V slovenski različici Konvergenčnega poročila niso vsa poglavja. Celotno poročilo je objavljeno v angleščini na spletnem mestu ECB.

1 Uvod

Evro je doslej uvedlo že 21 od 27 držav članic EU. To poročilo obravnava pet od šestih držav članic, ki še niso sprejele enotne valute, in sicer Češko, Madžarsko, Poljsko, Romunijo in Švedsko. Pogodba o delovanju Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Pogodba) te države zavezuje k uvedbi evra, kar pomeni, da si morajo prizadevati za izpolnitev vseh konvergenčnih meril.^[1] Šesta država članica, Danska, ima poseben status in zato ni zajeta v tem poročilu.^[2]

Z izdelavo tega poročila ECB izpolnjuje zahtevo iz člena 140 Pogodbe. Člen 140 navaja, da najmanj vsaki dve leti ali na zahtevo države članice z odstopanjem Evropska komisija in Evropska centralna banka poročata Svetu EU o »napredku, ki so ga države članice z odstopanjem dosegle pri izpolnjevanju svojih obveznosti glede uresničevanja ekonomske in monetarne unije«. Pet držav, obravnavanih v tem poročilu, je bilo pregledanih v okviru rednega dvoletnega cikla. Evropska komisija je prav tako pripravila poročilo, obe poročili pa se vzporedno predložita Svetu EU.

ECB v tem poročilu uporablja enak okvir kot v prejšnjih konvergenčnih poročilih. Proučuje, ali je pet obravnavanih držav doseglo visoko stopnjo trajne ekonomske konvergence, ali je njihova nacionalna zakonodaja skladna s Pogodbo ter Protokolom o Statutu Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke (v nadaljnjem besedilu: Statut ESCB), pa tudi, ali izpolnjujejo zakonske zahteve, ki njihovim nacionalnim centralnim bankam omogočajo, da se vključijo v Evrosistem.

Ocena ekonomske konvergence je zelo odvisna od kakovosti in neoporečnosti uporabljenih statističnih podatkov. Na pripravo in sporočanje statističnih podatkov ne smejo vplivati politični dejavniki ali politično vmešavanje. Države članice EU so bile zato pozvane, naj kakovost in neoporečnost svojih statističnih podatkov obravnavajo kot visoko prednostno nalogo, da pri pripravi statističnih podatkov zagotovijo ustrezen sistem varovalk in kontrol, na statističnem področju pa uporabljajo ustrezne minimalne standarde. Ti so izredno pomembni pri krepitvi neodvisnosti, poštenosti in odgovornosti nacionalnih statističnih uradov ter povečujejo zaupanje v kakovost javnofinančne statistike (glej poglavje 6 v angleški izdaji poročila).

4. novembra 2014 je postalo obvezno, da se vsaka država članica EU, katere odstopanje je odpravljeno, najpozneje na dan uvedbe evra pridruži tudi enotnemu mehanizmu nadzora (EMN).^[3] Na ta dan za to državo začnejo veljati vse z EMN povezane pravice in obveznosti. Zato je izjemno pomembno, da se izvedejo ustrezne priprave. Predvsem je treba opraviti celovito oceno bančnega sistema države članice, ki se pridružuje evroobmočju, in torej tudi EMN.^[4]

Struktura tega poročila je naslednja. V poglavju 2 je opisan okvir za oceno ekonomske in pravne konvergence. Poglavje 3 podaja horizontalen pregled glavnih vidikov ekonomske konvergence, v poglavju 4 pa so povzetki po posameznih državah, kjer so opisane glavne ugotovitve o ekonomski in pravni konvergenci. Poglavje 5 (v angleški izdaji) podrobneje preučuje stanje ekonomske konvergence v vsaki od petih obravnavanih držav članic EU. V poglavju 6 (v angleški izdaji) so predstavljeni konvergenčni kazalniki in statistična metodologija za njihovo pripravo. V poglavju 7 (prav tako samo v angleški izdaji) pa je ocenjena združljivost nacionalne zakonodaje vsake od obravnavanih držav članic, vključno s statutom nacionalne centralne banke, s členoma 130 in 131 Pogodbe.

2 Okvir za analizo

2.1 Ekonomska konvergenca

Za pregled stanja ekonomske konvergence v državah članicah EU, ki želijo uvesti evro, uporablja ECB enoten okvir za analizo. Ta je bil v enaki obliki uporabljen v vseh konvergenčnih poročilih Evropskega monetarnega inštituta (EMI) in ECB ter temelji predvsem na določbah Pogodbe, ki jih ECB uporablja pri analizi gibanj na področju cen, javnofinančnega salda, stopnje javnega dolga, deviznega tečaja in dolgoročnih obrestnih mer ter drugih dejavnikov, pomembnih za gospodarsko integracijo in konvergenco. Enotni okvir za analizo temelji tudi na sklopu dodatnih ekonomskih kazalnikov za pretekla in prihodnja obdobja, ki so lahko koristni pri podrobnejšem preverjanju trajnosti konvergence. Nekateri elementi tega okvira so bili sčasoma izboljšani. Pregled države članice na podlagi vseh teh dejavnikov daje tudi pomembne informacije, na podlagi katerih bo mogoče zagotoviti, da bo njena integracija v evroobmočje potekala brez večjih težav. V okvirjih od 1 do 5 spodaj so navedene zakonske določbe ter metodološka pojasnila glede tega, kako jih uporablja ECB.

Za zagotovitev kontinuitete in enakega obravnavanja to poročilo temelji na načelih, opredeljenih v prejšnjih poročilih, ki jih je objavila ECB. Tako se ECB (in pred njo EMI) pri uporabi konvergenčnih meril opira na nekaj vodilnih načel. Prvo med njimi je, da se posamezna merila razlagajo in uporabljajo brez odstopanja. Razlog za to načelo je dejstvo, da morajo merila zagotoviti, da v evroobmočju sodelujejo samo tiste države članice, v katerih gospodarske razmere omogočajo ohranjanje stabilnosti cen in povezanost evroobmočja. Drugič, konvergenčna merila predstavljajo koherenten in integriran sklop, zato morajo biti izpolnjena vsa. Pogodba našteva merila enakovredno in ne predvideva hierarhije. Po tretjem načelu morajo biti konvergenčna merila izpolnjena na podlagi dejanskih podatkov in ne na podlagi napovedi. Četrto načelo določa, da mora biti uporaba konvergenčnih meril dosledna, transparentna in preprosta. Poleg tega je pri presoji skladnosti s konvergenčnimi merili bistvena trajnost, saj mora biti dosežena konvergenca trajna in ne le trenutna. Pregledi po državah zato podrobno obravnavajo trajnost konvergence.

Gospodarska gibanja v obravnavani državi se tako ocenjujejo z vidika preteklih gibanj, ki načeloma obsegajo zadnjih deset let. Tako je lažje ugotoviti, v kolikšni meri so sedanji rezultati posledica resničnih strukturnih prilagoditev, kar nato omogoča natančnejšo oceno trajnosti ekonomske konvergence.

Poleg tega se v ustreznem obsegu uporablja tudi pogled v prihodnost. Pri tem je treba še posebej opozoriti na dejstvo, da je trajnost ugodnih gospodarskih gibanj ključno odvisna od ustreznih in dolgoročnih odzivov politik na sedanje in prihodnje izzive. Pri spodbujanju cenovne stabilnosti in vzdržne gospodarske rasti v srednjeročnem do dolgoročnem obdobju so bistveni tudi dobro upravljanje in vodenje, učinkovite institucije ter vzdržne javne finance. Gledano v celoti je trajnost ekonomske konvergence odvisna od tega, ali si je država zagotovila dober izhodiščni položaj, ima učinkovite institucije, je odporna proti šokom in po uvedbi evra izvaja ustrezne politike.

Presečni datum za statistične podatke, vključene v to konvergenčno poročilo, je 17. junij 2026. Statistične podatke za oceno konvergenčnih meril zagotavlja Evropska komisija (glej poglavje 6 ter tabele in grafe v angleški izdaji poročila), ki v primeru deviznih tečajev in dolgoročnih obrestnih mer sodeluje z ECB. V dogovoru s Komisijo je referenčno obdobje za merilo cenovne stabilnosti in merilo dolgoročnih obrestnih mer od junija 2025 do maja 2026. Referenčno obdobje za devizni tečaj pa je od 18. junija 2024 do 17. junija 2026. Zgodovinski podatki o javnofinančnem položaju zajemajo obdobje do leta 2025. V poročilu so upoštevane tudi napovedi iz različnih virov ter druge informacije, ki so pomembne pri preverjanju trajnosti konvergence v prihodnje. V tem poročilu sta upoštevana tudi pomladanska gospodarska napoved Evropske komisije za leto 2026, objavljena 21. maja 2026, in poročilo Evropske komisije o mehanizmu opozarjanja 2026, objavljeno 25. decembra 2025. Razširjeni svet ECB je poročilo sprejel 19. junija 2026.

V tem konvergenčnem poročilu obravnavamo tudi vpliv vojne na Bližnjem vzhodu na oceno konvergence. Nedavne geopolitične napetosti so povečale negotovost, tudi prek morebitnih učinkov na energetske trge, trgovinske poti in svetovne finančne razmere. Čeprav so prvi učinki že vidni v gibanju inflacije in kazalnikih zaupanja, bo gospodarski vpliv vojne odvisen od intenzivnosti in trajanja energetskega cenovnega šoka ter razsežnosti njegovih posrednih in sekundarnih učinkov. Države, ki so energetsko bolj odvisne in imajo tesnejše trgovinske povezave z Bližnjim vzhodom, bi utegnile biti prizadete bolj kot druge. Vpliv bo odvisen tudi od makroekonomskega okolja in odzivov politike v posameznih državah. Zato je v prihodnost usmerjeni del ocene konvergence povezan z večjo negotovostjo kot običajno.

Zakonske določbe o cenovnih gibanjih in njihova uporaba s strani ECB so na kratko predstavljene v okvirju 1.

Povprečna stopnja inflacije (HICP) v 12-mesečnem referenčnem obdobju od junija 2025 do maja 2026 se presoja glede na ekonomsko uspešnost države pri doseganju cenovne stabilnosti v zadnjih desetih letih. To omogoča podrobnejše preverjanje vzdržnosti cenovnih gibanj v obravnavani državi. Posebna pozornost je namenjena usmeritvi denarne politike, zlasti temu, ali so si denarne oblasti v prvi vrsti prizadevale za doseganje in ohranjanje cenovne stabilnosti, ter vprašanju, ali so tudi druga področja ekonomske politike prispevala k doseganju tega cilja. Poleg tega so upoštevani tudi vplivi makroekonomskega okolja na doseganje cenovne stabilnosti. Cenovna gibanja so ocenjena glede na ponudbo in povpraševanje, pri čemer je pozornost namenjena dejavnikom, kot so stroški dela na enoto proizvoda in uvozne cene. Upoštevana so tudi gibanja drugih pomembnih cenovnih indeksov. Kar se tiče v prihodnost usmerjene perspektive, so predstavljena možna inflacijska gibanja v prihodnjih letih ter napovedi najpomembnejših mednarodnih organizacij in tržnih udeležencev. Obravnavani so tudi institucionalni in strukturni vidiki, ki so pomembni za ohranjanje ugodnega okolja za stabilnost cen po sprejetju evra.

Zakonske določbe o javnofinančnih gibanjih in njihova uporaba s strani ECB so skupaj s postopkovnimi vprašanji predstavljene v okvirju 2.

V zvezi z vzdržnostjo javnih financ se rezultat v referenčnem letu 2025 pregleda z vidika uspešnosti obravnavane države v zadnjih desetih letih. Najprej se prouči gibanje deleža primanjkljaja v BDP. Pri tem je priporočljivo upoštevati, da na spremembo letnega deleža primanjkljaja v državi običajno vplivajo številni temeljni dejavniki. Ti so lahko na eni strani razdeljeni na »ciklične učinke«, ki odražajo odziv primanjkljaja na spremembe v gospodarskem ciklu, in na drugi strani na »neciklične učinke«, ki pogosto odražajo strukturne ali stalne prilagoditve javnofinančne politike. Neciklični učinki, kot so kvantificirani v tem poročilu, niso nujno samo odraz strukturnih sprememb v javnofinančnem položaju, saj zajemajo tudi začasne učinke na javnofinančni saldo, ki izhajajo iz vpliva ukrepov politik in posebnih dejavnikov.

Kot naslednji korak se obravnava gibanje deleža javnega dolga v tem obdobju skupaj z dejavniki, ki so vplivali nanj. Ti dejavniki so razlika med nominalno rastjo BDP in obrestnimi merami, primarni saldo ter prilagoditev med primanjkljajem in dolgom. Ta pogled lahko zagotovi dodatne informacije o tem, v kolikšni meri je makroekonomsko okolje, zlasti kombinacija rasti in obrestnih mer, vplivalo na dinamiko dolga. Ob tem je obravnavana tudi struktura javnega dolga, kjer so podrobneje obravnavani zlasti deleži dolga s kratkoročno dospelostjo in devizni dolg ter njihova gibanja. Primerjava teh deležev s trenutno ravnjo javnega dolga lahko pokaže občutljivost javnofinančnega salda na spremembe deviznih tečajev in obrestnih mer.

Z začetkom veljavnosti reformiranega Pakta za stabilnost in rast leta 2024 so bila uvedena nova pravila o začetku postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem, ki temelji na dolgu. Medtem ko so pravila o začetku postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem, ki temelji na primanjkljaju, ostala večinoma nespremenjena, so bila pravila o začetku postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem, ki temelji na dolgu, spremenjena, kot je opisano v okvirju 2. Toda glede na to, da poti gibanja očiščenih odhodkov, kot jo določi Svet EU, zajemajo javnofinančne strategije šele od leta 2025, pred letom 2026 niso bili uvedeni postopki v zvezi s čezmernim primanjkljajem, ki temelji na dolgu.

Splošna odstopna klavzula iz Pakta za stabilnost in rast je bila aktivirana za obdobje 2020–2023, aprila 2025 pa je Svet EU sprožil usklajeno zahtevo za aktivacijo nacionalne odstopne klavzule. Aktivacija splošne odstopne klavzule je državam članicam omogočila odstopanje od proračunskih zahtev, ki bi običajno veljale, da bi olajšale ukrepe, potrebne za usklajevanje politik v okviru Pakta za stabilnost in rast v kontekstu pandemije in ruske vojne proti Ukrajini. Evropska komisija je nato 19. marca 2025 predlagala usklajeno aktivacijo nacionalne odstopne klavzule, ki bi državam omogočila odstopanje od potrjene poti gibanja očiščenih odhodkov, da bi se sprostil dodaten proračunski prostor za višje obrambne izdatke. Komisija je dejala, da sta »[v]ojna agresija Rusije proti Ukrajini in njena grožnja evropski varnosti [sta] izjemni okoliščini, na kateri države članice ne morejo vplivati in ki zaradi povezanega nastalega in/ali načrtovanega povečanja obrambnih izdatkov močno vplivata na javne finance držav članic«.^[11] Svet je 30. aprila 2025 izdal izjavo o usklajeni zahtevi za aktivacijo nacionalne odstopne klavzule.^[12] Na presečni datum v tem poročilu je Svet aktiviral klavzulo za 17 držav članic, vključno s tremi obravnavanimi državami (Češka republika, Madžarska in Poljska). Klavzula zajema obdobje štirih let in prožnost v višini največ 1,5 % BDP.

Kar zadeva v prihodnost usmerjeno perspektivo, so upoštevane nedavne napovedi Evropske komisije za obdobje 2026–2027 ter ocena dolgoročnih izzivov glede vzdržnosti dolga. Sem spadajo zlasti obeti glede proračunskega salda in stopnje javnega dolga na podlagi trenutnih javnofinančnih politik. Poleg tega so izpostavljeni še dolgoročni izzivi za vzdržnost proračunskega stanja ter širša področja, kjer je potrebna konsolidacija, zlasti tista, ki se nanašajo na javne dokladne pokojninske sisteme v povezavi z demografskimi spremembami in na potencialne obveznosti, ki jih je prevzela država. Države so v skladu z novimi pravili pripravile srednjeročne proračunske načrte v okviru nacionalnih fiskalno-strukturnih načrtov, ki so jih objavile od jeseni 2024. V teh načrtih je predstavljeno gibanje neto odhodkov, ki zajema obdobje vsaj štirih let, opredeljene pa so fiskalne strategije države od leta 2025.

V okvirju 3 so navedene zakonske določbe glede tečajnih gibanj in njihova uporaba s strani ECB.

Poleg sodelovanja v ERM II in gibanja nominalnega tečaja v primerjavi z evrom v obravnavanem obdobju se na hitro pregledajo tudi podatki, ki kažejo vzdržnost trenutnega deviznega tečaja. Ti podatki so izpeljani iz gibanja realnega dvostranskega in efektivnega tečaja ter tekočega, kapitalskega in finančnega računa plačilne bilance. Pregleda se tudi gibanje bruto zunanjega dolga in neto stanja mednarodnih naložb v daljšem obdobju. V razdelku o tečajnih gibanjih je obravnavana tudi stopnja povezanosti države z evroobmočjem. Ta ocena zajema integracijo zunanjetrgovinske menjave (izvoz in uvoz) ter finančno integracijo. V razdelku o tečajnih gibanjih se po potrebi poroča tudi o tem, ali je obravnavana država v dveletnem referenčnem obdobju prejela likvidnostno pomoč centralne banke ali plačilnobilančno podporo. Upoštevata se dejanska in preventivna pomoč.

V okvirju 4 so navedene zakonske določbe o gibanju dolgoročnih obrestnih mer in njihova uporaba s strani ECB.

Kot je navedeno zgoraj, se Pogodba izrecno sklicuje na »trajnost konvergence«, ki se odraža v ravni dolgoročnih obrestnih mer. Zaradi tega so gibanja v obdobju pregleda od junija 2024 do maja 2026 ocenjena glede na gibanje dolgoročnih obrestnih mer v zadnjih desetih letih (oziroma v obdobju, za katero so na voljo podatki) ter glede na glavne dejavnike, ki določajo razliko v primerjavi s prevladujočimi povprečnimi dolgoročnimi obrestnimi merami v evroobmočju. V obdobju pregleda so teoretično na slednjo lahko nekoliko vplivale visoke premije za tveganje v posameznih državah evroobmočja. Zato se za primerjavo uporablja tudi donosnost dolgoročnih državnih obveznic evroobmočja z boniteto AAA (tj. dolgoročna donosnost, kot jo kaže krivulja donosnosti, ki vključuje države evroobmočja z boniteto AAA). Kot ozadje analize poročilo vključuje tudi informacije o velikosti in razvoju finančnega trga. Pri tem se uporabljajo trije različni kazalniki (stanje dolžniških vrednostnih papirjev, ki so jih izdale finančne in nefinančne družbe, tržna kapitalizacija in krediti denarnih finančnih institucij domačemu nefinančnemu zasebnemu sektorju), ki skupaj tvorijo merilo velikosti finančnega trga v posamezni državi.

Člen 140(1) Pogodbe obenem zahteva, da to poročilo upošteva tudi več drugih relevantnih dejavnikov (glej okvir 5). V tej zvezi je decembra 2011 začel veljati okrepljeni okvir ekonomskega upravljanja v skladu s členom 121(6) Pogodbe s ciljem zagotoviti tesnejšo uskladitev ekonomskih politik in trajnostno konvergenco ekonomskih učinkov držav članic EU. V okvirju 5 spodaj so na kratko navedene zakonske določbe in način, kako ECB pri ocenjevanju konvergence obravnava zgoraj omenjene dodatne dejavnike.

3 Stanje ekonomske konvergence

V tem poglavju je predstavljen horizontalni pregled. Nekateri dejavniki, ki so pomembni za skupno oceno, niso zajeti tukaj, temveč v poglavjih 4 in 5.

Napredek pri izpolnjevanju konvergenčnih meril so od objave Konvergenčnega poročila ECB 2024 zavirali zunanji šoki. V treh od petih držav, pregledanih v tem poročilu, je inflacija, merjena z indeksom HICP, nad referenčno vrednostjo, od tega pri eni znatno nad to vrednostjo (tabela 3.1). Javnofinančni položaj se je od poročila za leto 2024 v večini držav poslabšal, pri čemer se je v nekaterih primerih delež javnega dolga v razmerju do BDP znatno povečal. Od Konvergenčnega poročila 2024 se je število držav v postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem povečalo z ene na tri, v nobeni od njih pa se primanjkljaj do konca leta 2027 predvidoma ne bo znižal pod referenčno vrednost 3 % BDP. Valute vseh obravnavanih držav ostajajo zunaj mehanizma deviznih tečajev (ERM II), nekatere pa so v zadnjih letih doživele znatna nihanja glede na evro. Od junija 2024 se je razlika v dolgoročni obrestni meri v primerjavi z evroobmočjem v dveh državah rahlo povečala, v treh pa zmanjšala. Maja 2026 je bilo v treh državah 12-mesečno povprečje dolgoročnih obrestnih mer višje od referenčne vrednosti, v preostalih dveh pa nižje. Ključni dejavnik, ki zavira ekonomsko konvergenco, je vpliv zunanjih šokov, vključno z rusko vojno proti Ukrajini, globalnimi trgovinskimi napetostmi in izbruhom vojne na Bližnjem vzhodu.

Gospodarstva pregledanih držav so bila v zadnjih dveh letih še vedno izpostavljena povečanim geopolitičnim napetostim ter vse večji negotovosti in razdrobljenosti svetovne trgovine. Vojni v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu ter na splošno okrepljene geopolitične napetosti so zavirale gospodarsko aktivnost zaradi povečane negotovosti, motenj v trgovini in dobavnih verigah ter oslabljenega zaupanja podjetij in potrošnikov. Poleg tega so obnovljene trgovinske napetosti in carinski ukrepi na svetovni ravni dodatno okrepili zunanje zaviralne dejavnike. Čeprav so neposredne trgovinske izpostavljenosti ZDA v pregledanih državah razmeroma omejene, lahko posredni učinki, ki se prenašajo prek globalnih vrednostnih verig, okrepijo trgovinske šoke ter se odrazijo v predelovalnih dejavnostih v višjem delu verige in povezanih storitvah. Vojna na Bližnjem vzhodu je v zadnjem času vplivala zlasti na konvergenco inflacije, saj so nekatere od pregledanih držav bolj občutljive na šoke zaradi cen energentov kot evroobmočje. Vojna je povzročila večjo svetovno negotovost in izrazite dvige cen energentov, vključno s skoki cen nafte in plina ter povečanimi tveganji za ključne svetovne pomorske plovne poti. To je prekinilo vztrajno upadanje inflacije v večini pregledanih držav. Čeprav se občutljivost na energetske šoke in neposredna izpostavljenost le-tem sčasoma zmanjšujeta in sta trenutno manjši kot leta 2022, bodo srednjeročne posledice odvisne od intenzivnosti in trajanja konflikta ter od tega, kako se bodo cene energentov prelile v potrošniške cene in gospodarsko aktivnost v posameznih državah.

Kljub tem zunanjim izzivom se je gospodarska aktivnost v pregledanih državah do zdaj izkazala za odporno. Ker so inflacijski pritiski v večini držav v letih 2024 in 2025 popustili, k čemur sta prispevali zaostrena denarna politika in predhodna normalizacija cen energentov, se je realni razpoložljivi dohodek postopoma okrepil in podpiral domače povpraševanje. Toda dinamika rasti je bila med državami še vedno neenakomerna. Gospodarska aktivnost na Madžarskem in v Romuniji je bila v letih 2024 in 2025 šibka. Šibek neto izvoz in naložbe so na Madžarskem zavirali rast v razmerah oslabljenega zunanjega povpraševanja v najpomembnejših izvozno usmerjenih sektorjih ter negotovosti, povezane s črpanjem sredstev EU in poslovnim okoljem. V Romuniji so neto izvoz in naložbe leta 2024 negativno prispevali k rasti. Leta 2025 so ukrepi fiskalne konsolidacije v Romuniji oslabili zasebno potrošnjo, medtem ko so se naložbe povečale, negativni prispevek neto izvoza pa se je zmanjšal. Močnejši inflacijski pritiski v teh državah so omejevali rast realnega dohodka in prispevali k zaostrenim finančnim pogojem. Nasprotno pa je gospodarska rast na Poljskem presegla rast v večini drugih držav EU, k čemur so prispevali močno domače povpraševanje in živahne naložbe, čeprav se je hkrati povečeval javnofinančni primanjkljaj.

Gospodarski obeti pregledanih držav so zaradi povečanih geopolitičnih napetosti negotovi. Čeprav naj bi domače povpraševanje v letih 2026 in 2027 ostalo glavno gonilo rasti, podprto s še vedno odpornim trgom dela, je vojna na Bližnjem vzhodu prispevala k večji nestanovitnosti na svetovnih energetskih trgih in rasti cen energentov, kar že opazno vpliva na inflacijo in gospodarsko klimo ter utegne zavirati gospodarsko aktivnost. V trenutnem okolju so obeti za rast še vedno precej negotovi in izpostavljeni tveganju za poslabšanje. Nadaljnje geopolitične in trgovinske napetosti bi lahko okrepile trende fragmentacije, zlasti glede na visoko stopnjo odprtosti in vključenosti teh gospodarstev v globalne vrednostne verige, kar bi lahko povzročilo motnje v trgovinskih in naložbenih tokovih ter povečalo premije za tveganje. Obete dodatno poslabšujeta predhodna izguba cenovne konkurenčnosti v več državah ter negotovost glede hitrosti in strukture javnofinančne konsolidacije v nekaterih primerih.

Obravnavane države srednje in vzhodne Evrope so v zadnjih desetletjih dosegle očiten napredek pri realni konvergenci s povprečjem evroobmočja, vendar so se strukturni zaviralni dejavniki v zadnjih letih povečali. Od leta 1999 so te države precej zmanjšale razliko v realnem BDP na prebivalca v primerjavi s povprečjem evroobmočja (graf 3.1). Po letu 2019 pa se je realna konvergenca v večini držav upočasnila, kar kaže na vztrajne posledice zaporednih šokov ter strukturne omejitve produktivnosti in ponudbe delovne sile. Obenem makroekonomske in finančne ranljivosti še naprej vztrajajo, čeprav v vsaki državi v drugačni meri. Če te ranljivosti ne bodo ustrezno odpravljene, lahko okrepijo vpliv zunanjih šokov ter negativno vplivajo tako na potencial gospodarske rasti kot tudi na vzdržnost konvergence na dolgi rok. Nekateri od ključnih izzivov na področju vzdržne realne konvergence so (i) povečana globalna negotovost, vključno z geopolitičnimi napetostmi, naraščajoča fragmentacija mednarodne trgovine in premiki v globalnih vrednostnih verigah, ki bi lahko spremenili trgovinske in naložbene vzorce, okrepili konkurenčne pritiske v evropskih panogah ter povečali ranljivosti, povezane z odvisnostjo od kritičnih surovin; (ii) tekoče prilagoditve industrijske strukture, zlasti v okviru zelenega in digitalnega prehoda, kar predstavlja poseben izziv za države, ki prehajajo s srednje na visoko dohodkovno raven, zlasti za tiste z razmeroma veliko odvisnostjo od ogljično intenzivnih virov energije; (iii) vztrajno pomanjkanje delovne sile, poklicno neskladje med ponudbo in povpraševanjem ter neugodna demografska gibanja, ki omejujejo potencialno rast; (iv) omejen napredek pri izboljševanju upravljanja, institucionalnih zmogljivosti in poslovnega okolja, kar je ključno za rast produktivnosti in krepitev odpornosti proti prihodnjim šokom; ter (v) javnofinančne ranljivosti, vključno z močnimi pritiski na izdatke, med drugim za obravnavo geopolitičnih napetosti, staranja prebivalstva, podnebnih tveganj in zelenega prehoda, pa tudi naraščajoč javni dolg.

Graf 3.1

Realni BDP na prebivalca

a) V razmerju do povprečja evroobmočja	b) Sprememba glede na povprečje evroobmočja od leta 1999
(indeks: evroobmočje = 100)	(indeks: evroobmočje = 100; os x: raven v letu 1999; os y: sprememba ravni v odstotnih točkah v obdobju 1999–2025)

Pri ocenjevanju izpolnjevanja konvergenčnih meril je vzdržnost konvergence še vedno bistvena. Konvergenca mora biti trajna in temeljiti na zdravih ekonomskih temeljih, ne pa dosežena zgolj v določeni časovni točki. Na podlagi izkušenj od vzpostavitve ekonomske in monetarne unije vemo, da lahko šibki gospodarski temelji, pretirano ohlapno naravnane makroekonomske politike, nezadostne institucionalne in statistične zmogljivosti ter preveč optimistična pričakovanja glede zbliževanja realnih dohodkov ustvarijo ranljivosti – ne samo za zadevno državo, pač pa tudi za nemoteno delovanje evroobmočja kot celote. Pretekle krize, vključno z državno dolžniško krizo, pandemijo COVID-19 in energetskim šokom v letih 2022 in 2023, so potrdile, da lahko velika makroekonomska neravnotežja, omejena sposobnost izvajanja reform in šibka odpornost proti neugodnim šokom povzročijo, da je proces konvergence dolgotrajen in drag. V sedanjih razmerah povečanih geopolitičnih napetosti in večje gospodarske fragmentacije sta odpornost gospodarstva in verodostojnost politik postali še pomembnejši. Izpolnjevanje številčnih konvergenčnih meril v določeni časovni točki samo po sebi ni zagotovilo za nemoteno udeležbo v evroobmočju. Države, ki želijo uvesti evro, bi morale dokazati, da je njihova konvergenca vzdržna, makroekonomske politike skladne s stabilnostno naravnanim članstvom v monetarni uniji ter institucije dovolj robustne za spoprijemanje s prihodnjimi šoki. To je predvsem v interesu posamezne države, hkrati pa je bistveno tudi za učinkovito transmisijo denarne politike in stabilnost evroobmočja kot celote, saj to še vedno ostaja monetarna unija brez centralizirane fiskalne zmogljivosti in z omejenimi stalnimi mehanizmi medsebojne delitve tveganj.

Za doseganje vzdržne konvergence so potrebne trajne prilagoditve politik in strukturna konvergenca. Ključni predpogoji so makroekonomska stabilnost, zdrava in verodostojna javnofinančna politika, skladna z okvirom ekonomskega upravljanja v EU, ter spodbudno poslovno okolje z učinkovito gospodarsko strukturo in močnimi javnimi institucijami. Za spodbujanje strukturne prilagoditve in blaženje makroekonomskih šokov je nujna visoka stopnja fleksibilnosti trga proizvodov in trga dela. K stabilnosti usmerjen okvir politike in dobro zasidrana inflacijska pričakovanja so bistvena za ohranjanje stabilnosti cen in podpiranje trajne nominalne konvergence. Učinkovito delovanje odprtega tržnega gospodarstva s svobodno konkurenco spodbuja učinkovito razporejanje kapitala in dela ter s tem krepi produktivnost in dolgoročno rast. Visoka stopnja gospodarske integracije znotraj evroobmočja podpira sinhronizacijo poslovnih ciklov in omogoča nemoteno sodelovanje v monetarni uniji. Hkrati je pomembna tudi večja usklajenost gospodarskih struktur, ki zagotavlja, da se gospodarstva na skupne šoke odzivajo bolj ali manj podobno, vključno s šoki, povezanimi z razlikami v energetski odvisnosti in proizvodnih strukturah, kar prispeva k nemotenemu delovanju monetarne unije. Da bi se preprečilo kopičenje makroekonomskih in finančnih neravnovesij, vključno s pretirano rastjo cen premoženja in družbeno dragimi kreditnimi cikli hitrega povečevanja in krčenja kreditiranja, so potrebni tudi ustrezni makrobonitetni in nadzorniški okviri. Kjer so bila v okviru postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji Evropske komisije taka neravnotežja ugotovljena, je odločno ukrepanje politik nujno. Učinkovito črpanje in uporaba sredstev EU, vključno s preostalimi sredstvi programa Next Generation EU, lahko podpirata konvergenco, če se naložbene in reformne zaveze izvajajo pravočasno in učinkovito. Navsezadnje ostajata trdnost institucionalnega okvira in sposobnost oblikovanja ter izvajanja zdravih politik osrednjega pomena za trajnostno gospodarsko integracijo.

3.1 Merilo stabilnosti cen

V zadnjih desetih letih je gibanje inflacije v pregledanih državah odražalo zaporedje velikih in deloma prekrivajočih se šokov. Po obdobju nizke inflacije v predhodnih letih je izbruh pandemije leta 2020 povzročil veliko krčenje gospodarske aktivnosti. Čeprav se je inflacija v nekaterih državah sprva upočasnila, je bila v drugih razmeroma vztrajna, deloma zaradi rasti cen hrane in storitev ter nadaljnjega pomanjkanja delovne sile na trgu dela. Od leta 2021 se je inflacija v vseh pregledanih državah izrazito povečala, predvsem zaradi močnega porasta cen energije ter neravnovesja med ponudbo in povpraševanjem (graf 3.2). Od začetka leta 2022 se z rusko vojno proti Ukrajini ti pritiski še krepijo. Inflacija v srednji in vzhodni Evropi se je povečala bolj kot v evroobmočju, kar je bila posledica večje energetske intenzivnosti proizvodnje, večje uteži energije in hrane v potrošniških košaricah, prvotne odvisnosti od oskrbe z energijo iz Rusije ter močne vpetosti v globalne vrednostne verige, ki je okrepila prenos zunanjih šokov. K domačim cenovnim pritiskom sta prispevala tudi vztrajno pomanjkanje delovne sile na trgu dela in močna rast plač (graf 3.3, slika a) (glej tudi oddelek 3.5). Za zajezitev porasta inflacije je večina centralnih bank že leta 2021 začela zviševati obrestne mere, medtem ko so vlade uvedle začasne fiskalne ukrepe, predvsem v letih 2022 in 2023, večinoma v obliki subvencij v zvezi z energijo in v manjši meri nižjih posrednih davkov. Potem ko je inflacija proti koncu leta 2022 in na začetku leta 2023 dosegla najvišjo vrednost, se je občutno zmanjšala, k čemur so prispevali zaostrovanje denarne politike, padec svetovnih cen energentov, postopno odpravljanje ozkih grl v dobavnih verigah ter bazni učinki. Kljub temu je bila v zadnjih desetih letih inflacija v večini pregledanih držav v povprečju višja in bolj volatilna kot v evroobmočju.

Graf 3.2

Dolgoročna gibanja inflacije (HICP) in obeti

(medletne spremembe v odstotkih)

Graf 3.3

Kumulativna rast indeksa HICP, nominalnih stroškov dela na enoto proizvoda in harmoniziranih kazalnikov konkurenčnosti med letoma 2016 in 2025

a) HICP in nominalni stroški dela na enoto proizvoda	b) Harmonizirani kazalniki konkurenčnosti na podlagi stroškov dela na enoto proizvoda in deflatorja BDP
(v odstotnih točkah; os x: kumulativna rast indeksa HICP; os y: kumulativna rast stroškov dela na enoto proizvoda)	(v odstotnih točkah; os x: kumulativna rast harmoniziranih kazalnikov konkurenčnosti na podlagi deflatorja BDP; os y: kumulativna rast harmoniziranih kazalnikov konkurenčnosti na podlagi stroškov dela na enoto proizvoda)

Maja 2026 so tri od petih pregledanih držav zabeležile povprečno 12-mesečno stopnjo inflacije nad 2,7-odstotno referenčno vrednostjo pri merilu stabilnosti cen. Inflacija se je po strmem porastu v letu 2022 v vseh pregledanih državah v letu 2023 začela občutno zniževati, umirjanje pa se je nadaljevalo tudi v letu 2024. Vendar so se vzorci dezinflacije med državami razlikovali. V Romuniji je bila inflacija višja kot drugod in se je od sredine leta 2025 znatno povečala, predvsem zaradi ukrepov v obliki posrednih davkov, uvedenih v okviru javnofinančne konsolidacije, zaradi katerih se je inflacija povzpela precej nad ciljno vrednost centralne banke. Na Madžarskem je bila inflacija proti koncu leta 2025 spet znotraj tolerančnega razpona centralne banke. Na Poljskem se je inflacija v prvi polovici leta 2024 približala ciljni ravni, po začasnem ponovnem povečanju pa od sredine leta 2025 ostaja znotraj ciljnega območja. K inflacijskim pritiskom so v letu 2025 v vseh državah prispevale višje cene hrane, ki so v srednji in vzhodni Evropi v povprečju rasle hitreje kot v evroobmočju, kar je bilo posledica motenj v oskrbi zaradi vremenskih razmer, hitrejše rasti vhodnih stroškov – vključno s stroški dela, energije in gnojil – ter večjega deleža hrane v potrošniških košaricah v srednje- in vzhodnoevropskih državah. V večini teh držav je k rasti plač še naprej prispevalo tudi vztrajno pomanjkanje delovne sile na trgu dela, ki pa je postopoma popuščalo. V prvih mesecih leta 2026 so k dodatnim inflacijskim pritiskom v obravnavanih državah prispevali tudi višji stroški energije zaradi zaostritve geopolitičnih napetosti na Bližnjem vzhodu. Oblasti v vseh pregledanih državah so se na to odzvale z uvedbo ukrepov za ublažitev vpliva višjih cen energentov, kot so omejitve cen goriv, znižanje trošarin, omejitve profitnih marž ter subvencije za gospodinjstva in podjetja. Ti ukrepi naj bi ublažili inflacijske pritiske. Maja 2026 je bila inflacija v Romuniji občutno višja od referenčne vrednosti. Tudi na Madžarskem in Poljskem je bila nad pragom, vendar v manjši meri (graf 3.4). Nasprotno pa je inflacija v Češki republiki in na Švedskem ostala pod referenčno vrednostjo. V vseh pregledanih državah v Konvergenčnem poročilu leta 2024 je bila inflacija nad takrat veljavno referenčno vrednostjo (3,3 %). To kaže, da je konvergenca inflacije nekoliko napredovala, čeprav neenakomerno med državami.

Graf 3.4

Inflacija, merjena z indeksom HICP

(povprečne medletne spremembe v odstotkih)

Zaradi različne dezinflacijske dinamike je bilo tudi sproščanje denarne politike po inflacijskem šoku v letih 2022–2023 med državami neenakomerno. Po ciklu zaostrovanja, ki se je v pregledanih državah začel prej kot v evroobmočju, so centralne banke postopno začele sproščati naravnanost politike, medtem ko se je inflacija umirjala (graf 3.5, slika a). Centralni banki Češke republike in Poljske sta začeli sproščati denarno politiko že leta 2023, medtem ko je Švedska obrestne mere začela zniževati leta 2024. Poljska je ubrala previdnejši pristop in sproščanje denarne politike ponovno začela šele leta 2025. Na Madžarskem in v Romuniji so ključne obrestne mere ostale razmeroma visoke, kar je odražalo vztrajnejše inflacijske pritiske ter večjo domačo in globalno negotovost. Kljub izrazitim dvigom inflacije v zadnjih letih so dolgoročna inflacijska pričakovanja v pregledanih državah na splošno ostala razmeroma stabilna in blizu ciljnim vrednostim posameznih centralnih bank (graf 3.5, slika b). V razmerah povečane negotovosti in višje inflacije dejstvo, da so dolgoročna inflacijska pričakovanja ostala zasidrana, kaže, da so okviri denarne politike ohranili verodostojnost.

Graf 3.5

Ključne obrestne mere in dolgoročna inflacijska pričakovanja

a) Ključne obrestne mere	b) Dolgoročna inflacijska pričakovanja
(v odstotkih na leto)	(medletne spremembe v odstotkih)

V nekaterih pregledanih državah so tveganja za vzdržnost konvergence inflacije še vedno izrazita. Glede na letošnjo pomladansko gospodarsko napoved Evropske komisije 2026 naj bi se inflacija v letu 2026 v večini pregledanih držav povečala (graf 3.2), predvsem zaradi naraščajočih pritiskov, povezanih z višjimi cenami energentov zaradi ponovnega zaostrovanja geopolitičnih napetosti. Hkrati bi lahko šibkejša gospodarska aktivnost prispevala k znižanju inflacije v pregledanih državah. Te napovedi spremlja znatna negotovost zaradi občutljivosti inflacije v pregledanih državah na zunanje šoke, vključno s ponovno volatilnostjo na svetovnih energetskih trgih v sedanjih geopolitičnih razmerah, pa tudi zaradi obsega posrednih in sekundarnih učinkov, ki jih je povzročil močnejši in dolgotrajnejši energetski šok. Dodatne pritiske na rast plač bi lahko povzročilo tudi vztrajno pomanjkanje delovne sile na trgu dela, zlasti v nekaterih državah srednje in vzhodne Evrope. Strukturni dejavniki, kot so demografska gibanja in gospodarske posledice podnebnih sprememb, vključno s stroški, povezanimi z zelenim prehodom, lahko srednjeročno povzročijo dodatne pritiske na gibanje inflacije. Dolgoročneje gledano bi lahko v obravnavanih srednje- in vzhodnoevropskih državah proces dohitevanja povzročil pozitivne razlike v inflaciji v primerjavi z evroobmočjem, saj sta BDP na prebivalca in raven cen še vedno nižja kot v evroobmočju (graf 3.6), razen če tega ne bo nevtralizirala apreciacija nominalnih deviznih tečajev.

Graf 3.6

Ravni cen in sredstev za zaposlene v primerjavi z evroobmočjem

a) Primerjalna raven cen	b) Sredstva za zaposlene na zaposlenega
(indeks: evroobmočje = 100)	(indeks: evroobmočje = 100)

V okolju, ki naj spodbuja trajnostno stabilnost cen v državah, pregledanih v tem poročilu, so potrebne k stabilnosti usmerjene makroekonomske politike, nadaljnje strukturne reforme in učinkoviti ukrepi za varovanje finančne stabilnosti. V sedanjih razmerah povečanih geopolitičnih in trgovinskih napetosti ter fiskalne prilagoditve, ki poteka v več državah, je ohranjanje verodostojnosti politik in odpornosti gospodarstva izjemno pomembno. Delovanje trgov dela je še vedno osrednjega pomena za ohranjanje stabilnosti cen. V prihodnje bo ključno, v kolikšni meri plače odražajo rast produktivnosti dela, razmere na trgu dela in gibanja cenovne in stroškovne konkurenčnosti v razmerju do trgovinskih partneric (graf 3.3). Vztrajno pomanjkanje delovne sile na trgu dela in demografske omejitve poudarjajo pomen politik, ki krepijo ponudbo in produktivnost delovne sile. Nadaljnja prizadevanja za krepitev konkurence na proizvodnih trgih, izboljšanje kakovosti institucij in utrditev okvirov upravljanja so bistvena, da se podpre potencialna gospodarska rast in omejijo inflacijski pritiski v srednjeročnem obdobju. V razmerah, v katerih utegne biti prostor denarne politike omejen, zunanji šoki pa še vedno pogosti, morajo tudi druga področja politik prispevati k makroekonomski stabilnosti ter preprečevati kopičenje makroekonomskih in finančnih neravnovesij.

3.2 Merilo proračunskega stanja države

V času objave tega poročila so Madžarska, Poljska in Romunija predmet odločbe Sveta EU o obstoju čezmernega primanjkljaja. V Romuniji je primanjkljaj leta 2019 presegel referenčno vrednost 3 % BDP, aprila 2020 pa je bil sprožen postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem. Rok za odpravo čezmernega primanjkljaja je bil podaljšan do leta 2030. Za Madžarsko in Poljsko se je postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem začel julija 2024 po tem, ko je primanjkljaj leta 2023 presegel referenčno vrednost 3 % BDP. Rok za odpravo čezmernega primanjkljaja je bil določen v letu 2026 za Madžarsko in v letu 2028 za Poljsko. Razmerje med javnofinančnim primanjkljajem in BDP navedenih treh držav je leta 2025 še vedno presegalo referenčno vrednost, v dveh pregledanih državah pa je bil primanjkljaj manjši od referenčne vrednosti (graf 3.7). Primanjkljaj je bil precej nad referenčno vrednostjo na Madžarskem (4,7 % BDP), občutno nad referenčno vrednostjo pa je bil na Poljskem (7,3 % BDP) in v Romuniji (7,9 % BDP). V Češki republiki je bil primanjkljaj pod referenčno vrednostjo (2,1 % BDP), na Švedskem pa precej pod referenčno vrednostjo (1,3 % BDP).

Graf 3.7

Presežek (+) ali primanjkljaj (-) širše opredeljene države

(v odstotkih BDP)

V treh državah, obravnavanih v tem poročilu, je bil javnofinančni primanjkljaj leta 2025 višji kot v letu 2023. Leta 2023 se je javnofinančni primanjkljaj povečal v večini pregledanih držav, pri čemer so vse države razen Švedske zabeležile primanjkljaj nad 3 % BDP. K temu so prispevali gospodarski učinki ruske vojne proti Ukrajini, ukrepi fiskalne politike, sprejeti kot odziv na posledično visoke cene energentov, ter oslabitev gospodarske aktivnosti. Od takrat se proračunski saldo razvija različno, saj so pozitivne učinke odprave ukrepov, povezanih z energijo, in okrepljene gospodarske aktivnosti v različnem obsegu izničili večji izdatki za obrambo kot odziv na še trajajočo rusko agresijo proti Ukrajini ter višji obrestni izdatki. Na splošno se je med letoma 2023 in 2025 proračunski saldo poslabšal na Poljskem, v Romuniji in na Švedskem (čeprav je na Švedskem ostal precej pod referenčno vrednostjo), medtem ko se je v drugih dveh pregledanih državah izboljšal. Na Češkem je delež primanjkljaja v BDP leta 2024 padel pod referenčno vrednost 3 % BDP in pod to vrednostjo ostal tudi leta 2025.

Evropska komisija za leto 2026 napoveduje, da bo razmerje med primanjkljajem in BDP ostalo znatno nad 3-odstotno referenčno vrednostjo na Madžarskem, Poljskem in v Romuniji. Leta 2026 naj bi se proračunski saldo poslabšal v treh pregledanih državah, po napovedih pa naj bi ostal precej nad referenčno vrednostjo na Madžarskem in Poljskem ter v Romuniji. V preostalih dveh obravnavanih državah bo predvidoma ostal pod 3-odstotno referenčno vrednostjo. Čeprav so vse pregledane države uvedle fiskalne ukrepe na področju energije kot odziv na energetski cenovni šok po izbruhu vojne na Bližnjem vzhodu, se pričakuje, da bo s tem povezan proračunski učinek ostal omejen. Leta 2027 naj bi se proračunski saldo izboljšal v štirih državah, vendar naj bi še naprej presegal referenčno vrednost na Madžarskem in Poljskem ter v Romuniji.

V letu 2025 je bil delež javnega dolga nad 60 % BDP na Madžarskem, medtem ko je bil v drugih pregledanih državah javni dolg pod ali precej pod tem pragom (tabela 3.1 in graf 3.8). Delež javnega dolga v razmerju do BDP je bil leta 2025 v vseh pregledanih državah nad ravnijo iz leta 2023, in sicer predvsem zaradi vztrajnega javnofinančnega primanjkljaja. Delež javnega dolga se je močno povečal na Poljskem, tj. za 10,2 odstotne točke BDP, in znatno v Romuniji, in sicer za 10,0 odstotne točke BDP. Opazno se je povečal na Švedskem (za 2,9 odstotne točke BDP), na Češkem (za 2,1 odstotne točke BDP) in nekoliko na Madžarskem (za 1,3 odstotne točke BDP). Gledano dolgoročneje, tj. v obdobju med letoma 2016 in 2025, se je delež javnega dolga v razmerju do BDP močno povečal v Romuniji (za 21,5 odstotne točke) ter znatno povečal na Češkem (za 8,1 odstotne točke) in Poljskem (za 5,6 odstotne točke), medtem ko je v preostalih dveh pregledanih državah ostal nespremenjeno ali se zmanjšal.

Graf 3.8

Bruto dolg širše opredeljene države

(v odstotkih BDP)

Evropska komisija za leto 2026 napoveduje povečanje deleža javnega dolga v razmerju do BDP v vseh pregledanih državah. Pričakuje se, da se bo delež javnega dolga opazno povečal na Poljskem in v Romuniji, zmerno pa v drugih treh državah. Po napovedih Komisije bo delež javnega dolga na Madžarskem v letu 2026 ostal nad referenčno vrednostjo 60 %, na Poljskem in v Romuniji pa jo bo presegel.

Evropska komisija se je junija 2026 odločila, da začasno prekine postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem za Madžarsko, Poljsko in Romunijo. Komisija je 3. junija 2026 na podlagi pomladanske gospodarske napovedi za leto 2026 objavila oceno skladnosti s priporočili v okviru postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem. Ocenjeno je bilo, da so vse tri države sprejele učinkovite ukrepe, zato se je zanje postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem začasno prekinil. Medtem ko naj bi Poljska in Romunija tudi leta 2026 izpolnjevali zahteve, je Komisija ugotovila, da obstaja jasno tveganje, da Madžarska do leta 2026, ki je zadnje leto njene korektivne poti, čezmernega primanjkljaja ne bo odpravila.

V prihodnjem obdobju je nujno, da države, pregledane v tem poročilu, dosežejo in ohranijo zdravo in vzdržno javnofinančno stanje. Madžarska, Poljska in Romunija, ki so vse v postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem, bi morale zagotoviti skladnost s pravili Pakta za stabilnost in rast ter odpraviti čezmerni primanjkljaj v skladu s priporočili Sveta EU. Poleg tega bi morale zagotoviti, da se njihovi deleži javnega dolga v razmerju do BDP, za katere se trenutno predvideva, da bodo v letih 2026 in 2027 nad referenčno vrednostjo, zmanjšujejo zadostno, da bodo na voljo fiskalni blažilniki v primeru prihodnjega gospodarskega upada. V vseh pregledanih državah je bil leta 2025 primanjkljaj nedvomno večji kot pred pandemijo. Države članice bi morale svoj proračunski saldo na rasti prijazen način čim prej znižati pod 3-odstotno referenčno vrednost ali ga ohranjati pod to vrednostjo ter vzpostaviti fiskalne rezerve, da bodo omogočile delovanje samodejnih stabilizatorjev in povečale odpornost proti negativnim šokom. Vse države morajo zagotoviti skladnost s priporočili na podlagi revidiranega Pakta za stabilnost in rast. Fiskalna preudarnost je nujna za obvladovanje proračunskih izzivov, povezanih z večjo potrebo po izdatkih za obrambo, zelenim prehodom in neugodnimi demografskimi gibanji. Zanesljiv državni javnofinančni okvir, ki je popolnoma v skladu s pravili EU in se učinkovito izvaja, bi moral podpreti javnofinančno konsolidacijo in omejiti odstopanja na strani javnofinančnih odhodkov ter hkrati prispevati k temu, da se ne bi ponovno pojavila makroekonomska neravnovesja. Javnofinančne strategije bi morale na splošno dajati prednost vzdržnim javnim financam, strateškim naložbam in strukturnim reformam, ki pospešujejo gospodarsko rast.

3.3 Merilo deviznega tečaja

V času objave tega poročila ni valuta nobene države, pregledane v tem poročilu, sodelovala v ERM II. Za štiri valute je veljal režim prilagodljivega tečaja, za romunski lev pa režim uravnanega drsečega menjalnega tečaja. Za večino valut je bila zabeležena razmeroma velika volatilnost tečaja, predvsem zaradi nihanj zaupanja vlagateljev na deviznih trgih v hitro spreminjajočem se geopolitičnem okolju in dejavnikov, značilnih za posamezne države, ki so zunanje dejavnike deloma še okrepili. Romunski lev je zaradi režima uravnanega drsečega menjalnega tečaja izkazoval razmeroma majhno volatilnost, in sicer kljub znatni depreciaciji maja 2025 in maja 2026. Madžarski forint se je po parlamentarnih volitvah sredi aprila 2026 močno okrepil. Zato se je ob objavi tega poročila le z romunskim levom trgovalo pod ravnijo iz junija 2024, ki se zaradi neobstoja centralnega tečaja v ERM II uporablja kot referenčna vrednost za namen ponazoritve, medtem ko so se vse druge valute od junija 2024 v primerjavi z evrom okrepile (graf 3.9).^[15]

Graf 3.9

Dvostranski devizni tečaji v razmerju do evra

(indeks: povprečje junija 2024 = 100; dnevni podatki; 1. junij 2024–17. junij 2026)

3.4 Merilo dolgoročnih obrestnih mer

V referenčnem obdobju od junija 2025 do maja 2026 so tri od petih pregledanih držav zabeležile povprečno dolgoročno obrestno mero, ki je bila nad 5,1-odstotno referenčno vrednostjo (graf 3.10). Najnižja 12-mesečna povprečna dolgoročna obrestna mera je bila na Švedskem, in sicer 2,6 %. Povprečna dolgoročna obrestna mera je bila pod referenčno vrednostjo tudi na Češkem (4,5 %), medtem ko je bila na Poljskem višja od referenčne vrednosti (5,4 %). Najvišja povprečna dolgoročna obrestna mera, tj. 6,7 %, je bila na Madžarskem in v Romuniji. V vseh petih državah je 12-mesečna povprečna dolgoročna obrestna mera v obdobju pregleda, ki se je začelo z objavo Konvergenčnega poročila 2024, zelo malo nihala. Hkrati se je mesečna dolgoročna obrestna mera zvišala v treh od petih držav, na kar so vplivali tako svetovne razmere kot domači dejavniki, kot so višja inflacija ter v nekaterih primerih visoka rast in ohlapnejša fiskalna politika. Na Poljskem je bila stabilna v obdobju, ko je bila inflacija bolj umirjena, gospodarska rast je ostala vztrajna, fiskalna politika pa se je sprostila, medtem ko je na Madžarskem strmo padla za 1,2 odstotne točke, kar se je skoraj v celoti zgodilo po parlamentarnih volitvah aprila 2026.

Graf 3.10

Dolgoročna obrestna mera

(v odstotkih; letno povprečje)

Gibanje razmika med dolgoročno obrestno mero in povprečjem evroobmočja od objave Konvergenčnega poročila 2024 je bilo med pregledanimi državami precej različno. Te razlike v dolgoročnih obrestnih merah med pregledanimi državami so posledica razlik v cikličnem položaju teh držav ter različnih ocen finančnih trgov glede zunanjih in notranjih ranljivosti, vključno s proračunsko uspešnostjo in obeti za doseganje vzdržne konvergence. Na Madžarskem se je domača dolgoročna obrestna mera po volitvah sredi aprila 2026 v dveh dneh znižala za 0,5 odstotne točke, nato pa se je še naprej zniževala, čeprav bolj postopno. Do maja 2026 se je njen razmik glede na povprečno obrestno mero v evroobmočju v obdobju pregleda zmanjšal za skupno 1,2 odstotne točke. Na Poljskem in v Romuniji se je razlika v obrestni meri v obdobju pregleda prav tako zmanjšala, in sicer za 0,3 oziroma 0,2 odstotne točke. Na Češkem in na Švedskem pa se je povečala za 0,3 oziroma skromne 0,1 odstotne točke. Od izbruha vojne na Bližnjem vzhodu konec februarja 2026 se je razlika v dolgoročni obrestni meri povečala le na Češkem in Poljskem, in sicer za 0,2 oziroma 0,4 odstotne točke. Na Madžarskem se je zmanjšala za 1,2 odstotne točke, medtem ko se je v Romuniji in na Švedskem zmanjšala za mnogo manj (–0,1 oziroma –0,2 odstotne točke).

3.5 Drugi relevantni dejavniki

Po podatkih Evropske komisije je zaskrbljenost glede pritiskov na stroškovno konkurenčnost še vedno prisotna. Komisija je v poročilu o mehanizmu opozarjanja 2026 opozorila, da se pritiski na konkurenčnost v obravnavanih srednje- in vzhodnoevropskih državah nadaljujejo, kar odraža še vedno povišane stopnje nominalne rasti stroškov dela na enoto proizvoda, velike akumulirane razlike v inflaciji in pomanjkanje delovne sile na trgu dela. Komisija je zaključila, da je poglobljen pregled upravičen v primeru Madžarske, Romunije in Švedske. Kar zadeva Madžarsko, je Komisija poudarila povečanje stroškov dela na enoto proizvoda, visoko osnovno inflacijo, znatno javnofinančno ranljivost, vključno z velikim javnofinančnim primanjkljajem in tveganji, povezanimi z dolgom, ter ponovni pritisk na rast cen stanovanj. Glede Romunije je opozorila, da so tveganja za zunanjo vzdržnost znatna ter da je še vedno prisotna zaskrbljenost v zvezi s stroškovno konkurenčnostjo v razmerah zelo visoke rasti stroškov dela na enoto proizvoda, velikega primanjkljaja tekočega računa in izrazitih javnofinančnih neravnovesij. V primeru Švedske pa je Komisija ugotovila, da je še naprej prisotna velika ranljivost v zvezi s cenami stanovanjskih nepremičnin ter visoko zadolženostjo gospodinjstev in zadolženostjo družb. Čeprav je Komisija druge pregledane države v tem poročilu razvrstila med tiste, ki nimajo neravnovesij, se tudi te države spoprijemajo z gospodarskimi izzivi, ki so obravnavani v oddelkih o posameznih državah. Komisija je v spomladanskem svežnju evropskega semestra 2026 potrdila, da Madžarska še naprej beleži neravnovesja. Ugotovila je tudi, da Romunija beleži čezmerna neravnovesja, saj ranljivosti, ki se nanašajo na javnofinančni primanjkljaj in primanjkljaj tekočega računa, ostajajo znatne kljub nekolikšnemu nedavnemu izboljšanju, medtem ko se stroškovna konkurenčnost še vedno poslabšuje.

Zunanja pozicija večine pregledanih držav se je v zadnjih letih izboljšala, vendar bi lahko nedavni energetski cenovni šok in s tem povezana nestanovitnost povzročila ponovno poslabšanje. Preglednica v okviru postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji kaže, da se je povprečni triletni saldo tekočega računa leta 2025 v večini pregledanih držav okrepil (tabela 3.2), kar je posledica izboljšanja pogojev menjave in umirjanja domačega povpraševanja. Vendar je leta 2025 povprečni triletni primanjkljaj na tekočem računu prekoračil spodnjo mejo okvirnega praga, ki znaša −4,0 % BDP, in sicer v Romuniji, kjer je velik javnofinančni primanjkljaj v zadnjih letih prispeval k precejšnjemu zunanjemu neravnovesju. Vse pregledane države so neto uvoznice energije, čeprav v različnem obsegu in z različno geografsko razpršenostjo uvoza energentov, zato je njihova zunanja pozicija še posebno izpostavljena nedavnemu energetskemu cenovnemu šoku ter z njim povezani nestanovitnosti.

Negativno neto stanje mednarodnih naložb, merjeno kot odstotek BDP, se je v večini pregledanih državah izboljšalo, vendar ostaja na visoki ravni. V Romuniji je neto stanje mednarodnih naložb leta 2025 preseglo okvirni prag, ki znaša –35 % BDP. Neto zunanje obveznosti so bile manjše na Madžarskem (32,4 % BDP), Poljskem (29,5 % BDP) in Češkem (9,8 % BDP), na Švedskem pa je bilo neto stanje mednarodnih naložb še naprej pozitivno (54,7 % BDP). V štirih državah srednje in vzhodne Evrope so neto zunanje obveznosti sestavljene pretežno iz neposrednih tujih naložb, ki na splošno veljajo za stabilnejšo obliko financiranja kot portfeljski ali dolžniški tokovi. Vendar so se v več pregledanih državah prilivi neposrednih tujih naložb v zadnjih letih v primerjavi z ravnmi pred obsežno rusko invazijo na Ukrajino umirili. V trenutnih geopolitičnih razmerah in povečani negotovosti na svetovnih finančnih trgih obsežne zunanje obveznosti še naprej predstavljajo vir ranljivosti v primeru negativnih šokov, ki bi vplivali na zaupanje vlagateljev ali pogoje zunanjega financiranja.

V večini pregledanih držav je še vedno prisotna zaskrbljenost glede cenovne in stroškovne konkurenčnosti. Realni efektivni devizni tečaj, deflacioniran s HICP, je v zadnjih treh letih v različni meri apreciiral v večini pregledanih držav, pri čemer je na Madžarskem in Poljskem ter v Romuniji presegel okvirni prag 10 %. V vseh državah se je v istem obdobju povečala tudi triletna stopnja rasti nominalnih stroškov dela na enoto proizvoda, ki se je leta 2025 povzpela nad okvirni prag 12 %, pri čemer je bila izjema Švedska. Rast stroškov dela na enoto proizvoda je ostala še posebno visoka na Madžarskem in Poljskem ter v Romuniji, kjer je kumulativno povečanje znašalo več kot dvakratnik praga. Ta gibanja so predvsem posledica močne nominalne rasti plač v zadnjih letih ob zmernejši rasti produktivnosti. Kljub poslabšanju kazalnikov stroškovne konkurenčnosti je bila izvozna dinamika v triletnem obdobju v primerjavi z visoko razvitimi gospodarstvi leta 2025 na splošno še vedno odporna, delno zaradi širitve izvoznih proizvodnih zmogljivosti in strukturnih sprememb v trgovinskih tokovih. Ponovno povišanje cen energije in večji stroškovni pritiski v sedanjih geopolitičnih razmerah bi v prihodnosti lahko dodatno obremenili konkurenčnost, če bi se odrazili v trajnejših inflacijskih razlikah v primerjavi s trgovinskimi partnericami.

Gospodarstva pregledanih držav so prek trgovinskih in finančnih povezav še naprej tesno povezana z evroobmočjem. Evroobmočje ostaja glavni trgovinski in finančni partner vseh pregledanih držav (graf 3.11). Leta 2025 se je izvoz blaga v evroobmočje gibal od okrog 41 % skupnega izvoza na Švedskem do 63,4 % na Češkem, medtem ko se je uvoz iz evroobmočja gibal med 50,6 % skupnega uvoza v Romuniji in 56,5 % na Češkem. Tudi finančne povezave z evroobmočjem so znatne. Delež evroobmočja v celotnem stanju vhodnih neposrednih tujih naložb je presegel 70 % na Češkem, v Romuniji in na Poljskem, medtem ko je bil delež evroobmočja v stanju obveznosti iz naslova portfeljskih naložb višji od 60 % na Češkem. Tako pri neposrednih naložbah kot tudi pri portfeljskih naložbah je evroobmočje predstavljalo največji delež stanja naložb v tujino v Romuniji, ki ji je sledila Češka. Poleg trgovinskih in finančnih povezav so ta gospodarstva močno vpeta tudi v verige dodane vrednosti evroobmočja, pri čemer v veliki meri sodelujejo v čezmejnih proizvodnih mrežah, zlasti v predelovalnih dejavnostih. S tem se krepi prenos šokov na strani ponudbe in povpraševanja med evroobmočjem in zadevnimi državami. Poleg tega imajo banke, ki so v lasti finančnih institucij s sedežem v evroobmočju, pomembno vlogo v bančnih sistemih več srednje- in vzhodnoevropskih držav, zlasti na Češkem in v Romuniji. Švedske banke pa imajo ključno vlogo v nekaterih državah evroobmočja. Poglobljenost teh gospodarskih povezav spodbuja usklajenost poslovnih ciklov pregledanih držav s cikli v evroobmočju.

Graf 3.11

Trgovinske in finančne vezi z evroobmočjem

a) Delež blagovne trgovinske menjave z evroobmočjem	b) Pozicija naložb v razmerju do evroobmočja
(kot odstotek skupnega zneska)	(kot odstotek skupnega zneska)

Tveganja, povezana z nepremičninskim trgom, so se povečala v več državah zaradi ponovne rasti cen stanovanjskih nepremičnin in kreditov. Po popravku v letih 2022 in 2023 so se trgi stanovanjskih nepremičnin v večini pregledanih držav ponovno okrepili. Od leta 2024 so se cene stanovanjskih nepremičnin izrazito dvignile na Madžarskem in Češkem, pri čemer je letna stopnja rasti dosegla dvomestno vrednost (graf 3.12, slika a), standardna merila vrednotenja pa kažejo na precenjenost glede na temeljne dejavnike. Rast cen stanovanjskih nepremičnin se je pospešila tudi v Romuniji, čeprav v manjši meri, glede na standardna merila vrednotenja pa so cene še vedno nižje od ocenjenih ravnotežnih cen. Rast kreditov gospodinjstvom se je v vseh pregledanih državah v zadnjih letih okrepila. Kljub temu zadolženost gospodinjstev v srednje- in vzhodnoevropskih državah v primerjavi s povprečjem evroobmočja ostaja razmeroma majhna (graf 3.12, slika b), kar blaži sistemska tveganja. Nasprotno pa so ranljivosti še vedno izrazitejše na Švedskem, kjer raven zasebnega dolga ostaja visoka, čeprav se je v zadnjih letih nekoliko znižala, bančni sektor pa je močno izpostavljen nepremičninskemu sektorju. V prihodnje je treba skrbno spremljati nadaljnjo hitro rast cen nepremičnin in kreditiranja v nekaterih obravnavanih državah, zlasti v primeru zaostrovanja pogojev financiranja ali poslabšanja razmer na trgu dela.

Graf 3.12

Gibanja na stanovanjskem trgu in zadolženost zasebnega sektorja

a) Cene stanovanjskih nepremičnin in posojila gospodinjstvom	b) Zadolženost zasebnega sektorja
(medletne spremembe v odstotkih)	(v odstotkih BDP)

Izpostavljenost domačih bančnih sektorjev do države se je v zadnjih letih povečala, vendar so kapitalski blažilniki bančnih sektorjev še vedno močni. Izpostavljenost do države se je v zadnjih letih povečala v vseh pregledanih državah srednje in vzhodne Evrope ter ostaja precej višja kot v evroobmočju (graf 3.13, slika a). Zaradi tega bi se lahko okrepile ranljivosti v primeru javnofinančnih napetosti ali ponovne ocene državnega tveganja, kar bi utegnilo vplivati na bilance bank, pogoje financiranja in ponudbo kreditov. Čeprav izpostavljenost tečajnemu tveganju v nekaterih državah ostaja velika, se zdi, da so s tem povezana tveganja omejena, saj je zadolževanje podjetij v tujih valutah večinoma skoncentrirano v izvozno usmerjenih sektorjih, ki imajo naravno zaščito zaradi prihodkov, denominiranih v evrih, medtem ko je stopnja evroizacije gospodinjstev še vedno omejena. Kljub ranljivostim, povezanim z gibanji na nepremičninskem trgu in naraščajočo izpostavljenostjo do države, imajo bančni sektorji v pregledanih državah še naprej trdne kapitalske pozicije in likvidnostne blažilnike, stabilen dostop do virov financiranja ter ustrezno dobičkonosnost. Delež nedonosnih posojil se je dodatno zmanjšal ali pa ostal blizu rekordno nizkih ravni (graf 3.13, slika b), vendar je bil v večini pregledanih držav še vedno večji kot v evroobmočju.

Graf 3.13

Izpostavljenost do države in nedonosna posojila v bančnem sektorju

a) Delež državnih obveznic v bilancah bank	b) Nedonosna posojila
(v odstotkih bilančne vsote)	(v odstotkih skupnih posojil)

Politike na področju finančnega sektorja bi morale ščititi finančno stabilnost ter s tem prispevati k vzdržni gospodarski rasti in ohranjanju cenovne stabilnosti. Ohranjanje preudarnih nadzorniških in makrobonitetnih okvirov ostaja ključno za ublažitev ranljivosti, povezanih z visoko zadolženostjo gospodinjstev ali podjetij, izpostavljenostjo do države ter gibanji na nepremičninskem trgu. Za nadaljnjo krepitev zaupanja v finančni sistem bi morali pristojni nacionalni organi še naprej izboljševati nadzorniške prakse, med drugim z izvajanjem ustreznih priporočil mednarodnih in evropskih organov in s tesnim sodelovanjem z drugimi nacionalnimi nadzorniki iz EU v kolegijih nadzornikov.

Razmere na trgu dela v večini pregledanih držav še naprej zaznamuje pomanjkanje delovne sile. Stopnja brezposelnosti se je v zadnjih letih nekoliko zvišala v vseh državah, razen Švedske, vendar je ostala blizu najnižjih vrednosti in pod ravnijo povprečja evroobmočja (graf 3.12, slika a). Pomanjkanje delovne sile vztraja v več segmentih trga dela, kar še naprej povzroča dodatne pritiske na rast plač. Hkrati so se omejitve na strani ponudbe delovne sile deloma zmanjšale zaradi povečanja neto priseljevanja, vključno s prihodom delavcev iz držav zunaj EU in ukrajinskih beguncev. Kljub temu neugodni demografski trendi ostajajo strukturni izziv, saj se delovno sposobno prebivalstvo v več državah srednje in vzhodne Evrope še naprej krči zaradi staranja prebivalstva in odseljevanja v preteklosti (graf 3.14, slika b). Med druge strukturne izzive spadajo razmeroma nizka stopnja aktivnosti na trgu dela v nekaterih državah ter vztrajajoče poklicno neskladje med ponudbo in povpraševanjem. Srednjeročno so demografski pritiski in strukturne omejitve na trgu dela pomemben izziv za nadaljnjo realno konvergenco z evroobmočjem.

Graf 3.14

Kazalniki trga dela

a) Stopnja brezposelnosti	b) Delovno sposobno prebivalstvo
(odstotek delovne sile)	(spremembe v odstotkih)

Močno institucionalno okolje je pomemben dejavnik pri ocenjevanju vzdržnosti gospodarske integracije in konvergence. Boljše upravljanje in kakovost institucij sta povezana z izboljšavami poslovnega okolja, učinkovitejšo javno upravo, večjo preglednostjo in odgovornostjo, močnejšo vladavino prava ter večjimi digitalnimi in upravnimi zmogljivostmi. V večini pregledanih držav bi nadaljnje izboljšanje kakovosti institucij pripomoglo k odpravi togosti in ovir za učinkovito razporejanje proizvodnih dejavnikov, s čimer bi se okrepila potencialna rast. Močnejši institucionalni okvir lahko s krepitvijo produktivnosti in potencialnega proizvoda prispeva tudi k vzdržnosti dolga ter olajša učinkovito izvajanje ukrepov politik.

Izboljšanje kakovosti institucij in upravljanja bi lahko prineslo pomembne gospodarske koristi, zlasti na Madžarskem in v Romuniji. Krepitev teh področij lahko poveča odpornost gospodarstva in podpre vzdržnost konvergence. Čeprav so še vedno prisotni izzivi na področjih, kot so vladavina prava, kakovost regulative in nadzor korupcije, nekatere države postopoma napredujejo (graf 3.15).^[16] Romunija in Madžarska lahko svoje institucionalne izzive rešujeta tako, da se osredotočita na učinkovito izvajanje reform in doseganje mejnikov iz svojih načrtov za okrevanje in odpornost. Ta prizadevanja so ključna za krepitev okvirov upravljanja ter spodbujanje vladavine prava.

Graf 3.15

Države EU glede na kakovost institucij

a) Svetovni kazalniki upravljanja	b) Indeks zaznavanja korupcije
(indeks; os x: raven v letu 2000; os y: raven v letu 2024)	(indeks; os x: raven v letu 1999; os y: raven v letu 2025)

Široko zastavljene strukturne reforme naj bi podprle proces konvergence s krepitvijo potencialne rasti in konkurenčnosti. Večja kakovost institucij, izboljšanje upravljanja ter okrepitev poslovnega okolja naj bi skupaj z učinkovitejšim izvajanjem naložbenih in reformnih programov, financiranih iz sredstev EU, podprli rast produktivnosti. V zvezi s tem naj bi krepitev upravljanja in učinkovitosti podjetij v državni lasti ter povečanje konkurence v reguliranih in omrežnih sektorjih – vključno z energetiko in prometom – prispevala k zmanjšanju vstopnih ovir, izboljšala razporejanje virov in spodbujala zasebne naložbe ter s tem podpirala vzdržno konvergenco.

4 Povzetki po posameznih državah

4.1 Češka republika

Maja 2026 je povprečna stopnja inflacije, merjene s HICP, v 12-mesečnem obdobju znašala 9 %, kar je precej pod 2,7-odstotno referenčno vrednostjo pri merilu stabilnosti cen. Pričakuje se, da se bo ta stopnja v prihodnjih mesecih postopoma povečevala, predvsem zaradi višjih cen primarnih surovin in vse bolj razširjenih inflacijskih pritiskov, povezanih z vojno na Bližnjem vzhodu. Hkrati na trgu dela kljub znakom umirjanja še vedno primanjkuje delovne sile, močna rast plač pa bo prispevala k temeljnim inflacijskim pritiskom. Čeprav sta BDP na prebivalca in raven cen razmeroma visoka v primerjavi z drugimi obravnavanimi srednje- in vzhodnoevropskimi državami, ostajata pod povprečjem evroobmočja. Proces dohitevanja z vidika BDP na prebivalca in ravni cen bi lahko povzročil pozitivne razlike v inflaciji v primerjavi z evroobmočjem, zlasti če ga bodo spremljala nevzdržna gibanja kreditov in cen premoženja, razen če tega ne bo nevtralizirala apreciacija nominalnega deviznega tečaja.

Češka trenutno ni predmet sklepa Sveta o obstoju čezmernega primanjkljaja. Primanjkljaj sektorja država je v letu 2025 znašal 2,1 % BDP, kar je pod referenčno vrednostjo 3 %, delež javnega dolga v razmerju do BDP pa je znašal 44,3 % in je prav tako pod referenčno vrednostjo 60 %.

V dvoletnem referenčnem obdobju od 18. junija 2024 do 17. junija 2026 češka krona ni sodelovala v ERM II, temveč je zanjo veljal režim uravnanega drsečega menjalnega tečaja. Za menjalni tečaj češke krone v razmerju do evra je bila v referenčnem obdobju v povprečju značilna razmeroma visoka stopnja volatilnosti. 17. junija 2026 je tečaj znašal 24,147 kron za evro, kar pomeni, da je bila vrednost krone za 2,5 % večja od povprečne ravni te valute junija 2024.

V referenčnem obdobju od junija 2025 do maja 2026 so dolgoročne obrestne mere na Češkem v povprečju znašale 4,5 %, kar je manj od referenčne vrednosti 5,1 % za merilo konvergence obrestnih mer. Razlika med dolgoročnimi obrestnimi merami na Češkem in obrestno mero evroobmočja (tehtano z BDP) se je nekoliko povečala in je ob koncu referenčnega obdobja znašala 1,4 odstotne točke. Kapitalski trgi na Češkem so manjši in precej manj razviti kot v evroobmočju.

Češka zakonodaja ni skladna z vsemi zahtevami glede neodvisnosti centralne banke, prepovedi denarnega financiranja in pravne integracije v Evrosistem. Češka republika je država članica EU z odstopanjem, zato mora izpolnjevati vse zahteve za prilagoditev v skladu s členom 131 Pogodbe.

4.2 Madžarska

Na Madžarskem je maja 2026 povprečna stopnja inflacije, merjena s HICP, v 12-mesečnem obdobju znašala 3 %, kar je precej nad referenčno vrednostjo 2,7 % za merilo cenovne stabilnosti. Pričakuje se, da se bo ta stopnja v prihodnjih mesecih postopoma povečevala, predvsem zaradi višjih cen primarnih surovin in vse bolj razširjenih inflacijskih pritiskov, povezanih z vojno na Bližnjem vzhodu. Hkrati na trgu dela kljub znakom umirjanja še vedno primanjkuje delovne sile, kar spremlja močna rast plač, ki je deloma posledica povišanja plač v javnem sektorju in minimalne plače. Dolgoročnejša vzdržnost konvergence inflacije je na Madžarskem vprašljiva. Proces dohitevanja z vidika BDP na prebivalca in ravni cen bi lahko povzročil pozitivne razlike v inflaciji v primerjavi z evroobmočjem, zlasti če ga bodo spremljala nevzdržna gibanja kreditov in cen premoženja, razen če tega ne bo nevtralizirala apreciacija nominalnega deviznega tečaja.

Madžarska je v postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem od leta 2024. Primanjkljaj sektorja država je v letu 2025 znašal 4,7 % BDP, kar je precej nad referenčno vrednostjo 3 %, delež javnega dolga v razmerju do BDP pa je znašal 74,6 % in je prav tako nad referenčno vrednostjo 60 %. Madžarska bi morala čezmerni primanjkljaj odpraviti do leta 2026. Evropska komisija je junija 2026 postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem Madžarske začasno prekinila.

V dvoletnem referenčnem obdobju od 18. junija 2024 do 17. junija 2026 madžarski forint ni sodeloval v ERM II, temveč je zanj veljal režim uravnanega drsečega menjalnega tečaja. Za menjalni tečaj madžarskega forinta v razmerju do evra je bila v referenčnem obdobju v povprečju značilna razmeroma visoka volatilnost. 17. junija 2026 je tečaj znašal 349,68 forinta za evro, kar pomeni, da je bila vrednost forinta za 11,4 % večja od povprečne ravni te valute junija 2024. Magyar Nemzeti Bank je junija 2020 z ECB sklenila sporazum o repo liniji, ki ji omogoča, da si ob predložitvi visokokakovostnega zavarovanja, denominiranega v evrih, izposodi do 4 milijarde EUR za zagotavljanje evrske likvidnosti za madžarske finančne institucije. Ta sporazum je veljal celotno referenčno obdobje, saj je bil januarja 2025 ponovno podaljšan za dve leti.

V referenčnem obdobju od junija 2025 do maja 2026 so dolgoročne obrestne mere na Madžarskem v povprečju znašale 6,7 %, kar je več od referenčne vrednosti 5,1 % za merilo konvergence obrestnih mer. Razlika med dolgoročnimi obrestnimi merami na Madžarskem in obrestno mero evroobmočja (tehtano z BDP) se je znatno zmanjšala in je ob koncu referenčnega obdobja znašala 2,2 odstotne točke. Kapitalski trgi na Madžarskem so manjši in precej manj razviti kot v evroobmočju.

Madžarska zakonodaja ni skladna z vsemi zahtevami glede neodvisnosti centralne banke, prepovedi denarnega financiranja, enotnega zapisa evra in pravne integracije v Evrosistem. Madžarska je država članica EU z odstopanjem, zato mora izpolnjevati vse zahteve za prilagoditev v skladu s členom 131 Pogodbe.

4.3 Poljska

Na Poljskem je maja 2026 povprečna stopnja inflacije, merjena s HICP, v 12-mesečnem obdobju znašala 2,9 %, kar je nad referenčno vrednostjo 2,7 % za merilo cenovne stabilnosti. Pričakuje se, da se bo ta stopnja v prihodnjih mesecih postopoma povečevala, predvsem zaradi višjih cen primarnih surovin in vse bolj razširjenih inflacijskih pritiskov, povezanih z vojno na Bližnjem vzhodu. Hkrati bo na trgu dela pomanjkanje delovne sile, ki se sicer umirja, še vedno ustvarjalo pritisk na zvišanje inflacije. Nadaljnji proces dohitevanja z vidika BDP na prebivalca in ravni cen bi lahko povzročil pozitivne razlike v inflaciji v primerjavi z evroobmočjem, zlasti če ga bodo spremljala nevzdržna gibanja kreditov in cen premoženja, razen če tega ne bo nevtralizirala apreciacija nominalnega deviznega tečaja.

Poljska je v postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem od leta 2024. Primanjkljaj sektorja država je v letu 2025 znašal 7,3 % BDP, kar je znatno nad referenčno vrednostjo 3 %, delež javnega dolga v razmerju do BDP pa je znašal 59,7 %, kar je pod referenčno vrednostjo 60 %. Poljska bi morala čezmerni primanjkljaj odpraviti do leta 2028. Evropska komisija je junija 2026 postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem Poljske začasno prekinila.

V dvoletnem referenčnem obdobju od 18. junija 2024 do 17. junija 2026 poljski zlot ni sodeloval v ERM II, temveč je zanj veljal režim uravnanega drsečega menjalnega tečaja. Za menjalni tečaj poljskega zlota v razmerju do evra je bila v referenčnem obdobju v povprečju značilna razmeroma visoka volatilnost. 17. junija 2026 je tečaj znašal 4,241 zlota za evro, kar pomeni, da je bila vrednost zlota za 1,9 % večja od povprečne ravni te valute junija 2024.

V referenčnem obdobju od junija 2025 do maja 2026 so dolgoročne obrestne mere na Poljskem v povprečju znašale 5,4 %, kar je več od referenčne vrednosti 5,1 % za merilo konvergence obrestnih mer. Razlika med dolgoročnimi obrestnimi merami na Poljskem in obrestno mero evroobmočja (tehtano z BDP) se je zmanjšala in je ob koncu referenčnega obdobja znašala 2,3 odstotne točke. Kapitalski trgi na Poljskem so manjši in precej manj razviti kot v evroobmočju.

Poljska zakonodaja ni skladna z vsemi zahtevami glede neodvisnosti centralne banke, zaupnosti, prepovedi denarnega financiranja ter pravne integracije v Evrosistem. Poljska je država članica EU z odstopanjem, zato mora izpolnjevati vse zahteve za prilagoditev v skladu s členom 131 Pogodbe.

4.4 Romunija

V Romuniji je maja 2026 povprečna stopnja inflacije, merjena s HICP, v 12-mesečnem obdobju znašala 8,4 %, kar je znatno nad referenčno vrednostjo 2,7 % za merilo cenovne stabilnosti. Pričakuje se, da bo ta stopnja v prihodnjih mesecih ostala visoka, delno zaradi višjih cen primarnih surovin in vse bolj razširjenih inflacijskih pritiskov, povezanih z vojno na Bližnjem vzhodu. Hkrati bodo ugodni bazni učinki, ki so posledica višjih posrednih davkov in domačih cen električne energije v letu 2025 ter šibke zasebne potrošnje, kratkoročno verjetno vplivali na znižanje inflacije. Dolgoročnejša vzdržnost konvergence inflacije je v Romuniji vprašljiva. Proces dohitevanja z vidika BDP na prebivalca in ravni cen bi lahko povzročil pozitivne razlike v inflaciji v primerjavi z evroobmočjem, zlasti če ga bodo spremljala nevzdržna gibanja kreditov in cen premoženja, razen če tega ne bo nevtralizirala apreciacija nominalnega deviznega tečaja.

Romunija je v postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem od leta 2020. Primanjkljaj sektorja država je v letu 2025 znašal 7,9 % BDP, kar je znatno nad referenčno vrednostjo 3 %, delež javnega dolga v razmerju do BDP pa je znašal 59,3 %, kar je pod referenčno vrednostjo 60 %. Romunija bi morala čezmerni primanjkljaj odpraviti do leta 2030. Evropska komisija je junija 2026 postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem Romunije začasno prekinila.

V referenčnem obdobju od 18. junija 2024 do 17. junija 2026 romunski lev ni sodeloval v ERM II, temveč je zanj veljal režim uravnanega drsečega menjalnega tečaja, ki je zajemal upravljano drsenje menjalnega tečaja. Za menjalni tečaj romunskega leva v razmerju do evra je bila v referenčnem obdobju v povprečju značilna nizka stopnja volatilnosti. 17. junija 2026 je tečaj znašal 5,232 leva za evro, kar pomeni, da je bila vrednost leva za 5,1 % manjša od povprečne ravni te valute junija 2024. Banca Naţională a României je junija 2020 z ECB sklenila sporazum o repo liniji, ki ji omogoča, da si ob predložitvi visokokakovostnega zavarovanja, denominiranega v evrih, izposodi do 4,5 milijarde EUR za zagotavljanje evrske likvidnosti za romunske finančne institucije. Ta sporazum je veljal celotno referenčno obdobje, saj je bil januarja 2025 ponovno podaljšan za dve leti.

V referenčnem obdobju od junija 2025 do maja 2026 so dolgoročne obrestne mere v Romuniji v povprečju znašale 6,7 %, kar je več od referenčne vrednosti 5,1 % za merilo konvergence obrestnih mer. Razlika med dolgoročnimi obrestnimi merami v Romuniji in obrestno mero evroobmočja (tehtano z BDP) se je malenkostno zmanjšala in je ob koncu referenčnega obdobja znašala 2,7 odstotne točke. Kapitalski trgi v Romuniji so precej manjši kot v evroobmočju in še vedno premalo razviti.

Romunska zakonodaja ni skladna z vsemi zahtevami glede neodvisnosti centralne banke, prepovedi denarnega financiranja in pravne integracije v Evrosistem. Romunija je država članica EU z odstopanjem, zato mora izpolnjevati vse zahteve za prilagoditev v skladu s členom 131 Pogodbe.

4.5 Švedska

Na Švedskem je maja 2026 povprečna stopnja inflacije, merjena s HICP, v 12-mesečnem obdobju znašala 2,2 %, kar je pod referenčno vrednostjo 2,7 % za merilo cenovne stabilnosti. Ta stopnja naj bi se v prihodnjih mesecih postopno zniževala, predvsem zaradi nižje stopnje davka na dodano vrednost za živila ter prenosa učinkov apreciacije deviznega tečaja v letu 2025. Vendar pa bo znižanje verjetno deloma izravnano z višjimi cenami primarnih surovin in vse bolj razširjenimi inflacijskimi pritiski, povezanimi z vojno na Bližnjem vzhodu. Pričakuje se, da bo inflacija na Švedskem v letih 2026 in 2027 ostala pod ciljno ravnjo, ki jo določa Sveriges Riksbank. V prihodnje naj bi švedska denarna politika in njen stabilnostno usmerjen institucionalni okvir še naprej podpirala doseganje cenovne stabilnosti.

Švedska trenutno ni predmet sklepa Sveta o obstoju čezmernega primanjkljaja. Primanjkljaj sektorja država je v letu 2025 znašal 1,3 % BDP, kar je precej pod referenčno vrednostjo 3 %, delež javnega dolga v razmerju do BDP pa je znašal 35,1 % in je prav tako precej pod referenčno vrednostjo 60 %.

V dvoletnem referenčnem obdobju od 18. junija 2024 do 17. junija 2026 švedska krona ni sodelovala v ERM II, temveč je zanjo veljal režim uravnanega drsečega menjalnega tečaja. Za menjalni tečaj švedske krone v razmerju do evra je bila v dvoletnem obdobju v povprečju značilna visoka stopnja volatilnosti. 17. junija 2026 je tečaj znašal 10,891 krone za evro, kar pomeni, da je bila vrednost krone za 3,5 % večja od povprečne ravni te valute junija 2024. V referenčnem obdobju je imela Sveriges Riksbank sklenjen sporazum o valutnih zamenjavah z ECB, ki ji omogoča, da si izposodi do 10 milijard EUR v zameno za švedske krone. Sporazum velja od 20. decembra 2007.

V referenčnem obdobju od junija 2025 do maja 2026 so dolgoročne obrestne mere na Švedskem v povprečju znašale 2,6 %, kar je precej manj od referenčne vrednosti 5,1 % za merilo konvergence obrestnih mer. Razlika med dolgoročnimi obrestnimi merami na Švedskem in povprečno obrestno mero evroobmočja se je zelo malo povečala in je ob koncu referenčnega obdobja znašala –0,7 odstotne točke. Kapitalski trgi na Švedskem so v primerjavi s tistimi v evroobmočju visoko razviti.

Švedska zakonodaja ni skladna z vsemi zahtevami glede neodvisnosti centralne banke, prepovedi denarnega financiranja in pravne integracije v Evrosistem. Švedska je država članica EU z odstopanjem, zato mora izpolnjevati vse zahteve za prilagoditev v skladu s členom 131 Pogodbe. Na podlagi Pogodbe je Švedska od 1. junija 1998 dolžna sprejeti nacionalno zakonodajo, potrebno za vključitev v Evrosistem.

Zahvala
To konvergenčno poročilo je uskladil in pripravil generalni direktorat ECB Ekonomske analize. Informacije, pripombe in predloge so prispevala druga poslovna področja ECB, zlasti generalni direktorati Pravna služba, Denarna politika in Statistika. Za pripombe se zahvaljujemo tudi nacionalnim centralnim bankam EU in še posebej članom uredniške skupine za Konvergenčno poročilo, junij 2026.Konvergenčno poročilo je Razširjeni svet ECB potrdil 19. junija 2026.Ekonomski del so pripravili Ursel Baumann, Martin Bijsterbosch, Alexandra Olivia Coldea, Matteo Falagiarda, Michael Fidora, Christine Gartner, Nadine Leiner-Killinger, Christiane Nickel, Steffen Osterloh, Philipp Rother, Gábor Vincze, Giovanni Vitale in Caroline Willeke.K pripravi ekonomskega dela so prispevali tudi Ginevra Aguiari, Miguel Ampudia, Ana Bairrao, Klára Bakk Simon, Nicolai Benalal, Othman Bouabdallah, Francesco Chiacchio, Livia Chitu, Roberta De Stefani, Virginia Di Nino, Martin Eiglsperger, Patrick Grussenmeyer, Stephan Haroutunian, Jürgen Herr, Stanimira Kosekova, Dimitrios Laskos, Elena Lourenço, Christophe Madaschi, Silvia Márquez Thibaut, Antonio Moreno, Ralica Müller, Carolin Nerlich, Jerzy Niemczyk, Hans Olsson, Elvira Rosati in Martina Viggiano.Pravni del so priravili Axel-Johannes Korb, Christian Kroppenstedt in Chiara Zilioli.K pripravi pravnega dela so prispevali tudi David Baez Seara, Alina Grosu, Karen Kaiser, Justyna Kurzela, Simona Lambrinoc, Sarah Levy, Fabian von Lindeiner, Margot Littlefair in Marta Szablewska.