glede dolgoročnejših trendov povpraševanja ob staranju prebivalstva in krčenju delovno aktivnega prebivalstva. Hkrati se bo bruto zadolženost nefinančnih družb leta 2020 predvidoma precej zvišala z že visoke ravni, nato pa se bo zmerno znižala. Prvotno zvišanje bruto zadolženosti nefinančnih družb gre pripisati izrazitemu upadu dobičkov podjetij v prvi polovici leta 2020 in posledično vse pogostejši uporabi dolžniškega financiranja, s katerim se nadomešča pomanjkanje likvidnosti. Povečana stopnja zadolženosti podjetij bo v obdobju projekcij predvidoma omejevala rast podjetniških naložb, saj morajo podjetja ponovno vzpostaviti zdrave bilance stanja. Vseeno pa so bruto plačila obresti nefinančnih družb v zadnjih letih upadla na rekordno nizko raven in se bodo v prihodnjih nekaj letih po pričakovanjih zviševala le postopno, kar zmanjšuje morebitno zaskrbljenost glede vzdržnosti dolga.

Okvir 2
Mednarodno okolje

Pandemija COVID-19 je ohromila svetovno gospodarstvo. Ukrepi, ki so jih vlade po vsem svetu sprejele za zajezitev širjenja virusa, kratkoročno nakazujejo strmo zmanjševanje gospodarske aktivnosti. Takšni ukrepi so bili na Kitajskem sprejeti že konec januarja, druge države pa so jih sprejele pozneje, ko se je virus širil po svetu. Čeprav je več držav pred kratkim začelo sproščati stroge zajezitvene ukrepe, bo proces sproščanja najverjetneje zelo postopen. Na gospodarsko aktivnost, predvsem v nastajajočih tržnih gospodarstvih, negativno vplivajo tudi velik upad cen primarnih surovin, zaostreni pogoji financiranja in znatni odlivi kapitala. Hudi globalni šoki so svetovno gospodarstvo prizadeli v času, ko so bili vse bolj očitni znaki stabilizacije, ki so sledili skromnim rezultatom lanskega leta. Tako so ob prelomu leta začele okrevati predelovalne dejavnosti in trgovinska menjava, in sicer najprej v velikih nastajajočih tržnih gospodarstvih. Ugodni svetovni pogoji financiranja v tistem času in delna pomiritev trgovinskega spora med ZDA in Kitajsko po podpisu »prve faze« sporazuma bi lahko okrepili okrevanje, preden je izbruhnila pandemija.

Kot je razvidno iz anketnih podatkov, bo gospodarski izpad zaradi pandemije in zajezitvenih ukrepov velik in daljnosežen. Kar zadeva podatke iz indeksa PMI za posamezne sektorje, so opazne tri dinamike. Prvič, gospodarska aktivnost je v vseh sektorjih strmoglavila, ko so bili sprejeti strogi zajezitveni ukrepi. Drugič, vpliv je bil večji na storitvene kot na predelovalne dejavnosti. Ker ukrepi za zajezitev virusa zavirajo povpraševanje in ponudbo po vsem svetu, se je sektorska aktivnost tako v predelovalnih kot v storitvenih dejavnostih zdaj zmanjšala veliko hitreje kot v svetovni finančni krizi. Tretjič, ko se bo proizvodnja ponovno zagnala, bo gospodarska aktivnost okrevala z zelo nizke ravni. Vseeno pa bo okrevanje iz več razlogov le delno. Za poslovne dejavnosti, pri katerih je potreben tesen socialen stik, namreč še vedno veljajo omejitve, vedenje potrošnikov se je spremenilo zaradi zaskrbljenosti glede drugega vala okužb, velika negotovost pa otežuje naložbene odločitve, kar kratkoročno zmanjšuje povpraševanje in dolgoročneje zavira produktivno sposobnost.

Pandemija in z njo povezani strogi zajezitveni ukrepi so sprožili istočasno in globoko svetovno recesijo. S sektorskimi podatki o dodani vrednosti se za ključna razvita gospodarstva in nastajajoča tržna gospodarstva kvantificirajo morebitne ekonomske izgube, ki so posledica teh ukrepov. Stroge zajezitvene ukrepe smo v projekcijah upoštevali v skladu z vladnimi objavami o značilnostih ukrepov, ki med drugim vključujejo časovni potek, trajanje in strogost v vsaki državi.

V celotnem letu 2020 se bo svetovni realni BDP brez euroobmočja po projekcijah znižal za 4,0%. Krčenje je hitrejše in veliko bolj silovito kot med svetovno finančno krizo v obdobju 2008–2009. Gospodarska aktivnost bo zato v prvih dveh četrtletjih letošnjega leta strmo upadla, okrevala pa bo predvidoma od tretjega četrtletja. Ko bodo odpravljeni strogi zajezitveni ukrepi, se bo sprva odbila, a bo v sledečih četrtletjih hitrost okrevanja vseeno bolj postopna. Takšna dinamika nakazuje, da se bo svetovni realni BDP brez euroobmočja po projekcijah leta 2021 zvišal za 6,0% in leta 2022 za 3,9%. V primerjavi z marčnimi projekcijami je bila svetovna gospodarska rast za letos precej popravljena navzdol, gospodarska rast v srednjeročnem obdobju pa bo po pričakovanjih rahlo močnejša. Popravki kažejo tudi, da raven svetovne gospodarske aktivnosti ostaja nižja od ravni, ki je bila napovedana v marčnih projekcijah. Kar zadeva nastajajoča tržna gospodarstva, bo po projekcijah gospodarsko okrevanje v primerjavi s prejšnjimi gospodarskimi upadi bolj umirjeno. To je odraz kombinacije negativnih šokov, ki so jih prizadeli v sedanji razmerah, vključno z zdravstveno krizo, z zaostrenimi pogoji financiranja, z negativnimi šoki, povezanimi s pogoji menjave, v izvoznicah surovin in z znatnimi odlivi kapitala.

Svetovna trgovinska menjava bo bolj prizadeta, saj logistične motnje in zaprte meje še krepijo učinek zmanjševanja ponudbe in povpraševanja. Obenem se gibanja na področju trgovinske menjave običajno močneje odzivajo na gospodarsko aktivnost, predvsem v času gospodarskega upada. Zato se bo svetovni realni uvoz brez euroobmočja po projekcijah letos zmanjšal za 12,9%, nato pa se bo v letu 2021 povečal za 8,0% in v letu 2022 za 4,3%. Zunanje povpraševanje po izvozu euroobmočja se bo letos predvidoma skrčilo za 15,1%, nato pa se bo leta 2021 povečalo za 7,8% in leta 2022 za 4,2%. Posledice pandemije za trgovinsko menjavo so znatne, pri čemer naj bi se svetovni uvoz brez euroobmočja vrnil na raven iz zadnjega četrtletja 2019 šele proti koncu obdobja projekcij. Zunanje povpraševanje po izvozu euroobmočja ostaja pod to ravnijo v celotnem obdobju projekcij.

Mednarodno okolje

(medletne spremembe v odstotkih)

1) Izračunano kot tehtano povprečje uvoza.
2) Izračunano kot tehtano povprečje uvoza v trgovinskih partnericah euroobmočja.

Izvoz euroobmočja bo v letu 2020 po projekcijah močno prizadela pandemija COVID-19 in bo večino izgub po pričakovanjih nadoknadil do konca obdobja projekcij, pri čemer je bil zaradi trgovinskih napetosti in šibkega zunanjega povpraševanja že na začetku na nizki ravni. Izvoz bo v prvi polovici leta 2020 predvidoma hudo prizadet. Omejitveni ukrepi za zajezitev pandemije so močno vplivali na izvozni sektor euroobmočja in uvoz. Večina sektorjev je na koncu prvega četrtletja 2020 zabeležila hiter upad izvoza, ki se bo po pričakovanjih nadaljeval še v drugo četrtletje. Pandemija je med drugim najbolj prizadela izvoz potovalnih in prometnih storitev. Motnje v dobavnih verigah, povezane z izbruhom COVID-19, so vplivale predvsem na izvozno usmerjeni avtomobilski, strojni in kemijski sektor. Uvoz se bo v drugem četrtletju 2020 predvidoma zmanjšal manj kot izvoz, ker je velike izvoznice še posebej hudo prizadel svetovni upad povpraševanja po avtomobilih in investicijskem blagu. Zato naj bi bil neto izvoz negativen. Od tretjega četrtletja dalje bo odboj izvoza nekoliko močnejši kot odboj uvoza, kar kaže na pozitiven prispevek neto izvoza do konca leta 2021, ko bodo globalni ciklični sektorji, ki jim je euroobmočje izpostavljeno, okrevali. Gledano v celoti se bo izvoz euroobmočja predvidoma gibal približno v skladu z zunanjim povpraševanjem po izvozu euroobmočja.

Razmere na trgu dela se bodo po pričakovanjih znatno poslabšale. Medtem ko so se razmere na trgu dela med nedavno konjunkturo izrazito izboljšale, bo med letom 2020 predvidoma prišlo do strmega poslabšanja. Zmanjšanje skupnega števila zaposlenih za 0,2% v prvem četrtletju 2020, kot kažejo Eurostatove prve ocene, je le znanilec pričakovanih izrazito slabših gibanj v naslednjih nekaj četrtletjih. Čeprav se bo zmanjšanje števila zaposlenih v nekaterih državah verjetno ublažilo z obsežno uporabo programov skrajšanega delovnega časa, se bo skupna zaposlenost v letu 2020 po pričakovanjih zmanjšala za 2,8%, nato pa bo v preostalem obdobju projekcij postopoma okrevala ob odboju gospodarske aktivnosti.

Gibanja na trgu dela med pandemijo COVID-19 je mogoče bolje spremljati s skupnim številom opravljenih delovnih ur kot s številom zaposlenih. Skupno število opravljenih delovnih ur na zaposlenega bo v drugem četrtletju 2020 predvidoma doseglo globoko dno, medtem ko bo število zaposlenih v tretjem četrtletju 2020 predvidoma doseglo dno, ki ne bo tako globoko. Manjši vpliv krize na gibanje števila zaposlenih je deloma posledica kompenzacijskih politik na trgu dela. Skupno število opravljenih delovnih ur in število zaposlenih bosta na koncu obdobja projekcij nekoliko pod ravnijo iz zadnjega četrtletja 2019. To je posledica učinkov histereze (npr. zaradi stečaja podjetij in stalne izgube delovnih mest) na trgu dela v euroobmočju.

Vpliv pandemije COVID-19 na povečevanje delovne sile bo v obdobju projekcij predvidoma zmeren. Obseg delovne sile naj bi se do tretjega četrtletja 2020 zmanjševal. Na zelo kratki rok je zmanjševanje posledica dejstva, da se bo nek delež zaposlenih umaknil iz aktivnega prebivalstva zaradi omejitev gibanja ter da bodo nekateri delavci zaradi ukrepov, ki omejujejo gibanje, klasificirani kot razpoložljivi za delo, vendar ne kot iskalci zaposlitve. Poleg tega lahko zmanjšanje možnosti ustvarjanja novih delovnih mest med obdobjem pandemije privede do tega, da se nemotivirane osebe umaknejo iz aktivnega prebivalstva. Na obseg delovne sile lahko negativno vplivajo tudi dodatni kanali, zlasti kratkoročno, med katerimi so zmanjšanje predvidenega neto priseljevanja delavcev zaradi pandemije COVID-19 in omejitev v mednarodnem letalskem prevozu.

Stopnja brezposelnosti se bo predvidoma odzivala na pandemijo in dosegla najvišjo raven v tretjem četrtletju 2020 (10,8%). Podobno kot dinamika zaposlenosti se stopnja brezposelnosti v obdobju projekcij ne bo vrnila na predkrizno raven, saj bo v zadnjem četrtletju 2022 dosegla 8,8% (v primerjavi s 7,3% v zadnjem četrtletju 2019). Gibanje predvidene stopnje brezposelnosti ostaja pod ravnijo, ki je bila zabeležena med svetovno finančno krizo v obdobju 2008–2009 zaradi sprejetih politik trga dela, ki se osredotočajo na ohranjanje delovnih mest, da bi se po koncu strogih ukrepov za omejitev gibanja hitro ponovno začelo poslovanje. Programi skrajšanega delovnega časa tako omejujejo vzpon brezposelnosti, pri čemer zaposleni ostajajo na plačilni listi podjetja in prejemajo sredstva, ki so primerljiva z nadomestilom za brezposelnost (pri čemer se nadomestitvena stopnja za izgubljeno plačo med državami razlikuje). Pri stopnji brezposelnosti bodo med državami po pričakovanjih še naprej obstajale velike razlike. Na splošno se v državah z velikim deležem začasno zaposlenih ali samozaposlenih delavcev pričakuje višja stopnja brezposelnosti in večja izguba dohodka.

Rast produktivnosti dela se bo v letu 2020 predvidoma zmanjšala, nato pa bo v obdobju projekcij okrevala. Zaradi javnofinančnih ukrepov, ki blažijo vpliv na skupno zaposlenost, se bo produktivnost dela na zaposlenega v letu 2020 predvidoma strmo zmanjšala. Vpliv na produktivnost dela na zaposlenega se razlikuje od vpliva na produktivnost dela na opravljeno delovno uro. Produktivnost na zaposlenega bo v letu 2020 bolj prizadeta, kar je posledica obsežne uporabe programov skrajšanega delovnega časa v državah euroobmočja. Nasprotno pa je odziv produktivnosti na opravljeno delovno uro med pandemijo veliko manj izrazit, saj naj bi skupno število opravljenih delovnih ur tesno sledilo gibanju BDP.

V primerjavi z marčnimi projekcijami je bila projekcija realne rasti BDP za leto 2020 dramatično popravljena navzdol, medtem ko je bila za preostalo obdobje projekcij, zlasti za leto 2021, popravljena navzgor. Popravek realne rasti BDP navzdol v letu 2020 prikriva večji popravek navzdol v prvi polovici leta in določen popravek navzgor v drugi polovici leta. Zaradi posledično pozitivnega statističnega učinka prenosa ter določenega nadaljnjega dohitevanja je bila realna rast BDP v letih 2021 in 2022 popravljena navzgor. Realni BDP naj bi bil do konca obdobja projekcij okrog 4% pod ravnijo, ki je bila predvidena v letošnjih marčnih projekcijah.

Okvir 3
Alternativna scenarija gospodarskih obetov v euroobmočju

Zaradi velike negotovosti, ki spremlja vpliv pandemije COVID-19 na gospodarske obete v euroobmočju, je potrebna analiza na podlagi alternativnih scenarijev. V tem okvirju sta opisana dva scenarija, ki predstavljata alternativo osnovnemu scenariju v junijskih projekcijah, njun namen pa je ponazoriti razsežnost morebitnega vpliva pandemije COVID-19 na gospodarstvo v euroobmočju. Scenarija je mogoče razumeti kot ponazoritev možnega razpona okrog osnovne projekcije.

Scenarija se razlikujeta glede na številne dejavnike. Med njimi so vpliv strogih ukrepov za omejitev gibanja na gospodarsko aktivnost, spreminjanje vedenja gospodarskih subjektov, da bi se čim bolj zmanjšale velike začetne gospodarske motnje, gospodarske posledice dolgotrajnih zajezitvenih ukrepov v prehodnem obdobju po odpravi omejitev gibanja ter dolgotrajnejše posledice za gospodarsko aktivnost, potem ko bodo odpravljeni vsi zajezitveni ukrepi. Širša zgodba o gibanju zgoraj omenjenih dejavnikov določa tudi projekcije zunanjega povpraševanja po izvozu euroobmočja kakor tudi projekcije posojilnih obrestnih mer in odzivov javnofinančne politike v vsakem od scenarijev.

V blagem scenariju je predpostavljena uspešna zajezitev virusa, medtem ko je v zaostrenem scenariju predpostavljeno veliko število novih okužb in podaljšanje strogih zajezitvenih ukrepov do sredine leta 2021. V blagem scenariju obdobju strogih omejitev gibanja sledi postopen ponoven zagon gospodarstva. K uspešni zajezitvi širjenja virusa v prehodnem obdobju po odpravi omejitev gibanja naj bi prispeval morebiten hiter napredek pri zdravljenju in iskanju medicinskih rešitev, kar utira pot postopnemu vračanju k normalni aktivnosti. V blagem scenariju se ne predpostavlja ponoven pojav virusa, ampak je predviden zelo uspešen gospodarski odziv s strani pristojnih organov in gospodarskih subjektov. V zaostrenem scenariju je predpostavljeno, da ima obdobje strogih omejitev gibanja bolj škodljiv vpliv na gospodarsko aktivnost in ni uspešno pri učinkoviti zajezitvi bolezni. V prehodnem obdobju po odpravi omejitev gibanja naj bi še naprej veljali strogi, čeprav postopoma milejši zajezitveni ukrepi. Zaostreni scenarij predvideva velik ponoven pojav virusa, pri čemer pa ne ugiba o natančnem času pojavitve. Zaradi velikega drugega vala virusa bi bilo treba ohraniti stroge zajezitvene ukrepe, vendar bi bili gospodarski stroški nižji kot pri prvotnih strogih omejitvah gibanja, ker so se pristojni organi in gospodarski subjekti ob omejitvah učili in spreminjali vedenje. Trajna prizadevanja za preprečitev širjenja virusa naj bi še naprej zavirala aktivnost v vseh sektorjih gospodarstva bolj kot v osnovnem scenariju, dokler ne bi bila na voljo medicinska rešitev, kar naj bi se zgodilo do sredine leta 2021. Šibko aktivnost v posameznih sektorjih do določene mere še zaostruje povečana plačilna nesposobnost, kar naj bi privedlo do kreditnih trenj, ki negativno vplivajo na stroške zadolževanja za gospodinjstva in podjetja.

Oba scenarija za euroobmočje temeljita na enaki širši zgodbi o svetovnem gospodarstvu in torej tudi o zunanjem povpraševanju po izvozu euroobmočja. Zajezitveni ukrepi, ki jih izvajajo države po vsem svetu, močno vplivajo na svetovno gospodarsko aktivnost in hudo omejujejo svetovno trgovinsko menjavo. Pandemija COVID-19 in njene posledice nakazujejo velike izgube v svetovnem realnem BDP. Zaradi velike procikličnosti svetovne trgovinske menjave v razmerju do svetovne gospodarske aktivnosti naj bi se zunanje povpraševanje po izvozu euroobmočja v letu 2020 zmanjšalo za približno 8% po blagem scenariju oziroma za 22% po zaostrenem scenariju. Gledano dolgoročneje naj bi po zaostrenem scenariju zmanjšanje zunanjega povpraševanja v primerjavi z ravnijo ob koncu leta 2019 vztrajalo do konca leta 2022.

V primerjavi z zaostrenim scenarijem blagi scenarij vključuje manjši upad gospodarske aktivnosti v drugem četrtletju in močnejše okrevanje v tretjem četrtletju (glej graf A). BDP naj bi se v drugem četrtletju realno zmanjšal za približno 10% po blagem scenariju oziroma za 16% po zaostrenem scenariju. Temu naj bi sledilo okrevanje, pri čemer bi v tretjem četrtletju četrtletna stopnja rasti znašala približno 10% oziroma 5%, v zadnjem četrtletju pa približno 3% v obeh scenarijih. Šibkejši odboj po zaostrenem scenariju je posledica dejstva, da so predpostavljeni strožji zajezitveni ukrepi kot v blagem in osnovnem scenariju, ki bi bili potrebni zaradi zelo omejenega uspeha pri zajezitvi virusa in zaradi močnega ponovnega izbruha.

Graf A

Alternativna scenarija realnega BDP in inflacije v euroobmočju

(indeks: IV 2019 = 100 (graf na levi strani); medletna stopnja rasti (graf na desni strani)

Realni BDP naj bi v obdobju 2021–2022 v povprečju oživil močneje po blagem scenariju kot po zaostrenem scenariju (glej tabelo A). Po blagem scenariju je to odraz normalizacije gospodarske aktivnosti po uspešni zajezitvi virusa. Nasprotno pa bi po zaostrenem scenariju gospodarsko aktivnost v celotnem obdobju projekcij še naprej zavirali negotova epidemiologija virusa, omejena učinkovitost zajezitvenih ukrepov in predpostavljena vztrajna gospodarska škoda. Realni BDP naj bi v letu 2022 okreval in se po blagem scenariju približal ravni, ki je bila napovedana v marčnih projekcijah, medtem ko naj bi bil po zaostrenem scenariju precej pod to ravnijo (približno 9½% nižji).

Tabela A

Alternativna makroekonomska scenarija za euroobmočje

Trgi dela v euroobmočju naj bi po blagem scenariju okrevali, saj je politikam v veliki meri uspelo preprečiti učinke histereze, ki so v zaostrenem scenariju le delno zajezeni. V obeh scenarijih zaposlenost v obdobju projekcij ne bo v celoti okrevala in dosegla ravni iz marčnih projekcij. V primerjavi s predkrizno ravnijo naj bi bile po blagem scenariju izgube v zaposlenosti do konca obdobja projekcij nadoknadene, medtem ko po zaostrenem scenariju zaposlenost v tem obdobju ne bo okrevala. Podobno kot pri dinamiki zaposlenosti se stopnja brezposelnosti po zaostrenem scenariju ne bo vrnila na predkrizno raven. Vendar naj bi se po blagem scenariju do konca leta 2022 približala tej ravni.

Kar zadeva inflacijo, med obema scenarijema v kratkoročnem obdobju ni velikih razlik. Razloga sta predvsem dva. Prvič, gibanje cen nafte bo v obeh scenarijih predvidoma sledilo isti dinamiki kot v osnovnem scenariju, zato naj bi to prek inflacije v skupini energentov povzročalo podobno velik vpliv na znižanje inflacije. Drugič, osnovna inflacija je izrazito vztrajna, kot je običajno zabeleženo v zgodnjih fazah gospodarskega upada. Dokler se pričakuje, da bo gospodarski upad razmeroma kratkotrajen, podjetja niso nagnjena k temu, da bi takoj spremenila proces določanja cen – ne glede na globino gospodarskega upada. Skupna inflacija naj bi se v letu 2020 znižala na 0,4% po blagem scenariju in na 0,2% po zaostrenem scenariju.

Onkraj kratkoročnega obdobja se inflacija zaradi različnih realnih gospodarskih razmer med obema scenarijema bolj razlikuje. Oblika gibanja realnega BDP pomeni, da se bo po blagem scenariju neizkoriščen gospodarski potencial, povezan z gospodarskim upadom, v obdobju projekcij večinoma zmanjšal, medtem ko se bo to po zaostrenem scenariju zgodilo le deloma. Vpliv na znižanje inflacije zaradi dejavnikov na strani povpraševanja ter vpliv na zvišanje inflacije zaradi dejavnikov na strani ponudbe bosta po pričakovanjih večja v zaostrenem kot v blagem scenariju. Vendar se predvideva, da se bo presežna ponudba povečala veliko bolj po zaostrenem kot po blagem scenariju. Inflacija brez energentov in hrane naj bi se tako po blagem scenariju razmeroma hitro vrnila na srednjo raven dinamike okrevanja, medtem ko zaostreni scenarij predpostavlja dolgotrajnejšo šibko inflacijo brez energentov in hrane. Nasprotno pa je oživitev inflacije v skupini energentov na podlagi predpostavk v obeh scenarijih podobna. Na splošno naj bi inflacija v letih 2021 in 2022 v povprečju znašala 1,1% oziroma 1,7% po blagem scenariju ter 0,4% oziroma 0,9% po zaostrenem scenariju.

V teh ponazoritvenih scenarijih niso upoštevani številni dejavniki, ki lahko ravno tako vplivajo na obseg recesije in poznejšega okrevanja v euroobmočju. Scenarija sta bila pripravljena na podlagi istih tržnih predpostavk, ki se uporabljajo v makroekonomskih projekcijah strokovnjakov ECB/Eurosistem glede denarne politike, cen delnic, cen primarnih surovin in deviznih tečajev. Poleg tega se predpostavlja, da se neugodne povratne zanke med realnim gospodarstvom in finančnim sektorjem v različni meri večinoma obvladujejo z ukrepi ekonomskih politik. Čeprav so napovedani javnofinančni ukrepi, vključeni v osnovni scenarij, v različnem merilu upoštevani v obeh scenarijih, da bi bolje odražala pričakovano javnofinančno podporo v letu 2020, pa so v obeh scenarijih za kasnejša leta večinoma predpostavljeni enaki javnofinančni ukrepi.

3 Cene in stroški

Inflacija se bo predvidoma znižala z 1,2% v letu 2019 na 0,3% v letu 2020, nato pa se bo v letu 2021 zvišala na 0,8% in v letu 2022 na 1,3% (glej graf 2). Nižja stopnja skupne inflacije v letu 2020 je zlasti odraz strmega padca cen energentov v indeksu HICP, saj so se cene nafte po svetovnem izbruhu COVID-19 znižale. Inflacija v skupini energentov naj bi imela v letu 2020 velik negativen prispevek (0,8 odstotne točke) k skupni inflaciji. Rast cen nafte, kot izhaja iz pozitivnega nagiba krivulje terminskih cen nafte, in določen navzgor delujoči vpliv, ki izhaja iz višjih posrednih davkov na energente, pomenita, da se bo inflacija v skupini energentov v preostalem obdobju projekcij povečala. Inflacija v skupini hrane se je v zadnjem času precej zvišala, saj se je povpraševanje gospodinjstev po predelani in nepredelani hrani povečalo v kontekstu ukrepov za zajezitev pandemije COVID-19 in določenih motenj v dobavnih verigah na področju sveže hrane. Inflacija v skupini hrane bo po pričakovanjih kratkoročno ostala povišana, vendar se bo tekom leta znižala in bo v letih 2021 in 2022 nižja kot v letu 2020.

Zaradi precejšnjega povečanja neizkoriščenega gospodarskega potenciala in posrednih učinkov strmega padca cen nafte se bo inflacija brez energentov in hrane v letu 2020 v povprečju predvidoma umirila na 0,8% in se bo zvišala šele proti koncu obdobja projekcij. Vse manjši, vendar še vedno velik neizkoriščen gospodarski potencial bo po pričakovanjih zaviral inflacijo brez energentov in hrane v letu 2021 in v manjši meri tudi v letu 2022, kar pomeni, da bo povprečna medletna stopnja inflacija znašala 0,7% oziroma 0,9%. Dezinflacijski vpliv bo predvidoma prisoten v vseh kategorijah cen storitev in proizvodov, saj bo povpraševanje potrošnikov ostalo šibko zaradi izgube dohodka ali pa ga bodo ovirali vladni ukrepi za zajezitev širjenja virusa. V naslednjih nekaj četrtletjih bodo pritiske na znižanje inflacije zaradi šibkega povpraševanja predvidoma deloma odtehtali cenovni in stroškovni pritiski zaradi motenj in omejitev na strani ponudbe, ki na primer izhajajo iz motenj v svetovnih vrednostnih verigah ali iz ukrepov za socialno distanciranje (kot je denimo zmanjšanje zmogljivosti frizerjev in restavracij). Inflacija brez energentov in hrane bo v srednjeročnem obdobju po pričakovanjih porasla, pri čemer naj bi se pritiski na zvišanje cen zaradi vse večjega povpraševanja okrepili, ko se bo gospodarsko okrevanje nadaljevalo. Medtem ko naj bi se pritiski na zvišanje inflacije zaradi neugodnih gibanj na strani ponudbe, ki so povezana s pandemijo, zmanjšali, bi lahko doslej zavrto povpraševanje in manjša konkurenca zaradi izstopa podjetij s trga potisnila marže na nekaterih trgih navzgor na raven, ki presega njihovo ciklično izboljšanje. Poleg tega bodo k porastu osnovne inflacije prispevali tudi posredni učinki, ki izhajajo iz predvidenega zvišanja cen nafte.

Graf 2

HICP v euroobmočju

(medletne spremembe v odstotkih)

Opomba: V grafu niso prikazani razponi okrog osrednje projekcije. To je posledica dejstva, da standardni izračun razponov (na podlagi napak v preteklih projekcijah) v sedanjih okoliščinah ne bi zanesljivo pokazal izjemne negotovosti, ki spremlja sedanje projekcije. Namesto tega sta v okvirju 3 predstavljena alternativna scenarija, ki temeljita na različnih predpostavkah glede prihodnjega razvoja pandemije COVID-19 in s tem povezanih zajezitvenih ukrepov, da bi bolje ponazorila sedanjo negotovost.

Rast sredstev za zaposlene na zaposlenega bo v kratkoročnem obdobju predvidoma postala negativna, vendar naj bi v letu 2021 okrevala v skladu z gospodarsko aktivnostjo, v letu 2022 pa naj bi postala zmerna. Sredstva za zaposlene na zaposlenega se bodo v drugem četrtletju 2020 po pričakovanjih strmo zmanjšala. To je posledica ogromnega in nenadnega upada števila opravljenih delovnih ur na zaposlenega v času omejitev gibanja ter samo delnega pokritja izpada sredstev za zaposlene s pomočjo programov skrajšanega delovnega časa. Vendar pa gibanje sredstev za zaposlene na zaposlenega prikazuje pretirano izgubo dohodka iz dela, saj številne države državne podpore statistično ne evidentirajo v kategoriji sredstev za zaposlene, ampak v kategoriji transferjev. Zatem naj bi sredstva za zaposlene na zaposlenega zopet beležila rast, ko bosta gospodarska aktivnost in število opravljenih delovnih ur okrevala, v obdobju projekcij pa naj bi postopoma še dodatno porasla. Z vidika medletnih stopenj rasti omenjena gibanja v letu 2020 pomenijo strm padec rasti sredstev za zaposlene na zaposlenega (‑1,9%), odboj v letu 2021 (3,2%) in zmernejšo rast v letu 2022 (1,9%).

Rast stroškov dela na enoto proizvoda bo v obdobju projekcij predvidoma zelo nihala, kar odraža sunkovite spremembe v rasti produktivnosti dela. Z zmanjšanjem produktivnosti dela v drugem četrtletju 2020 zaradi velikega padca realnega BDP v primerjavi z manjšim padcem zaposlenosti se stroški dela na enoto proizvoda precej zvišujejo, medtem ko odboj v rasti produktivnosti dela, ki naj bi sledil, pomeni velik padec stroškov dela na enoto proizvoda. Onkraj volatilnosti, ki jo povzroča kriza, pa se bodo stroški dela na enoto proizvoda po pričakovanjih le rahlo povečali.

Velika nihanja stroškov dela na enoto proizvoda naj bi v obdobju projekcij večinoma absorbirale profitne marže. Zato se bodo v drugem četrtletju 2020 predvidoma strmo znižale, zatem pa izrazito zvišale. Vrnitev na predkrizno raven je pričakovana proti koncu obdobja projekcij.

Uvozne cene se bodo leta 2020 predvidoma izrazito znižale, vendar bodo v letih 2021 in 2022 znova nekoliko porasle. Takšno dinamiko v veliki meri določajo gibanja cen nafte, pri katerih nagib krivulje terminskih cen nafte nakazuje visoko negativno stopnjo rasti v letu 2020, nato pa pozitivno medletno stopnjo rasti od drugega četrtletja 2021 dalje in v letu 2022. Pozitivna stopnja inflacije v skupini uvoznih cen od leta 2021 dalje je tudi posledica določenih navzgor usmerjenih cenovnih pritiskov, ki izhajajo iz cen drugih primarnih surovin razen nafte ter splošneje iz temeljnega globalnega zviševanja cen.

V primerjavi z letošnjimi marčnimi projekcijami so bili inflacijski obeti v celotnem obdobju projekcij precej popravljeni navzdol. Velik vpliv na znižanje skupne inflacije, ki izhaja iz predpostavk o nižjih cenah nafte v letu 2020, le delno odtehtajo gibanja inflacije v skupini hrane, ki bodo zaradi krize COVID-19 višja, kot je bilo pričakovano. Inflacija brez energentov in hrane je bila v celotnem obdobju projekcij izrazito popravljena navzdol. Zavira jo veliko večji neizkoriščen gospodarski potencial, kot je bilo sprva pričakovano, v prvem delu obdobja projekcij pa tudi določeni navzdol delujoči posredni učinki, ki izhajajo iz predpostavljenih nižjih cen nafte.

4 Javnofinančni obeti

Naravnanost javnofinančne politike[5] bo po ocenah v letu 2020 postala zelo spodbujevalna. To je v glavnem posledica znatnih javnofinančnih ukrepov, ki so jih kot odziv na pandemijo sprejele vse države v euroobmočju. Največji del teh ukrepov predstavlja dodatno trošenje, zlasti v obliki programov skrajšanega delovnega časa, ukrepov za podporo podjetjem in gospodinjstvom ter večjih izdatkov za zdravje. Večina nedavno izvedenih ukrepov, povezanih s pandemijo, je začasnih in se iztečejo ob koncu leta 2020. Naravnanost javnofinančne politike v letu 2021 zato kaže na znatno zaostritev. V letu 2022 naj bi imeli ukrepi, povezani s pandemijo, le majhen vpliv na naravnanost javnofinančne politike, ki bo po projekcijah nekoliko ekspanzivna. V primerjavi z marčnimi projekcijami je zaradi vključitve novih ukrepov javnofinančna politika leta 2020 veliko bolj ekspanzivno naravnana, leta 2021 pa je bolj restriktivna, medtem ko je popravek za leto 2022 majhen.

Proračunski saldo v euroobmočju se bo leta 2020 po projekcijah znatno poslabšal, v letih 2021 in 2022 pa se bo nekoliko izboljšal. Veliko poslabšanje proračunskega salda v letu 2020 izhaja iz izrednih javnofinančnih ukrepov in negativne ciklične komponente, kar je odraz poslabšanja makroekonomskih obetov. Izboljšanje v letu 2021 pa je v glavnem posledica iztekanja izrednih javnofinančnih ukrepov, medtem ko ima manj neugodna ciklična komponenta nekoliko pozitiven vpliv. Skokovit porast deleža javnega dolga v letu 2020 na več kot 100% BDP je predvsem rezultat razlike med obrestno mero in stopnjo rasti, ki prispeva k povečevanju dolga, ter visokega primarnega primanjkljaja. V obdobju 2021–2022 se bo prispevek nadaljnjega primarnega primanjkljaja k povečevanju javnega dolga več kot izravnal z ugodnim učinkom snežne kepe,[6] zaradi česar se bo delež dolga v euroobmočju nekoliko zmanjšal.

Junijske projekcije v primerjavi z marčnimi projekcijami kažejo veliko večji proračunski primanjkljaj. Zaradi makroekonomskih posledic pandemije in sprejetih javnofinančnih ukrepov je bila projekcija proračunskega salda za leto 2020 znatno popravljena navzdol, in sicer za več kot 7 odstotnih točk. Popravek navzdol je v naslednjih dveh letih manjši, saj se bodo izredni javnofinančni ukrepi predvidoma iztekli, gospodarstvo pa bo okrevalo, vendar bo primanjkljaj v primerjavi z marčnimi projekcijami predvidoma še vedno višji za 2,3 odstotne točke. Delež javnega dolga bo po pričakovanjih ostal precej višji, in sicer predvsem zaradi popravka navzgor za leto 2020 in večjega primarnega primanjkljaja v celotnem obdobju projekcij.

Okvir 4
Analiza občutljivosti

Projekcije v veliki meri temeljijo na tehničnih predpostavkah, ki se nanašajo na gibanje nekaterih ključnih spremenljivk. Nekatere od teh spremenljivk lahko močno vplivajo na projekcije za euroobmočje, zato nam analiza občutljivosti projekcij na alternativna gibanja temeljnih predpostavk lahko pomaga pri analizi tveganj, ki spremljajo projekcije.

Namen te analize občutljivosti je oceniti posledice alternativnih gibanj cen nafte. Tehnične predpostavke o gibanju cen nafte, iz katerih izhaja osnovna projekcija, temeljijo na naftnih terminskih trgih. Po nedavnem strmem padcu terminski trgi napovedujejo dinamiko naraščanja cen nafte, pri čemer naj bi cena surove nafte Brent do leta 2022 dosegla 40,7 USD za sod. Analizirani sta dve alternativni gibanji cen nafte. Prvo temelji na 25. centilu porazdelitve gostote verjetnosti cene nafte, kot izhaja iz opcij, na dan 18. maja 2020, ki je presečni datum za tehnične predpostavke. To gibanje nakazuje postopno zniževanje cen nafte na 25,8 USD za sod v letu 2022, kar je za 36,7% nižje od predpostavke za to leto v osnovnem scenariju. Z uporabo povprečja rezultatov iz različnih makroekonomskih modelov bi imelo to gibanje majhen vpliv na zvišanje realne rasti BDP (okrog 0,2 odstotne točke v letu 2021 in 0,1 odstotne točke v letu 2022), inflacija pa bi bila v letu 2020 nižja za 0,2 odstotne točke, v letu 2021 za 0,8 odstotne točke in v letu 2022 za 0,4 odstotne točke. Drugo gibanje temelji na 75. centilu iste porazdelitve in nakazuje zvišanje cen nafte na 52,1 USD za sod v letu 2022, kar je za 28% višje od predpostavke za to leto v osnovnem scenariju. To gibanje bi pomenilo, da bi bila inflacija v letu 2020 višja za 0,4 odstotne točke, v letu 2021 za 0,6 odstotne točke in v letu 2022 za 0,1 odstotne točke, medtem ko bi bila realna rast BDP malo nižja (za 0,1–0,2 odstotne točke v letih 2020, 2021 in 2022).

Okvir 5
Napovedi drugih institucij

Napovedi za euroobmočje pripravljajo tudi druge mednarodne organizacije in zasebne institucije. Te napovedi pa niso popolnoma primerljive niti med seboj niti s projekcijami strokovnjakov Eurosistema, saj so bile dokončane v različnih časovnih obdobjih. Temeljijo tudi na različnih predpostavkah glede verjetnega širjenja COVID-19. Poleg tega te napovedi uporabljajo drugačne metode, ki včasih niso v celoti razložene, za izpeljavo predpostavk o javnofinančnih, finančnih in zunanjih spremenljivkah, vključno s cenami nafte in drugih primarnih surovin. Razlikujejo se tudi glede metode prilagoditve za število delovnih dni (glej tabelo).

Projekcije strokovnjakov Eurosistema glede realne rasti BDP in inflacije so za večino let na splošno znotraj ali razmeroma blizu razponov nedavnih napovedi drugih institucij in napovedovalcev iz zasebnega sektorja. Trenutna projekcija realne rasti BDP je v letu 2020 nižja od napovedi drugih napovedovalcev in višja v letu 2022, medtem ko je projekcija inflacije v letih 2021 in 2022 nižja od napovedi drugih napovedovalcev.

Primerjava nedavnih napovedi realne rasti BDP in inflacije za euroobmočje

(medletne spremembe v odstotkih)

Viri: MJEconomics za Euro Zone Barometer, 18. maj 2020, podatki za leto 2022 so iz letošnjih aprilskih napovedi Euro Zone Barometer; napovedi Consensus Economics, 11. maj 2020, podatki za leto 2022 so iz napovedi Consensus Economics z dne 6. aprila 2020; gospodarska napoved Evropske komisije, pomlad 2020; anketa ECB o napovedih drugih strokovnjakov (Survey of Professional Forecasters), II 2020, izvedena med 31. marcem in 7. aprilom 2020; World Economic Outlook, Mednarodni denarni sklad (MDS), 6. april 2020.
1) Makroekonomske projekcije strokovnjakov Eurosistema navajajo medletne stopnje rasti, ki so prilagojene za število delovnih dni, medtem ko Evropska komisija in MDS objavljata medletne stopnje rasti, ki niso prilagojene za število delovnih dni v letu. Druge napovedi ne navajajo, ali temeljijo na podatkih, ki so prilagojeni za število delovnih dni v letu ali ne. V tabeli niso prikazani razponi okrog osrednje projekcije strokovnjakov Eurosistema. To je posledica dejstva, da standardni izračun razponov (na podlagi napak v preteklih projekcijah) v sedanjih okoliščinah ne bi zanesljivo pokazal izjemne negotovosti, ki spremlja sedanje projekcije. Namesto tega sta v okvirju 3 predstavljena alternativna scenarija, ki temeljita na različnih predpostavkah glede prihodnjega razvoja pandemije COVID-19 in s tem povezanih zajezitvenih ukrepov, da bi bolje ponazorila sedanjo negotovost.

© Evropska centralna banka, 2020

Poštni naslov 60640 Frankfurt na Majni, Nemčija
Telefon +49 69 1344 0

Spletno mesto www.ecb.europa.eu

Vse pravice so pridržane. Razmnoževanje v izobraževalne in nekomercialne namene je dovoljeno pod pogojem, da je naveden vir.

Za terminologijo glej glosar ECB (samo v angleščini).


HTML ISSN 2529-4822, QB-CF-20-001-SL-Q

  1. Presečni datum za tehnične predpostavke, kot so cene nafte in devizni tečaji, je 18. maj 2020 (glej okvir 1). Makroekonomske projekcije za euroobmočje so bile dokončane 25. maja 2020.
    Tokratne makroekonomske projekcije zajemajo obdobje 2020–2022. Projekcije za tako dolg časovni razpon so povezane z zelo veliko negotovostjo, kar je treba upoštevati tudi pri njihovi interpretaciji. Glej članek z naslovom »An assessment of Eurosystem staff macroeconomic projections«, Monthly Bulletin, ECB, maj 2013. Uporabnikom dostopna različica podatkov, na katerih temeljijo izbrane tabele in grafi, je objavljena na naslovu http://www.ecb.europa.eu/pub/projections/html/index.en.html.
  2. Učinek javnofinančne podpore Evropske unije ni vključen v osnovni scenarij iz junija 2020. Podpora je dvodelna. Prvi del (posojila EIB, instrument SURE, kreditna linija pod razširjenimi pogoji ob pandemiji) je že na voljo, njegov namen pa je leta 2020 ublažiti potrebe po financiranju, zato predstavlja navzgor usmerjeno tveganje za rast v letu 2020. Drugi del – pred kratkim predlagan instrument »Next Generation EU« – bo predvidoma na voljo od leta 2021 in pomeni dodatna navzgor usmerjena tveganja za rast v poznejših letih.
  3. Težave pri zbiranju podatkov vplivajo na kakovost nacionalnih računov in druge ekonomske statistike, različni postopki za odpravljanje teh težav pa ovirajo primerljivost podatkov med državami. Več informacij je v dokumentu Eurostata »Impact of the COVID-19 outbreak on national accounts«, 30. april 2020.
  4. Predpostavka o nominalni donosnosti 10-letnih državnih obveznic v euroobmočju temelji na tehtanem povprečju donosnosti 10-letnih referenčnih obveznic posameznih držav, tehtani z letnim BDP ter dopolnjeni s prihodnjim gibanjem donosnosti, kot izhaja iz 10-letne nominalne donosnosti vseh obveznic v euroobmočju, ki jo izračunava ECB, pri čemer se začetno razhajanje med obema serijama v obdobju projekcij ohranja konstantno. Predpostavlja se, da bodo razmiki med donosnostjo državnih obveznic posameznih držav in povprečjem za euroobmočje v obdobju projekcij konstantni.
  5. Naravnanost javnofinančne politike se meri s spremembo ciklično prilagojenega primarnega salda brez državne pomoči finančnemu sektorju.
  6. Učinek snežne kepe kaže prispevek razlike med obrestno mero in stopnjo rasti k javnemu dolgu, pomnožen z deležem javnega dolga v prejšnjem obdobju.