Evropski monetarni inštitut (1994–1998)

Leta 1992 je bil s Pogodbo o Evropski uniji, bolj znano kot Maastrichtska pogodba, določen načrt za uvedbo enotne valute in vzpostavitev centralne banke za Evropsko unijo. V tem okviru je bil januarja 1994 ustanovljen Evropski monetarni inštitut (EMI) kot vmesni, a bistven korak na poti k ustanovitvi ECB. Za razliko od Odbora guvernerjev pred njim je EMI dobil status pravne osebe ter je hitro rasel kot organizacija in tudi po številu zaposlenih. Imel je dva predsednika: prvi je bil Alexandre Lamfalussy, julija 1997 pa mu je sledil Willem Frederik Duisenberg. Ta je leta 1998 postal tudi prvi predsednik ECB. Predsednik EMI je predsedoval Svetu EMI, ki so ga sestavljali tudi podpredsednik in guvernerji centralnih bank EU.

V naslednjih štirih letih in pol je EMI hitro vzpostavil svojo organizacijsko strukturo. Veliko dela so vzporedno opravili pododbori, delovne skupine in projektne skupine centralnih bank in EMI. Vsi ti so tvorili strukturo za sodelovanje, ki je bila vzpostavljena v času Odbora guvernerjev.

Glavni nalogi EMI sta bili vzpostavitev Evropskega sistema centralnih bank, vključno z ECB in novo valuto. Imel je tudi nekatere operativne naloge, na primer zamenjati Evropski sklad za monetarno sodelovanje, ki je bil vzpostavljen pred tem. EMI je imel naslednje cilje:

  • povečati usklajenost denarnih politik v EU
  • zagotoviti finančno stabilnost
  • izboljšati (čezmejne) plačilne sisteme v EU
  • razviti regulativni, organizacijski in logistični okvir
  • razviti skupno strategijo denarne politike za euro
  • pripraviti enotni denarni trg.

Dokumentacija EMI zajema pripravljalne in operativne dejavnosti med letoma 1994 in 1998, kot so sestanki delovnih skupin, administrativne in organizacijske naloge ter dokumenti o glavnih pristojnostih na področju poenotenja plačilnih sistemov, statističnih metod, denarnih politik, oblikovanja in izdaje bankovcev eura ter drugih s tem povezanih vprašanj.

Arhivski popis teh gradiv je zdaj v pripravi.

Gradiva, do katerih je dostop javnosti že omogočen, so na voljo v posameznih razdelkih Javnega registra dokumentov