Kaj mora država storiti, da bi vstopila v euroobmočje?

23. maj 2018

Prvič, biti mora članica Evropske unije – sprejem eura je pomemben korak v članstvu v EU.

Euro je bil uveden 1. januarja 1999 in je zamenjal nacionalne valute 19 od 28 držav članic EU. Je zakonito plačilno sredstvo za 340 milijonov državljanov EU, ki se lahko zanesejo, da bodo cene ostale stabilne, ko delajo ali potujejo v drugih državah članicah. Sedem od devetih preostalih držav članic EU – Danska in Združeno kraljestvo sta s posebnim sporazumom izključeni – je v skladu s Pogodbo o delovanju Evropske unije dolžnih sprejeti euro, kar pomeni, da si morajo prizadevati za izpolnitev konvergenčnih meril, določenih v Pogodbi. Katera so ta merila?

Prvič, po Pogodbi morajo države članice pred vstopom v euroobmočje doseči visoko stopnjo trajnostne ekonomske konvergence. To pomeni, da mora biti njihovo gospodarstvo sposobno držati korak s tistimi, ki že uporabljajo euro. Ekonomska konvergenca se meri z napredkom na naslednjih področjih:

  • cenovna gibanja oziroma inflacija
  • javnofinančni saldo in javni dolg
  • devizni tečaj
  • dolgoročne obrestne mere

Upoštevajo se tudi drugi dejavniki, ki so pomembni za ekonomsko integracijo, na primer trdnost institucionalnega okvira države.

Konvergenca mora biti vzdržna, kar pomeni, da ni dovolj, če država izpolnjuje merila ekonomske konvergence samo v določenem trenutku – biti mora sposobna, da jih izpolnjuje ves čas. To je zelo pomembno v vseh primerih, ko več držav uporablja isto valuto. Država mora zagotoviti, da je njeno gospodarstvo odporno, tako da valutna unija lahko deluje nemoteno in lahko vse članice uživajo koristi denarne stabilnosti.

Obstajajo tudi pravne zahteve – tako mora biti nacionalna zakonodaja združljiva s pogodbama in še zlasti s Statutom Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke.

Merila ekonomske konvergence podrobneje

Cenovna gibanja

Cenovna gibanja kažejo, kako se cene blaga in storitev s časom spreminjajo, z drugimi besedami, kakšna je inflacija. Za delovanje gospodarstva in ekonomsko blaginjo je pomembno, da cene ne naraščajo prehitro, ampak so stabilne in se spreminjajo le postopno. Če cene ostajajo stabilne, to pomeni, da denar ohranja svojo vrednost in ljudje lahko vzdržujejo svojo kupno moč. Gledano širše to omogoča, da denar lahko opravlja svoje temeljne naloge, med drugim, da je stabilno menjalno sredstvo in hranilec vrednosti.

Država izpolnjuje merilo cenovne stabilnosti, če njena povprečna inflacija v enoletnem opazovanem obdobju ne presega stopnje inflacije treh najuspešnejših držav članic EU za več kot 1,5 odstotne točke.

Javnofinančni saldo in javni dolg

Splošno finančno stanje države je vzdržno, če izpolnjuje naslednji dve merili:

  • odhodki države niso bistveno večji od njenih prihodkov (natančneje, letni proračunski primanjkljaj ne sme biti večji od 3% bruto domačega proizvoda)
  • skupni dolg države ni večji od 60% bruto domačega proizvoda

Namen teh dveh meril je zagotoviti, da so javne finance vzdržne in je država sposobna odplačevati svoje dolgove. Kljub temu Pogodba pri teh dveh merilih dopušča nekaj prožnosti, tako da končno oceno sprejme svet ECOFIN, tj. finančni ministri držav članic EU.

Tečajna gibanja

Država mora vzdrževati stabilen devizni tečaj svoje valute. To je pomembno, da podjetja in posamezniki lahko načrtujejo svoje finance, vedoč, da bodo cene uvoženih in izvoženih izdelkov in storitev ostale stabilne.

Stabilnost valute se oceni glede na to, ali se je njen devizni tečaj vsaj dve leti pred oceno gibal znotraj razpona nihanja, določenega z mehanizmom deviznih tečajev (ERM II), in ni devalviral v razmerju do eura.

Gibanja dolgoročnih obrestnih mer

Dolgoročna obrestna mera države ne sme presegati dolgoročne obrestne mere treh najuspešnejših držav članic EU za več kot 2 odstotni točki v enoletnem opazovanem obdobju pred oceno. Obrestna mera se meri na podlagi dolgoročnih državnih obveznic ali primerljivih vrednostnih papirjev. To merilo je pomembno kot pokazatelj, da je konvergenca države trajna in vzdržna.

Kdo oceni, ali je država članica EU pripravljena na sprejem eura?

Najmanj vsaki dve leti oziroma na zahtevo države članice EU, ki še ni sprejela eura, poročata ECB in Evropska komisija Svetu Evropske unije o napredku, ki so ga države članice zunaj euroobmočja dosegle pri izpolnjevanju konvergenčnih meril, določenih v Maastrichtski pogodbi. Ta poročila se imenujejo konvergenčna poročila.

Seznam vseh konvergenčnih poročil

ECB in Komisija poleg priprave konvergenčnih poročil spremljata napredek držav tudi tekom leta.

Končno odločitev o tem, ali država lahko uvede euro kot svojo valuto, sprejme Svet Evropske unije. Predstavniki vseh držav članic EU odločitev sprejmejo na predlog Evropske komisije in po posvetovanju z Evropskim parlamentom.