Sistem zavarovanj v Eurosistemu: uvrstitev netržnega finančnega premoženja na enotni seznam
V letu 2004 je Svet Evropske centralne banke (ECB) odobril postopno uvajanje enotnega seznama, ki naj bi v okviru zavarovanj Eurosistema postopno nadomestil sedanji sistem z dvema listama ustreznega finančnega premoženja za zavarovanje terjatev (glej sporočilo za javnost z dne 10. maja 2004).
V prvem koraku je Svet ECB sklenil, da v sistem zavarovanj Eurosistema vključi novo kategorijo doslej neustreznega finančnega premoženja (dolžniški instrumenti v eurih, ki jih izdajajo subjekti, ustanovljeni v tistih državah G10, ki niso del Evropskega gospodarskega prostora). Po zaključku priprav so bili 1. julija 2005 na seznam ustreznega finančnega premoženja, ki je objavljen na spletni strani ECB, dodani nekateri dolžniški instrumenti, ki jih izdajajo subjekti iz držav G10 zunaj Evropskega gospodarskega prostora. Poleg tega je Svet ECB pregledal in dopolnil seznam neorganiziranih trgov, ki jih ECB sprejema pri operacijah, povezanih z ustreznim finančnim premoženjem (gl. tudi sporočilo za javnost z dne 30. maja 2005).
V drugem koraku je Svet ECB odobril okvir, ki bo omogočal, da se na enotni seznam ustreznega finančnega premoženja za zavarovanje terjatev uvrsti netržno finančno premoženje iz vseh držav euroobmočja. Ta okvir bo veljal za bančna posojila in netržne hipotekarne dolžniške instrumente za male investitorje (non-marketable retail mortgage-backed debt instruments – NRMD) (gl. tudi sporočilo za javnost z dne 5. avgusta 2004). Glavne značilnosti okvira so opisane v nadaljevanju.
Podroben opis meril ustreznosti, ki bodo veljala za netržno finančno premoženje, bo objavljen kasneje, skupaj z dopolnjeno različico publikacije »Izvajanje monetarne politike v euroobmočju: Splošna dokumentacija o instrumentih in postopkih monetarne politike Eurosistema« (krajše »Splošna dokumentacija«).
BANČNA POSOJILA
Skladno s sklepom Sveta ECB z dne 18. februarja 2005 (gl. druge sklepe, ki jih je sprejel Svet ECB in so bili objavljeni na isti dan) bo uvrstitev bančnih posojil na enotni seznam potekala po naslednjem časovnem razporedu.
Bančna posojila bodo s 1. januarjem 2007 postala ustrezna za zavarovanje terjatev v okviru kreditnih operacij Eurosistema v vseh državah euroobmočja; takrat bodo začela veljati skupna merila ustreznosti in bonitetni okvir Eurosistema (ECAF).
Med 1. januarjem 2007 in 31. decembrom 2011 bo veljala prehodna ureditev, ki bo vsaki nacionalni centralni banki Eurosistema omogočala, da določi najnižji prag za obseg posojil, ustreznih za zavarovanje terjatev, in preuči morebitno uvedbo provizij za opravljene posle.
S 1. januarjem 2012 bo za uporabo bančnih posojil za namen zavarovanja terjatev začela veljati enotna ureditev, skupni najnižji prag pa bo 500.000 EUR.
Merila ustreznosti
S 1. januarjem 2007 bodo začela veljati naslednja merila ustreznosti:
Ustrezno posojilo: to je dolžniška obveznost ustreznega dolžnika (gl. spodaj) do nasprotne stranke Eurosistema, pri čemer mora dolžnik izpolnjevati vsa merila ustreznosti, ki so določena v nadaljevanju. Merila ustreznosti za bančna posojila bodo veljala tudi za sindicirana posojila. Bančna posojila s postopnim odplačevanjem glavnice (kjer se glavnica in obresti odplačujejo po vnaprej določenem načrtu) so ravno tako ustrezna. Neizkoriščene kreditne linije (npr. neizkoriščen del revolving posojila), prekoračitve stanja na tekočem računu in akreditivi (ki dovoljujejo uporabo kredita, vendar sami po sebi niso posojila) niso ustrezni. Ravno tako niso ustrezna bančna posojila, pri katerih je pravica iz naslova plačil glavnice oz. obresti podrejena pravici imetnika drugih bančnih posojil ali dolžniških instrumentov istega izdajatelja.[1]
Ustrezni dolžniki: to so nefinančne družbe in država.[2] Za garante in ustrezne garancije bo veljala ureditev, ki se uporablja za ustrezne tržne dolžniške instrumente.[3]
Najmanjši obseg posojil: od leta 2007 do leta 2012 bo vsaka nacionalna centralna banka uporabljala tak najmanjši obseg posojil, kot ga določi sama. Z letom 2012 bo uveden skupni najnižji prag, ki bo znašal 500.000 EUR.
Kreditna sposobnost dolžnika: da bi dolžniki lahko postali ustrezni, morajo biti finančno trdni. Finančna trdnost bo ocenjena s pomočjo okvira ECAF (gl. razdelek 1.3 spodaj).
Valuta: ustrezna bodo samo bančna posojila, denominirana v eurih.
Najdaljši in najkrajši rok dospelosti: ni določen.[4]
Zakonodaja, ki ureja posojilne pogodbe: posojilno pogodbo mora urejati zakonodaja države članice euroobmočja.
Sedež dolžnika/garanta: Dolžnik/garant mora imeti sedež v državi članici euroobmočja.
Dodatne pravne zahteve
V državah članicah euroobmočja obstajajo različne pravne zahteve, ki morajo biti izpolnjene, da je bančna posojila mogoče uvrstiti na seznam veljavnega zavarovanja terjatev in jih v primeru neizpolnitve obveznosti nasprotne stranke hitro realizirati. Takšne pravne zahteve se nanašajo na obvestilo dolžniku, bančno zaupnost, mobilizacijo in realizacijo posojil. Ker nacionalne jurisdikcije teh vprašanj ne obravnavajo enako, se pravne zahteve in način njihovega izpolnjevanja od države do države lahko razlikujejo.
Bonitetni okvir Eurosistema (ECAF)
ECAF (Eurosystem credit assessment framework) je sklop metod in pravil, na katerih temelji zahteva Eurosistema po »visokih kreditnih standardih«, ki jih mora izpolnjevati finančno premoženje, ustrezno za zavarovanje. Temelji na štirih virih bonitetne ocene (credit quality assessment source – CQA): zunanje bonitetne agencije (external credit assessment institutions – ECAI), interni bonitetni sistemi nacionalnih centralnih bank (internal credit assessment systems – ICAS)[5], interni bonitetni sistemi nasprotnih strank (internal rating-based system – IRB) in bonitetna orodja (rating tools – RT) zunanjih ponudnikov, ki jih uporabljajo pooblaščene tretje stranke. Ti viri ne bodo razvrščeni po pomembnosti.
Vsi viri bonitetnih ocen bodo morali izpolniti viru primerna merila ustreznosti, ki zagotavljajo spoštovanje načel ECAF glede natančnosti, doslednosti in primerljivosti med vsemi štirimi viri in znotraj vsakega vira. Eurosistem bo nadzoroval zanesljivost različnih virov glede na referenčno vrednost in tako zagotavljal, da ustrezno finančno premoženje za zavarovanje izpolnjuje minimalne bonitetne standarde.
Eurosistem bo v predpisanem roku objavil bonitetni prag za ustrezne dolžnike, pravila ustreznosti za garante netržnega finančnega premoženja ter referenčno vrednost zanesljivosti, ki jo morajo izpolnjevati viri bonitetnih ocen. Poleg tega bo v predpisanem roku objavil seznam ustreznih ECAI in ustreznih RT zunanjih ponudnikov ter njihovih uporabnikov.
Vsaka nasprotna stranka bo morala navesti, katerega od razpoložljivih virov bonitetne ocene (ECAI, IRB, RT ali ICAS) bo uporabljala kot glavno orodje za oceno dolžnikov oz. garantov bančnih posojil, ki bodo uporabljena za zavarovanje. Ta bonitetni sistem bo nato morala uporabljati v vnaprej določenem obdobju (npr. eno leto). Seznam ustreznih dolžnikov/garantov, ki ga bo posredovala nasprotna stranka, bo ostal strogo zaupen in bo znan samo Eurosistemu in nasprotni stranki.
Sklop tehnik in postopkov, ki ga za bančna posojila predvideva ECAF, bo veljal tudi za tržno finančno premoženje brez bonitetne ocene.
Postopki
Postopki uporabe bančnih posojil za zavarovanje se bodo izvajali v skladu z nacionalnim pravnim in operativnim okoljem ter pričakovanim obsegom ustreznih posojil, ki jih bodo uporabljale nasprotne stranke.
Ob začetku prehodnega obdobja bo vsaka NCB začela uporabljati izbrane rešitve, ki ustrezajo minimalnim skupnim standardom storitev in s tem zagotavljajo minimalno raven storitev Eurosistema za prenos bančnih posojil. Korespondenčni centralnobančni model (CCBM) bo nasprotnim strankam omogočal, da bančna posojila uporabljajo prek meje.
NETRŽNI HIPOTEKARNI DOLŽNIŠKI INSTRUMENTI ZA MALE INVESTITORJE
Netržni hipotekarni dolžniški instrumenti za male investitorje so vrsta finančnega premoženja, ki ni v celoti sekuritizirano. Ta kategorija finančnega premoženja bo v začetku vključevala le irske hipotekarne zadolžnice. To je posledica posebne pravne ureditve za tovrstno finančno premoženje na Irskem, ki je v drugih državah euroobmočja ni mogoče zlahka posnemati. V sedanjih razmerah Eurosistem ne vidi potrebe po razširitvi te kategorije finančnega premoženja, ki se uporablja na Irskem, na druge države euroobmočja, saj so hipotekarna stanovanjska posojila v mnogih državah že sprejeta kot ustrezno zavarovanje v zavarovani obliki, bodisi kot vrednostni papirji, zavarovani s stanovanjsko hipoteko (residential mortgage-backed securities), bodisi kot instrumenti vrste »Pfandbrief« (trg nemških hipotekarnih obveznic).
-
[1] To je podobno specifikacijam za trenutno veljavno finančno premoženje z liste 1 (gl. Splošno dokumentacijo, poglavje 6, opombo 3).
-
[2] Glede na sektorsko razčlenitev iz Evropskega sistema računov (ESR 95) so kategorije ustreznih dolžnikov naslednje: centralna država, federalna država, lokalna država in nefinančne družbe. Ustrezni dolžniki so tudi nadnacionalne in mednarodne inštitucije.
-
[3] Gl. poglavje 6 Splošne dokumentacije.
-
[4] Kot velja sedaj (gl. poglavje 6.2 Splošne dokumentacije), se lahko nacionalne centralne banke odločijo, da ne sprejmejo bančnih posojil, ki zapadejo pred datumom dospelosti operacije denarne politike, za katero se ta posojila uporabljajo kot zavarovanje.
-
[5] Ta možnost obstaja samo v Nemčiji, Španiji, Franciji in Avstriji.
Evropska centralna banka
Generalni direktorat Stiki z javnostjo
- Sonnemannstrasse 20
- 60314 Frankfurt na Majni, Nemčija
- +49 69 1344 7455
- media@ecb.europa.eu
Razmnoževanje je dovoljeno pod pogojem, da je naveden vir.
Kontakti za medije