Govor ob uradni otvoritvi novega sedeža ECB

Predsednik ECB Mario Draghi
Frankfurt na Majni, 18. marec 2015

Povzetek

Novi sedež ECB je simbol najboljšega, kar v Evropi lahko dosežemo s skupnimi močmi. Vendar nas hkrati opominja, zakaj ne smemo nikoli več tvegati razdora med nami.

Kriza postavlja evropsko enotnost na preizkušnjo. Nekateri, tako kot mnogi protestniki danes, so prepričani, da je težava v tem, da Evropa naredi premalo, drugi, kot populistične stranke, ki se pojavljajo po Evropi, pa verjamejo, da dela preveč.

Odgovor ni v tem, da izničimo dosedanje povezovanje, kot tudi ne v tem, da zasledujemo nedosegljivo vizijo tega, kam bi povezovanje moralo voditi. Biti moramo ambiciozni glede naših ciljev in pragmatični glede naših zmožnostih. Najti moramo spravo med ekonomiko povezovanja, katere bistvo je učinkovitost, in politiko povezovanja, pri kateri gre za pravičnost. Izobraževanje in usposabljanje morata biti prav toliko sestavni del programov reform kot oblikovanje bolj fleksibilnih trgov in zmanjševanje birokratskih ovir.

In čim bolj se odločanje o gospodarskih vprašanjih seli na evropsko raven, tem bolj mora temu slediti tudi demokracija. Zato moramo okrepiti kanale, ki omogočajo resnično evropsko demokratično legitimnost, kakršen je Evropski parlament. Ljudje bodo s tem, ko se odrečejo določenemu delu formalne suverenosti, pridobili več dejanske suverenosti. Na ta način bodo dali več moči institucijam, ki so odgovorne za celotno euroobmočje in so se sposobne spoprijeti s perečimi vprašanji delovnih mest in gospodarske rasti. In tako bodo ljudje s svojim glasom lahko naredili več za svoje življenje, kot lahko naredijo danes.

***

Namestnik ministrskega predsednika g. Al-Wazir,

nadžupan g. Feldmann,

nekdanji predsednik ECB, dragi Jean-Claude Trichet,

sedanji in nekdanji člani Sveta ECB,

nekdanja nadžupanja ga. Roth,

častni meščan g. von Metzler,

predsednik Judovske skupnosti g. Korn,

dedič arhitektov Grossmarkthalle, g. Elsaesser in

g. Prix, slavni arhitekt našega novega sedeža.

Gospe in gospodje!

V veliko veselje mi je, da vas lahko danes pozdravim na uradni otvoritvi novega sedeža Evropske centralne banke.

Projekt izgradnje našega novega doma je star toliko kot ECB sama. Začel se je leta 1998 z iskanjem primerne lokacije. Leta 2001 smo to lokacijo našli tukaj v Grossmarkthalle. Leto zatem je bil objavljen mednarodni natečaj za najboljši arhitekturni koncept, na katerem je na koncu zmagal g. Wolf Prix s svojo ekipo. Nato pa je bil maja 2010 položen temeljni kamen in začela so se glavna gradbena dela. Mnogo ljudi, od kateri so nekateri danes z nami, je v teh letih vložilo ogromno dela, da bi ta projekt postal realnost. Vsem, ki so sodelovali pri gradnji, bi se rad zahvalil za njihovo izjemno delo.

Euro, naša enotna valuta, je postal najbolj otipljiv simbol evropskega povezovanja – košček Evrope, ki je dostopen in dragocen vsakomur izmed nas. Ta stavba bo neogibno postala znana kot »dom za euro«. Evropski centralni banki daje trdne temelje, da lahko v skladu s svojim mandatom zagotavlja stabilnost cen za vse državljane euroobmočja.

V tem smislu je simbol najboljšega, kar v Evropi lahko dosežemo s skupnimi močmi. Toda hkrati je tudi simbol tega, zakaj ne smemo nikoli več tvegati razdora med nami.

Danes stojimo v nekdanji frankfurtski veleprodajni tržnici za sadje in zelenjavo – tehnološko izjemno zahtevni funkcionalni stavbi iz dvajsetih let prejšnjega stoletja, ki je večinoma ohranjena in vključena v novo strukturo. Med leti 1941 in 1945 je bilo od tu več kot 10.000 Judov iz Frankfurta in okolice deportiranih v koncentracijska taborišča. Na vzhodni strani stavbe je bilo zgrajeno spominsko obeležje, da nas in tiste, ki pridejo za nami, opominja na dejanja, ki jih ne moremo in ne smemo pozabiti.

Povezana, demokratična in miroljubna Evropa je bila eno glavnih spoznanj, ki smo jih pridobili iz tega temnega poglavja v zgodovini. Od takrat smo prehodili že dolgo pot – toda ničesar od tega, kar smo dosegli, ne smemo jemati za samoumevno.

Evropska enotnost je na preizkušnji. Ljudje preživljajo zelo težke čase. Nedavna raziskava Eurobarometer o tem, kako se gospodinjstva v različnih državah spopadajo s krizo, je pokazala, da so vsi anketirani utrpeli upad dohodka, in skoraj vsi so rekli, da se je življenje od začetka krize poslabšalo.

Kot institucija EU, ki že ves čas krize igra osrednjo vlogo, je ECB postala tarča ljudi, ki so nezadovoljni s sedanjimi razmerami. To do nas morda ni pošteno – cilj naših ukrepov je bil prav v tem, da ublažimo šoke, ki so prizadeli gospodarstvo. Toda kot centralna banka za celotno euroobmočje moramo zelo pozorno prisluhniti temu, kar nam sporočajo vsi naši državljani.

Nekateri, tako kot mnogi protestniki, ki so danes zunaj, so prepričani, da je težava v tem, da Evropa naredi premalo. Ti bi radi tesneje povezano Evropo z več finančne solidarnosti med narodi.

Drugi, kot populistične stranke, ki se pojavljajo po Evropi, pa verjamejo, da Evropa dela preveč. Njihov odgovor je vrnitev gospodarstva v nacionalne okvire in obnovitev gospodarske suverenosti.

Razumem, kaj motivira takšna stališča in zakaj ljudje zahtevajo spremembe. Toda v resnici nobena stran ne ponuja resnične rešitve razmer, s katerimi se soočamo danes.

Solidarnost je bistven element evropskega povezovanja in prav je, da so države druga drugi med krizo pomagale. Vendar euroobmočje ni politična unija, v kateri bi nekatere države trajno plačevale za druge.

Vedno se je razumelo, da morajo biti države sposobne stati na lastnih nogah – da je vsaka odgovorna za svoje politike. Težavno obdobje prilagoditev, ki so ga morale prestati nekatere med njimi, je bilo v prvi vrsti posledica njihovih preteklih odločitev

Vseeno stati na lastnih nogah ni isto kot stati sam. Tudi vrnitev naših gospodarstev v nacionalne okvire ni odgovor.

S tem ne bi spremenili temeljnih ekonomskih pogojev, s katerimi se soočajo evropske države – da smo starajoče družbe, ki morajo rasti predvsem s povečevanjem produktivnosti. S tem državljani tudi ne bi dobili več ekonomske varnosti. Ni države na svetu, ki je hkrati gospodarsko uspešna in izolirana pred globalizacijo.

Dejansko je bil proces enotnega trga uveden prav zato, ker evropska gospodarstva samostojno ne bi bila sposobna ustvarjati novih delovnih mest v vse bolj odprtem svetu. In ta proces je privedel do vzpostavitve denarne unije, saj so – kot je pokazala kriza mehanizma deviznih tečajev v začetku 1990-ih let – države spoznale, da se ne morejo povezati samo na pol, prednosti povezovanja pa uživati v celoti. Finančna in državna dolžniška kriza od leta 2008 dalje je to spoznanje samo še utrdila.

Zato rešitev ni v tem, da izničimo dosedanje povezovanje. Kot tudi ni v tem, da zasledujemo nedosegljivo vizijo tega, kam bi povezovanje moralo voditi. Rešitev je v tem, da dokončamo denarno unijo na področjih, kjer jo je treba in mogoče dokončati. Biti moramo ambiciozni pri naših ciljih in pragmatični glede naših zmožnostih.

S solidarnostnimi in stabilizacijskimi mehanizmi, ki so bili vzpostavljeni med krizo, smo doslej že pokazali, kako je to mogoče. Enako izjemen dosežek je tudi bančna unija. Zdaj moramo napredovati na drugih področjih, ki ostajajo nedokončana, namreč pri gospodarski in institucionalni konvergenci.

Vseeno priznavam, da na vprašanja, pred katerimi stoji Unija, ne moremo gledati s strogo ekonomskega stališča. Čeprav gospodarsko povezovanje agregatno ustvarja več delovnih mest in gospodarske rasti, to ne reši v celoti problema, ki napaja nezadovoljstvo z eurom in EU. Obstaja namreč tudi problem razdelitve: kdo v tem procesu pridobiva in kdo izgublja?

Na primer visoka mobilnost delovne sile med državami lahko zmanjša brezposelnost, lahko pa tudi okrepi strahove pred priseljenci in ustvarja negotovost med nizko usposobljenimi delavci. Z odpiranjem prej zaščitenih sektorjev se lahko zmanjšajo stroški za potrošnike, vendar se lahko ljudje, ki so zaposleni v teh sektorjih, zaradi tega znajdejo pred negotovo prihodnostjo.

Če želimo doseči trajno zaupanje v Unijo, se moramo zato odzvati na te napetosti – in najti spravo med ekonomiko povezovanja, katere bistvo je učinkovitost, in politiko povezovanja, pri kateri gre za pravičnost.

To je kompleksno vprašanje, vendar je rešitev mogoče strniti v eno besedo: znanje.

Tako teoretične kot empirične raziskave kažejo, da sodobne tehnološke spremembe temeljijo na znanju, na usposobljenosti. Z drugimi besedami, tehnologija se je spremenila tako, da imajo usposobljeni delavci boljše možnosti kot neusposobljeni, saj so relativno bolj produktivni in zaradi tega bolj konkurenčni.

Če delavcem omogočimo, da razvijejo prava znanja in spretnosti, se s tem povečuje učinkovitost gospodarstva in se ustvarjajo nove zaposlitvene priložnosti. Poveča se tudi pravičnost gospodarstva, saj te priložnosti lahko izkoristi kar največ ljudi.

Iz tega razloga morata biti izobraževanje in usposabljanje prav toliko sestavni del programov reform kot oblikovanje bolj fleksibilnih trgov in zmanjševanje birokracije.

Ostaja pa še en način, kako je mogoče uskladiti gospodarske in politične vidike povezovanja. Čim bolj se odločanje o gospodarskih vprašanjih seli na evropsko raven, tem bolj mora temu slediti tudi demokracija.

Razlog ni le v tem, da je demokracija v EU temeljna vrednota. Gre za to, da oblikovanje politik ne deluje brez ustreznega zastopanja in demokratične odgovornosti. Zato moramo našo gospodarsko unijo poglabljati skupaj z našo politično unijo. To pomeni, da moramo okrepiti kanale, ki omogočajo resnično evropsko demokratično legitimnost, kakršen je Evropski parlament.

S tem bo evropska demokracija neogibno drugačna. Volivce v kateri koli državi bo sprva morda strah, da bodo imeli manj vpliva na odločanje, kot ga imajo zdaj. Vseeno verjamem – in to se je prav gotovo zgodilo na področju denarne politike – da ljudje s tem, ko se odrečejo določenemu delu formalne suverenosti, pridobijo več dejanske suverenosti.

S tem povečajo moč institucij, ki so odgovorne za celotno euroobmočje in so se sposobne spoprijeti s perečimi problemi delovnih mest in gospodarske rasti – tako da s svojim glasom dejansko lahko naredijo več za svoje življenje kot zdaj.

Prepričan sem, da lahko na ta način v smiselnost evropskega povezovanja, ki je trem generacijam Evropejcev doslej prineslo že toliko koristi, prepričamo tudi tiste, ki se počutijo zapostavljene, tudi mnoge protestnike, ki so se ta teden zbrali v Frankfuru, .

Naj zaključim.

Ta stavba je v čast vsem, ki so omogočili, da je nastala. Je eden od prepoznavnih znakov mesta Frankfurt. In ECB zagotavlja impresivno novo domovanje, v katerem lahko izpolnjuje svoje poslanstvo.

Toda hkrati zelo jasno simbolizira tudi bistvo evropskega povezovanja. Opominja nas, od kod smo prišli in kam smo prišli. Opominja nas na grozote, ki se lahko zgodijo, če je med nami razdor, in na velike korake naprej, ki jih lahko naredimo, če smo složni.

Zato ne razveljavimo tega, kar smo dosegli. Ne hrepenimo po preteklosti. Učimo se iz preteklosti, da bomo složni v sedanjosti – in da bomo dokončali Unijo, ki lahko zagotovi prepotrebno stabilnost in blaginjo.

Mi bomo kot centralna banka v tem procesu opravili svoj del, če bomo skrbeli, da je naša enotna valuta trdna in zanesljiva. Naš skupni denar je najbolj otipljiv znak, da drug drugemu zaupamo. Kot je pred 16 leti ob uvedbi eura dejal prvi predsednik ECB Wim Duisenberg:

»Denarna enota je mnogo več kot samo menjalno sredstvo ... je del identitete ljudi. Kaže, kaj imamo skupnega, tako zdaj kot v prihodnosti.«

Hvala za vašo pozornost.

Stiki za medije