Finančna stabilnost v središču pozornosti

24. maj 2016 (zadnja sprememba: 15. avgust 2016)

Od finančne krize naprej se vse več govori o finančni stabilnosti. Strokovnjaki jo opredeljujejo različno, praktično vsi pa se strinjajo, da je pomembna. Za ECB finančna stabilnost pomeni, da je finančni sistem sposoben brez večjih motenj preživeti različne šoke.

Povedano drugače, tudi kadar sistem prizadene šok, lahko ljudje še vedno dostopajo do bančnih računov, podjetja lahko opravljajo in prejemajo plačila, vlagatelji lahko še naprej trgujejo, banke pa se lahko refinancirajo z izposojanjem od drugih poslovnih bank ali od centralne banke.

Kaj to pomeni v praksi?

Bistvo vsakršne stabilnosti je ravnotežje. Finančni sistem sestavlja množica različnih akterjev, ki so med seboj povezani v kompleksno mrežo soodvisnosti in interakcij. Banke in zavarovalnice delujejo kot posrednice, ki sredstva preusmerjajo od tistih, ki so jih pripravljeni posoditi ali investirati, k tistim, ki si jih želijo izposoditi. Oboji se srečujejo tudi neposredno na finančnih trgih, kot so trgi obveznic in denarja. Po drugi strani plačilni sistemi in sistemi poravnave vrednostnih papirjev, nekakšna »napeljava« finančnih trgov, zagotavljajo varen pretok denarja in finančnih instrumentov.

Tveganja se lahko pojavijo na različnih ravneh in v različnih oblikah. Splošna upočasnitev gospodarstva lahko povzroči, da lastnikom nepremičnin ostane velik dolg, vrednost nepremičnin pa se zmanjša. Obenem lahko bankam, ki hipotekarna posojila financirajo, ostanejo komitenti, ki ne morejo odplačevati dolgov. Drug primer tveganja je upočasnitev gospodarske rasti v nastajajočih tržnih gospodarstvih, ki lahko prizadene gospodarstvo, ker se zmanjša povpraševanje po dobrinah, zaradi česar pride do odpuščanj v prizadetih gospodarskih panogah. To lahko povzroči tudi hitre odprodaje na trgih dolžniških in lastniških vrednostnih papirjev ter na deviznih trgih. Zaradi tega se podjetja težje financirajo, to pa zavira gospodarsko rast.

Tveganja in ranljivosti, ki neposredno prizadenejo enega akterja, lahko torej vplivajo tudi na številne druge, tako da sistem pade iz ravnotežja, kar ogrozi splošno finančno stabilnost.

Kakšna je pri tem naša vloga?

Ves čas spremljamo finančni sistem, da bi že zgodaj odkrili možna tveganja in ranljivosti ter ugotovili, kaj je treba storiti. Z makrobonitetnimi politikami je tovrstna tveganja mogoče zmanjšati, in sicer na ravni države, panoge ali posamezne finančne institucije. Tako lahko nacionalni organi zato, da bi se izognili nastanku nepremičninskega balona, od bank v euroobmočju zahtevajo, da zaostrijo svoje kreditne standarde, na primer z zahtevo po večjem deležu lastnih sredstev pri najemu hipotekarnih posojil. O takšnih ukrepih je treba obvestiti ECB, ki lahko v nekaterih primerih tudi ugovarja. ECB lahko od bank poleg tega zahteva, da imajo več kapitala, kot je minimalna obveza (natančna raven je določena v pravilih EU), s čimer se utrdi njihova obramba pred morebitnimi šoki.

Medtem ko so ti mehanizmi usmerjeni na finančni sistem kot celoto, ECB v novi funkciji bančnega nadzornika bdi nad posameznimi bankami, tako da bančni sektor ostaja trden in varen, kar krepi finančno stabilnost v Evropi.