Govor na poslovilnem dogodku

Govor Jeana-Clauda Tricheta, predsednika ECB, 19. oktober 2011

Spoštovana zvezna kanclerka,

predsednik Evropskega parlamenta,

predsednik Evropskega sveta,

predsednik Evropske komisije,

predsednik Euroskupine,

spoštovani predsednik Giscard d'Estaing,

spoštovani zvezni kancler Helmut Schmidt,

ministri, ekscelence, kolegi guvernerji,

spoštovani sodelavci v ECB,

spoštovane gospe in gospodje!

Od ustanovitve Evropske centralne banke je minilo že več kot trinajst let, od uvedbe eura pa skoraj toliko. Moj mandat predsednika ECB se zdaj bliža koncu in enako kot v osmih letih na položaju posebej globoko čutim veliko mero zaupanja in prepričanja, ki so ju evropske demokracije podelile ECB. Našo poglavitno nalogo, torej ohranjanje cenovne stabilnosti, pa tudi našo neodvisnost pri opravljanju te naloge, so nam na mednarodni in večstrankarski podlagi zaupali prebivalci Evrope.

Z doslednim izpolnjevanjem našega mandata hkrati izpolnjujemo tudi demokratično voljo držav članic.

Jaz in mojih pet sodelavcev Izvršilnega odbora ter dvaindvajset sodelavcev Sveta ECB smo bili skupaj s predanimi zaposlenimi v ECB poklicani, da uresničimo dolgotrajno in ambiciozno zamisel prebivalcev Evrope.

Enotna valuta je starodavna zamisel, ki je globoko zakoreninjena v zgodovini. Tudi če se ne vračamo vse do Rimskega in Karolinškega cesarstva, je že pred šestimi stoletji češki kralj Jurij Poděbrad pozival k uvedbi skupne evropske valute.

Že mnogo pred Wernerjevim poročilom, objavljenim pred štiridesetimi leti, so veliki misleci vseh evropskih narodnosti pozivali k enotnosti z enotnim trgom, enotnim gospodarstvom in enotno valuto. Te zgodovinske korenine v pravi luči predstavljajo dosežek eura kot nove valute, trenutne izzive euroobmočja ter prihodnje izzive ekonomske in monetarne unije.

Dosežke eura kot valute je treba soditi glede na njegovo poglavitno nalogo. V razponu skoraj trinajstih let in navkljub številnim velikim svetovnim gospodarskim in finančnim pretresom je za 332 milijonov sodržavljanov letna inflacija ostala na ravni 2,0%. Navkljub zaporednim povečanjem cen nafte in primarnih surovin je to za dano časovno obdobje najboljši rezultat zadnjih 50 let v katerikoli veliki državi v Evropi. Za Nemčijo, kjer povprečna letna inflacija za obdobje zadnjih 13 let znaša 1,6%, je to celo boljši rezultat kot pa v času pred eurom.

Enako pomembna je nizka stopnja inflacijskih pričakovanj. Svet ECB zagotavlja zelo trdno zasidranje cenovne stabilnosti v obdobju naslednjih desetih let popolnoma v skladu z našo opredelitvijo: manj kot 2%, ampak blizu te meje.

Euro je verodostojna valuta, saj se je izkazal za zelo dobrega hranilca vrednosti, ki je podprt s trdnimi ekonomskimi temelji.

Teh zadnjih osem let je mogoče razdeliti na dve enako dolgi obdobji.

Prva štiri leta so bila pravi izziv, vendar nič večji ali manjši od običajnega izziva za centralnega bankirja. ECB je morala po razpočenju balona dot.com ter v razmerah visokih in nestanovitnih cen nafte in energentov ohraniti stabilnost. V času, ko je trojica največjih držav hotela oslabiti Pakt za stabilnost in rast, smo se odločno borili za ohranitev javnofinančnega upravljanja euroobmočja. Kot vedno pa smo hkrati morali prevzemati odgovornost za lastne odločitve, tudi za dvig obrestne mere, kar včasih ni bilo po godu mnogim vladam, udeležencem na trgu ali mednarodnim finančnim institucijam. ECB je bila doslej odločno neodvisna in tako bo tudi ostalo.

Po štirih letih se je začela finančna in gospodarska kriza.

Bila je drugačna od številnih kriz, ki smo jih izkusili v zadnjih petdesetih letih. Drugačna od prvega naftnega šoka iz leta 1973, pa tudi od drugega naftnega šoka iz leta 1980. Tokrat ni šlo za dogodek, kot je bila državna dolžniška kriza v 1980-ih ali na začetku 1990-ih let. Razlikovala se je tudi od azijske krize ter od počenja balona dot.com na začetku prejšnjega desetletja.

Od avgusta 2007 doživljamo novo vrsto krize. Gre za svetovni fenomen, kakršnega po naravi in obsegu nismo videli vse od druge svetovne vojne. Prvič v 66 letih je epicenter svetovne krize finančni sistem visoko razvitih gospodarstev.

Če centralne banke in drugi organi oblasti ne bi hitro in odločno reagirali, bi vpliv krize na realno gospodarstvo lahko dobil razsežnosti velike depresije.

Odkar so se 9. avgusta 2007 začeli pretresi na finančnih trgih, je Svet ECB uvedel »načelo ločevanja«. Tako smo ločili »standardne« ukrepe – torej obrestne mere za zagotavljanje cenovne stabilnosti v srednjeročnem obdobju – od »nestandardnih« ukrepov, ki so namenjeni ponovni vzpostavitvi boljše transmisije naših standardnih ukrepov v časih motenj na trgih.

Verodostojnost eura in trdno zasidranje inflacijskih pričakovanj za naslednjih 10 let sta se v času krize dobro ohranila. Razlog za to je moč najti v nepopustljivem ohranjanju naše smeri, tj. cenovna stabilnost, kar je posledica naše politike obrestnih mer, hkrati pa smo vedno bili v pripravljenosti in sprejemali nestandardne ukrepe, kot so polna dodelitev likvidnosti s fiksno obrestno mero, nakup kritih obveznic ter program v zvezi s trgi vrednostnih papirjev. In zopet je Svet ECB vse odločitve sprejel popolnoma neodvisno.

Odkar se je začela kriza, sem začel dojemati lastnosti, ki se pričakujejo od centralnih bank, kot sorodne etičnim krepostim, ki ju je slavno podal Max Weber pred skoraj celim stoletjem: etika prepričanja in etika odgovornosti.

Tudi sam sem predlagal analogijo, ki bi povezovala »standardne« ukrepe z etiko prepričanja ter »nestandardne« ukrepe z etiko odgovornosti. Enako pomembno je, da se ohrani skladnost med namenom in dejanjem ter med dejanjem in posledicami. Z našim »načelom ločevanja« lahko ohranimo oboje.

Max Weber je sam rekel: »To ne pomeni, da je mogoče etiko prepričanja postavljati na isto raven kot neodgovornost ali etiko odgovornosti primerjati z nenačelnim oportunizmom […]. Etika prepričanja in etika odgovornosti si nista v nasprotju, temveč se dopolnjujeta.«

Ta kriza je razkrila razpoke v vseh večjih visoko razvitih gospodarstvih sveta. Vzdržnost njihovih srednje- do dolgoročnih strategij je bila postavljena pod vprašaj. Evropa – sploh pa euroobmočje – je pokazala pozitivne ekonomske temelje na konsolidirani osnovi, predvsem kar zadeva javnofinančni položaj ter domače in tuje ravnovesje. Kar pa zadeva posamezne države, največja slabost ekonomske in monetarne unije tiči v neučinkovitem upravljanju ekonomske unije, medtem ko je monetarna unija dosegla pričakovanja.

Prva lekcija, ki smo se je naučili iz krize, je, da moramo izboljšati gospodarsko upravljanje. V imenu Sveta ECB sem glede upravljanja nenehno zahteval »kvantni skok«. Svežnji predlogov, ki so bili pravkar odobreni, predstavljajo pomemben korak. Izvršitev teh zakonov pa bo pokazala, če bodo zadostovali za kvantni skok. Predsednik Buzek, cenim odločnost Evropskega parlamenta v razpravah, ki so potekale s Svetom Evropske unije.

Sedaj je potrebno v treh dimenzijah razjasniti krizno upravljanje: okrepiti je treba zmožnost Evropske družbe za finančno stabilnost, da zagotavlja finančno stabilnost na podlagi nacionalne javnofinančne in strukturne politike, okrepiti je treba bilance stanja evropskih bank ter najti primerno rešitev za srednjeročno prilagoditev Grčije.

Ta razjasnitev je nujna. Menim, da slavni rek Jeana Monneta – »ljudje sprejmejo spremembo samo takrat, kadar je to potrebno, potrebno pa se jim zdi samo takrat, kadar je kriza« – dobro zajema okoliščine: smo sredi svetovne krize. Slovo je čas razmišljanja o preteklosti in sedanjosti, hkrati pa je možnost za razmišljanje o prihodnosti.

Pravkar smo imeli izjemno priložnost poslušati dva ustanovna očeta evropskega monetarnega sistema, predhodnika enotne valute Evropejcev. Zahvaljujem se jima za njuno izjemno radodarnost, saj sta z nami delila svoje izkušnje in veliko modrost.

Sedaj tvegam, da bom izrazil osebno mnenje in ne nujno mnenje Sveta ECB. V dolgoročnem zgodovinskem pogledu je Evropa poklicana, da zaključi projekt, ki ga pozna pod imenom »ekonomska in monetarna unija«. Kot sem že omenil, ali bi bilo preveč drzno, da bi za bodočo ekonomsko in monetarno unijo z enotnim trgom, enotno valuto in enotno centralno banko predvideli tudi izvršilno vejo oblasti? Ne nujno ministrstva za finance, ki bi upravljalo z velikim zveznim proračunom, ampak takšno, ki bi bilo neposredno odgovorno za tri področja: kot prvo, za strog nadzor tako javnofinančne politike kot tudi politike konkurenčnosti z zmožnostjo sprejemanja odločitev, ki bi lahko v izjemnih primerih postale nemudoma veljavne v določenem gospodarstvu, ki ogroža euroobmočje; kot drugo, za vse značilne odgovornosti izvršilne veje oblasti, kar zadeva integrirani finančni sektor unije, kar bi spremljalo popolno integracijo finančnih storitev; in kot tretje, za zastopanje unije v mednarodnih finančnih institucijah.

Jean Monnet je nekoč zapisal tudi naslednje besede: »Danes ne more nihče reči, kakšno institucionalno obliko bo imela Evropa v prihodnosti, ker so jutrišnje spremembe, ki jih povzročijo današnje spremembe, nepredvidljive.«

Današnje spremembe, ki so posledica svetovne krize, so natanko tiste spremembe, za katere je Jean Monnet pričakoval, da lahko sprožijo ustanovitev novega institucionalnega okvira.

V vsakem primeru gre tu za odločitve, ki jih lahko sprejmejo le naše demokracije, torej ljudje Evrope, katerim smo odgovorni.

Karkoli nas že čaka v prihodnosti, ste lahko prepričani, da bo Svet ECB še naprej zvest svoji poglavitni nalogi, ter da bo ECB skupaj z Eurosistemom še naprej sidro stabilnosti in zaupanja.

Mojemu nasledniku, Mariu Draghiju, ki je s Svetom ECB v preteklih nekaj letih delil svoje izkušnje in modrost, iskreno in prisrčno želim vse najboljše. Z nami je sprejemal vse naše skupne odločitve. Zaradi njegovih odličnih sposobnosti bo njegovo poveljevanje ekipi evropskega monetarnega sistema, pa tudi izvršilnemu odboru in Svetu ECB, zelo uspešno.

Naj zaključim z osebno noto. Rad bi se zahvalil vsem ljudem, s katerimi sem v preteklih letih delal pri projektu ekonomska in monetarna unija. Še posebej bi na današnji dan rad izrazil spoštovanje mojim kolegom tukaj v ECB, trenutnim in nekdanjim članom Izvršilnega odbora, Sveta ECB ter Razširjenega sveta ECB. Rad bi se zahvalil vsem zaposlenim v ECB. Vsi so bili odločilnega pomena pri doseganju našega primarnega cilja. Za njihovo predanost, vdanost, strokovnost in zelo težko delo si zaslužijo vse priznanje in hvaležnost.

Sedanjost zahteva takojšnja dejanja. Prihodnost pa zahteva primerno usmeritev in vizijo o tem, kam gremo.

Takojšnja dejanja. Goethejev slavni rek pravi: »Vedenje ni dovolj, moramo ga uporabiti. Hotenje ni dovolj, moramo ga uresničiti.« Menim, da to izvrstno podaja načelo dejanj, ki bi morala navdihovati Evropo v prihodnjih dneh.

In pa primerna usmeritev. Jean Monnet je imel za nas, za našo prihodnost, tale vzklik: »Nadaljujte, nadaljujte, za evropske narode ni druge prihodnosti kot v uniji.« Alcide De Gasperi pa je povedal: »Odločilen dejavnik, pogonska sila bi morala biti politična volja, da uresničimo unijo.«

Hvala za vašo pozornost.

Speaking engagements

Stiki za medije