European Central Bank - eurosystem
Možnosti iskanja
Domov Mediji Pojasnjujemo Raziskave in publikacije Statistika Denarna politika Euro Plačila in trgi Zaposlitve
Predlogi
Razvrsti po

Povzetek

Pandemija koronavirusa (COVID-19) od začetka leta 2020 dramatično vpliva na gospodarsko aktivnost po svetu in v euroobmočju. Po precejšnjem znižanju v prvem četrtletju je realni BDP v euroobmočju v drugem četrtletju upadel za 11,8%, kar je bilo vseeno manj, kot je bilo pričakovano v letošnjih junijskih projekcijah strokovnjakov Eurosistema. Padec aktivnosti, ki je doslej brez primere, odraža negativen vpliv strogih ukrepov za omejitev gibanja, ki so bili v večini držav euroobmočja uvedeni sredi marca. Negativni vpliv so nato ublažili postopno sproščanje teh ukrepov od maja dalje ter vedenjske spremembe v odziv na pandemijo. Sprotni tekoči kazalniki so maja začeli okrevati. To nakazuje močno, a nepopolno okrevanje realnega BDP, ki naj bi se po projekcijah v tretjem četrtletju zvišal za 8,4%. Nato osnovna projekcija temelji na ključni predpostavki, da bo zajezitev virusa le delno uspešna in se bodo v prihajajočih četrtletjih ponovno pojavljale okužbe, zato bodo potrebni nadaljnji zajezitveni ukrepi – čeprav v manjši meri kot v začetnem valu – dokler do sredine leta 2021 ne bo na voljo medicinska rešitev. Zajezitveni ukrepi bodo skupaj s povečano negotovostjo in slabšimi razmerami na trgu dela po pričakovanjih še naprej negativno vplivali na ponudbo in povpraševanje. Vseeno pa naj bi znatna podpora denarne in javnofinančne politike ter politike trga dela – ki so se od junijskih projekcij strokovnjakov Eurosistema okrepile – ohranila raven dohodkov in omejila negativne gospodarske posledice, ki bi lahko vztrajale po razrešitvi zdravstvene krize. Predpostavlja se, da takšne politike uspešno preprečujejo tudi nastanek velikih finančnih kanalov, prek katerih se širijo negativne posledice. Po teh predpostavkah bo realni BDP v euroobmočju po projekcijah v letu 2020 upadel za 8,0%, nato pa naj bi se v letu 2021 okrepil za 5,0% in v letu 2022 za 3,2%. Do konca obdobja projekcij naj bi bila raven realnega BDP 3½% nižja od ravni, predvidene v lanskih decembrskih projekcijah strokovnjakov Eurosistema, ki so bile pripravljene pred izbruhom COVID-19.

Kar zadeva inflacijo, predhodni padec cen nafte, apreciacija eura in začasno znižanje stopnje DDV v Nemčiji kratkoročno nakazujejo, da bo skupna inflacija v euroobmočju, merjena z indeksom HICP, v prihodnjih mesecih na ravni okrog nič. Leta 2021 bodo bazni učinki v skupini energentov in v manjši meri pričakovano ponovno zvišanje stopnje DDV v Nemčiji nato privedli do samodejnega odboja. Inflacija brez energentov in hrane se bo po projekcijah zniževala do konca letošnjega leta. Dezinflacijski vpliv bo predvidoma prisoten v vseh sektorjih storitev in proizvodov, saj povpraševanje ostaja šibko. Vseeno pa bodo ta vpliv predvidoma deloma odtehtali nadaljnji pritiski na zvišanje stroškov, ki so povezani z omejitvami na strani ponudbe. V srednjeročnem obdobju se bo inflacija po projekcijah zvišala: cene nafte bodo predvidoma narasle in povpraševanje naj bi okrevalo kljub zmanjševanju pritiskov na zvišanje inflacije, ki izhajajo iz neugodnih vplivov s ponudbene strani zaradi pandemije, in kljub apreciaciji eura. Gledano v celoti, se bo inflacija predvidoma zvišala z 0,3% v letu 2020 na 1,0% v letu 2021 in na 1,3% v letu 2021.[1]

Zaradi negotovosti v zvezi s potekom pandemije smo pripravili dva alternativna scenarija. Po blagem scenariju bo šok začasen, pri čemer bo hitra uvedba medicinske rešitve omogočila nadaljnje sproščanje zajezitvenih ukrepov. Po tem scenariju bi se realni BDP letos znižal za 7,2%, nato pa bi v letu 2021 sledil močan odboj. Do konca obdobja projekcij bi realni BDP rahlo presegel raven, predvideno v projekcijah strokovnjakov Eurosistema iz decembra 2019, pri čemer bi inflacija v letu 2022 dosegla 1,8%. Nasprotno pa zaostreni scenarij z močnim ponovnim izbruhom pandemije predvideva vrnitev k strogim zajezitvenim ukrepom, ki močno hromijo gospodarsko aktivnost ter povzročijo znatno in trajno zmanjšanje aktivnosti. Po tem scenariju realni BDP v letu 2020 upade za 10%. Do konca obdobja projekcij je na ravni, ki je okrog 9% nižja od ravni v lanskih decembrskih projekcijah strokovnjakov Eurosistema, pri čemer inflacija v letu 2022 znaša le 0,7%.

1 Ključne predpostavke in ukrepi ekonomskih politik, na katerih temeljijo projekcije

Osnovna projekcija temelji na več ključnih predpostavkah o razvoju pandemije. Predpostavlja se, da se bo ponoven pojav okužb, ki je bil v zadnjih tednih zabeležen v nekaterih evropskih regijah, v naslednjih nekaj četrtletjih še razširil in okrepil, zato se bodo morali zajezitveni ukrepi nadaljevati oziroma bodo morali gospodarski subjekti spremeniti vedenje. Na podlagi pridobljenih izkušenj o tem, kako se spoprijemati s pandemijo, bodo odzivi predvidoma postali učinkovitejši, kar nakazuje nižje gospodarske stroške kot v začetnem valu. Obenem se predpostavlja, da bo do sredine leta 2021 najdena zadovoljiva medicinska rešitev (na primer cepivo), ki se bo do konca leta 2021 postopoma začela vsesplošno uporabljati. Predpostavlja se, da bo gospodarsko okrevanje sprva prisotno predvsem v predelovalnih dejavnostih in nekaterih storitvenih dejavnostih, medtem ko bodo ostale storitve, npr. umetnost, zabava, nastanitev in rekreacija, še naprej močno omejene. Na podobnih predpostavkah o poteku pandemije temeljijo tudi projekcije mednarodnih gibanj (glej okvir 2).

Precejšnji ukrepi denarne in javnofinančne politike ter politike trga dela bodo podpirali raven dohodkov, zmanjševali izgubo delovnih mest in število stečajev ter v veliki meri uspešno omejevali neugodne povratne zanke med realnim gospodarstvom in finančnim sektorjem. V osnovni scenarij so poleg več zaporednih ukrepov denarne politike, ki jih je ECB sprejela od marca 2020, vključno z novim kalibriranjem izrednega programa nakupa vrednostnih papirjev ob pandemiji v juniju, vključeni tudi diskrecijski javnofinančni ukrepi, ki so povezani s krizo COVID-19 in v letu 2020 znašajo okrog 4,5% BDP (okrog 1,0 odstotne točke več, kot je bilo predpostavljeno v junijskih projekcijah strokovnjakov Eurosistema). Ukrepi obsegajo obsežne programe skrajšanega delovnega časa in subvencije za plače, ki blažijo posledice padca gospodarske aktivnosti za zaposlenost in dohodke od dela. Tako podjetja prejemajo precejšnje subvencije in kapitalske transferje. Čeprav je bila veljavnost nekaterih javnofinančnih ukrepov podaljšana in so bili za leto 2021 sprejeti novi svežnji, ki so bili vključeni v osnovni scenarij, pa se za mnoge javnofinančne ukrepe, ki se trenutno izvajajo, še vedno predpostavlja, da so začasni. Obenem naj bi delna ali celotna državna poroštva, predvsem za posojila, ki v skupnem obsegu znašajo okrog 20% BDP, prispevala k blažitvi likvidnostnih omejitev. Učinek sklada za okrevanje Next Generation EU (NGEU) v vrednosti 750 milijard EUR se v osnovnem scenariju upošteva v tolikšni meri, kolikor se je zaradi njega v nekaterih državah znižala donosnost državnih obveznic, in obenem tudi prek vpliva na zaupanje. Kar zadeva javnofinančne predpostavke, se v osnovnem scenariju učinek sklada upošteva samo v tolikšni meri, kolikor se bodo nekateri od nedavno sprejetih nacionalnih ukrepov lahko financirali iz sklada NGEU. Razen tega osnovna projekcija ne vključuje prihodnjih ukrepov, ki še niso bili sprejeti in bi se lahko financirali iz programa NGEU, saj v obdobju projekcij načrte držav v zvezi z javno porabo spremlja negotovost. Predvsem pa imajo ukrepi denarne politike ter državni kreditni in kapitalski instrumenti vlogo varovalnega mehanizma, saj opazno zmanjšujejo tveganja izjemnih dogodkov, ki jih prinašajo neugodne povratne zanke med realnim gospodarstvom in finančnim sektorjem. Vseeno lahko nižji dobički podjetij privedejo do povečane plačilne nesposobnosti in kreditnih trenj, ki povzročajo širjenje negativnih finančnih posledic, še posebej po izteku državnih poroštev za posojila. Zato osnovna projekcija vključuje zmerni vpliv strožjih pogojev financiranja.

2 Realno gospodarstvo

Realni BDP je v drugem četrtletju 2020 zabeležil znižanje, ki je doslej brez primere. Po podatkih Eurostata je v drugem četrtletju realni BDP upadel za 11,8%, s čimer se je nadaljevalo zniževanje iz prvega četrtletja, tako da se je realni BDP zmanjšal za okrog 15% v primerjavi z zadnjim četrtletjem 2019 (glej graf 1). Vse države euroobmočja so v drugem četrtletju zabeležile zelo negativne četrtletne stopnje rasti, med večjimi državami predvsem Francija, Italija in Španija. Razpoložljivi podatki kažejo, da so imeli proizvajalci motornih vozil in investicijskega blaga ter promet in tudi umetnost, zabava in rekreacija v drugem četrtletju največje izgube, čeprav se je njihov obseg razlikoval med državami.

Graf 1

Realni BDP v euroobmočju

(četrtletne spremembe v odstotkih, desezonirani četrtletni podatki, prilagojeni za število delovnih dni)

Opomba: Zaradi volatilnosti realnega BDP tekom leta 2020, ki je brez primere, je od začetka leta 2020 na grafu prikazana drugačna lestvica. Navpična črta označuje začetek obdobja projekcij. V grafu niso prikazani razponi okrog osrednje projekcije. To je posledica dejstva, da standardni izračun razponov (na podlagi napak v preteklih projekcijah) v sedanjih okoliščinah ne bi zanesljivo pokazal izjemne negotovosti, ki spremlja sedanje projekcije. Namesto tega sta v okvirju 3 predstavljena alternativna scenarija, ki temeljita na različnih predpostavkah glede prihodnjega poteka pandemije COVID-19 in s tem povezanih zajezitvenih ukrepov, da bi bolje ponazorila sedanjo negotovost.

Tekoči kazalniki in kazalniki prihodnjih gibanj nakazujejo močno, a nepopolno okrevanje aktivnosti v tretjem četrtletju. Ankete, ki jih pripravlja Evropska komisija, in indeksi vodij nabave (PMI) so se odbili z najnižjih vrednosti, zabeleženih aprila 2020. Sestavljeni PMI za gospodarsko aktivnost je z nizke ravni v aprilu (13,6) in povprečne ravni v drugem četrtletju (31,3) okreval na povprečno raven 53,4 v juliju oziroma avgustu, kar kaže na okrevanje realnega BDP v tretjem četrtletju. Tekoči kazalniki, kot so na primer poraba električne energije, kazalniki mobilnosti na podlagi signala GPS ali plačila s kreditno kartico, so se začeli spet približevati predkrizni ravni, ko so države euroobmočja odpravile ukrepe za omejitev gibanja. To nakazuje tudi močno zvišanje realnega BDP v tretjem četrtletju. Gledano v celoti se bo aktivnost v tretjem četrtletju predvidoma povečala za 8,4%, iz česar izhaja, da se bo povrnila okrog polovica izgube, zabeležene v prvi polovici leta.

Kljub predpostavki, da se bo pandemija v določeni meri ponovno pojavila in da bodo nekateri zajezitveni ukrepi še naprej veljali, se bo okrevanje po projekcijah v naslednjih nekaj četrtletjih nadaljevalo. Nadaljnji odboj temelji na predpostavki, da se bo vpliv zajezitvenih ukrepov počasi zmanjšal, da bo negotovost postopno upadla, da bo zunanje povpraševanje okrevalo in da bodo politike spodbujevalno naravnane. Vseeno pa bo realni BDP le postopno okreval proti predkrizni ravni. To nakazuje, da bi bila do konca obdobja projekcij raven realnega BDP 3½% nižja od ravni, predvidene v lanskih decembrskih projekcijah strokovnjakov Eurosistema, pri čemer te projekcije predstavljajo gibanje gospodarstva v odsotnosti pandemije COVID-19.

Tabela 1

Makroekonomske projekcije za euroobmočje

(medletne spremembe v odstotkih)

Opomba: Realni BDP in komponente, stroški dela na enoto proizvoda, sredstva za zaposlene na zaposlenega in produktivnost dela temeljijo na podatkih, ki so desezonirani in prilagojeni za število delovnih dni. V tabeli niso prikazani razponi okrog osrednje projekcije. To je posledica dejstva, da standardni izračun razponov (na podlagi napak v preteklih projekcijah) v sedanjih okoliščinah ne bi zanesljivo pokazal izjemne negotovosti, ki spremlja sedanje projekcije. Namesto tega sta v okvirju 3 predstavljena alternativna scenarija, ki temeljita na različnih predpostavkah glede prihodnjega razvoja pandemije COVID-19 in s tem povezanih zajezitvenih ukrepov, da bi bolje ponazorila sedanjo negotovost.
1) Vključuje trgovinsko menjavo znotraj euroobmočja.

2) Ta podindeks temelji na ocenah dejanskega vpliva posrednih davkov. Lahko se razlikuje od Eurostatovih podatkov, ki predpostavljajo popoln in takojšen prenos davčnih sprememb v HICP.
3) Izračunano kot proračunski saldo brez prehodnih učinkov gospodarskega cikla in začasnih ukrepov, ki so jih sprejele vlade. Strukturni saldo ne odraža proračunskih posledic začasnih ukrepov, povezanih s pandemijo COVID-19.

Kar zadeva komponente BDP, se bo zasebna potrošnja v letu 2020 zmanjšala za 8,0%, kar je zgodovinski rekord. Zasebna potrošnja se je v prvi polovici leta 2020 zelo močno zmanjšala, pri čemer so bili najbolj prizadeti prodaja motornih vozil ter trošenje za počitnice in hrano v restavracijah. Čeprav so izgubo realnega razpoložljivega dohodka večinoma ublažili javni transferji, pa je zmanjšanje potrošnje še stopnjevala kombinacija prisilnega varčevanja in previdnostnega varčevanja. Po eni strani je prisilno varčevanje posledica dejstva, da gospodinjstva, katerih prihodki niso bili prizadeti, niso mogla kupovati nenujnega blaga in storitev. Po drugi strani pa je previdnostno varčevanje naraslo zaradi strmega poslabšanja zaupanja potrošnikov in izjemnega povečanja negotovosti glede gospodarskih obetov in obetov v zvezi z zaposlovanjem.

Kar zadeva prihodnje obdobje, se bo zasebna potrošnja predvidoma ponovno močno okrepila v drugi polovici leta 2020, ko bodo znatni javnofinančni transferji še naprej podpirali razpoložljivi dohodek in se bo vedenje glede varčevanja začelo normalizirati po ukinitvi omejitev gibanja. Zasebna potrošnja bo po projekcijah v letu 2021 še naprej okrevala in predkrizno raven presegla šele tekom leta 2022. Odboj bo podpiralo pričakovano postopno zmanjševanje negotovosti, medtem ko bosta povečana brezposelnost in iztekanje neto javnofinančnih transferjev zavirala okrevanje potrošnje gospodinjstev.

Okvir 1
Tehnične predpostavke o obrestnih merah, deviznih tečajih in cenah primarnih surovin

Aktualne tehnične predpostavke glede na letošnje junijske projekcije strokovnjakov Eurosistema zajemajo precej višje cene nafte, močnejši efektivni tečaj eura in nižje dolgoročne obrestne mere. Tehnične predpostavke o obrestnih merah in cenah surovin temeljijo na tržnih pričakovanjih, s presečnim datumom na dan 18. avgusta 2020. Kratkoročne obrestne mere se merijo s 3-mesečno obrestno mero EURIBOR, tržna pričakovanja pa so izpeljana iz obrestnih mer terminskih pogodb. S to metodologijo dobimo povprečno raven kratkoročnih obrestnih mer v višini ‑0,4% v letu 2020 ter ‑0,5% v letih 2021 in 2022. Tržna pričakovanja glede nominalne donosnosti 10-letnih državnih obveznic v euroobmočju kažejo na povprečno medletno raven v višini 0,1% za leti 2020 in 2021 ter 0,2% za leto 2022.[2] V primerjavi z junijskimi projekcijami strokovnjakov Eurosistema so se tržna pričakovanja o kratkoročnih obrestnih merah rahlo znižala, medtem ko je bila nominalna donosnost 10-letnih državnih obveznic v euroobmočju za obdobje 2021–2022 popravljena navzdol za okrog 30 bazičnih točk.

Kar zadeva cene primarnih surovin, se v projekcijah upoštevajo povprečna gibanja na terminskih trgih v dvotedenskem obdobju do presečnega datuma (18. avgust 2020). Na podlagi tega se predpostavlja, da se bo cena surove nafte Brent, ki je leta 2019 znašala 64,0 USD za sod, v letu 2020 znižala na 42,8 USD za sod, zatem pa naj bi se do leta 2022 zvišala na 49,2 USD za sod. Ta dinamika kaže, da so v primerjavi z junijskimi projekcijami strokovnjakov Eurosistema dolarske cene nafte v celotnem obdobju projekcij precej višje. Za dolarske cene primarnih surovin razen energentov se ocenjuje, da se bodo v obdobju projekcij ponovno zvišale.

Predpostavka za dvostranske devizne tečaje je, da bodo v obdobju projekcij ostali nespremenjeni na povprečni ravni, ki je bila zabeležena v dvotedenskem obdobju do presečnega datuma (18. avgust 2020). Iz tega izhaja, da bo povprečni devizni tečaj med ameriškim dolarjem in eurom v obdobju 2021–2022 na ravni 1,18 USD za euro in bo torej precej višji kot v junijskih projekcijah strokovnjakov Eurosistema. Predpostavka o efektivnem tečaju eura je bila od junijskih projekcij strokovnjakov Eurosistema popravljena navzgor za 3,1%.

Tehnične predpostavke

1) Efektivni tečaj eura, ki je uporabljen v letošnjih septembrskih projekcijah strokovnjakov ECB, se nanaša na 42 trgovinskih partneric in ne na 38 trgovinskih partneric, upoštevanih v letošnjih junijskih projekcijah strokovnjakov Eurosistema.

V letu 2020 se bodo predvidoma strmo skrčile tudi stanovanjske naložbe. To velja predvsem za države, v katerih so bili ukrepi za omejitev gibanja strožji. Neugodni učinki, ki jih imajo nižji razpoložljivi dohodek, slabše zaupanje potrošnikov in višja brezposelnost na povpraševanje po stanovanjih, bodo predvidoma privedli do vztrajno umirjenih stanovanjskih naložb. Te bodo na koncu obdobja projekcij po pričakovanjih na ravni, ki bo več kot 2% pod predkrizno ravnijo.

Podjetniške naložbe naj bi v letu 2020 strmoglavile in se na predkrizno raven postopno vrnile šele leta 2022. Po ocenah so podjetniške naložbe v prvi polovici leta 2020 strmoglavile zaradi omejitev gibanja in obenem strmega upada svetovnega in domačega povpraševanja ter skokovitega povečanja negotovosti. Zelo omejen odboj naj bi se začel v drugi polovici leta 2020, pri čemer se bo hitrost okrevanja znatno razlikovala med državami, predvsem ker je bil obseg prvotnega upada različen po posameznih državah. V okolju povečane negotovosti bodo podjetja najverjetneje odložila naložbe. Zato bodo podjetniške naložbe v euroobmočju predkrizno raven predvidoma dosegle šele proti koncu obdobja projekcij.

Bruto zadolženost nefinančnih družb se bo leta 2020 po projekcijah precej zvišala, nato pa se bo na koncu obdobja projekcij zmerno znižala, vendar bo vseeno ostala nad predkrizno ravnijo. Prvotno zvišanje bruto zadolženosti nefinančnih družb gre pripisati izrazitemu upadu dobičkov podjetij v prvi polovici leta 2020 in posledično vse pogostejši uporabi dolžniškega financiranja, s katerim se nadomešča pomanjkanje likvidnosti. Povečana stopnja zadolženosti podjetij bo v obdobju projekcij predvidoma omejevala rast podjetniških naložb, saj morajo podjetja izboljšati bilance stanja. Vseeno pa so bruto plačila obresti nefinančnih družb v zadnjih letih upadla na rekordno nizko raven in se bodo v prihodnjih nekaj letih po pričakovanjih zviševala le postopno, kar blaži morebitno zaskrbljenost glede vzdržnosti dolga.

Okvir 2
Mednarodno okolje

Ob postopnem sproščanju zajezitvenih ukrepov od sredine maja je svetovna gospodarska aktivnost začela okrevati, kar potrjujejo anketni podatki. Zajezitveni ukrepi, povezani s COVID-19, so v drugem četrtletju 2020 povzročili istočasen upad svetovne gospodarske aktivnosti in trgovinske menjave, ki je doslej brez primere. To potrjujejo tudi novi podatki iz nacionalnih računov. Kar zadeva svetovno trgovinsko menjavo, podatki kažejo na dvomestno krčenje, ki pa je vseeno manj strmo, kot je bilo predvideno v junijskih projekcijah strokovnjakov Eurosistema. Ker so se omejitve sprostile in se je proizvodnja začela normalizirati, bosta svetovna gospodarska aktivnost in trgovinska menjava po pričakovanjih okrevali z nizke ravni, zabeležene v drugem četrtletju. Svetovni sestavljeni indeks vodij nabave (PMI) za gospodarsko aktivnost (brez euroobmočja) se je avgusta zvišal že četrti mesec zapored (na raven 52,6), in sicer z nizke ravni 28,7 v aprilu in z ravni 50,2 v juliju. Okrevanje bo prisotno v vseh predelovalnih in storitvenih dejavnostih. Kar zadeva trgovinsko menjavo, se je svetovni PMI za nova izvozna naročila (brez euroobmočja) avgusta zvišal že četrti mesec zapored, kar kaže na nadaljnje okrevanje svetovne trgovinske menjave v tretjem četrtletju.

Potem ko se je svetovni realni BDP (brez euroobmočja) v letu 2020 predvidoma skrčil za 3,7%, se bo po projekcijah odbil in se leta 2021 zvišal za 6,2% in leta 2022 za 3,8%. Vendar pa je okrevanje ravni gospodarske aktivnosti vseeno nepopolno. Predpostavlja se, da se bodo še naprej uporabljale nekatere oblike omejevanja socialnih stikov, medicinska rešitev pa se pričakuje šele do sredine leta 2021. V osnovni projekciji za svetovno gospodarstvo je predpostavljeno, da se bo število okužb v določeni meri še vedno povečevalo, vendar so bolj lokalizirane kot v prvem valu in se države z njimi spoprijemajo z bolj ciljno usmerjenimi zajezitvenimi ukrepi. Ti ukrepi zaradi pridobljenih izkušenj povzročajo manj motenj v gospodarski aktivnosti kot prej. Dolgotrajna negotovost v zvezi s potekom pandemije in njenimi gospodarskimi posledicami bo negativno vplivala na razpoloženje potrošnikov. V primerjavi s projekcijami strokovnjakov Eurosistema iz junija 2020 je bila svetovna realna rast BDP (brez euroobmočja) za leti 2020 in 2021 popravljena zelo malo navzgor, za leto 2022 pa je večinoma nespremenjena.

Svetovna trgovinska menjava (brez euroobmočja) se bo po projekcijah v letu 2020 skrčila za 11,2%, nato pa bo v letu 2021 okrevala za 6,8% in v letu 2022 še naprej naraščala, in sicer za 4%. Strm padec svetovnega uvoza (brez euroobmočja) v letu 2020 odraža močno procikličnost uvoza, predvsem v času gospodarskega upada, in posebno naravo krize COVID-19. Kot posledica zajezitvenih ukrepov so motnje v svetovnih proizvodnih verigah in zvišanje trgovinskih stroškov zavirali svetovno trgovinsko menjavo. Čeprav se bo v prihodnjem obdobju svetovna trgovinska menjava predvidoma ponovno okrepila skupaj z gospodarsko aktivnostjo, pa bodo vseeno nastale nekatere negativne posledice. Vladne odločitve, da selektivne omejitve potovanj ostanejo v veljavi – vsaj dokler ne bo na voljo medicinska rešitev – lahko zaradi višjih trgovinskih stroškov kratkoročno še dodatno zavirajo trgovinsko menjavo. Ker se je obenem ob pandemiji COVID-19 pokazalo, da je več držav odvisnih od zunanjih ponudnikov, se posledično lahko oblikujejo politike, namenjene diverzifikaciji svetovnih ponudnikov, da bi se preprečila odvisnost od enega samega ponudnika ali bi se proizvodnja iz tujine vrnila domov, kar bi negativno vplivalo na kompleksne svetovne vrednostne verige. Gibanje ravni svetovnega uvoza iz junijskih projekcij strokovnjakov Eurosistema so podatki na splošno potrdili, kar nakazuje precejšnjo izgubo iz trgovinske menjave v obdobju projekcij v primerjavi s predkrizno osnovno projekcijo. Kar zadeva rast, pa se predpostavlja, da bo manj sunkovitemu krčenju uvoza v prvi polovici leta 2020 sledilo manj strmo okrevanje. Zunanje povpraševanje po izvozu euroobmočja se bo po projekcijah v letu 2020 zmanjšalo za 12,5%, nato pa bo v letu 2021 naraslo za 6,9% in v letu 2022 za 3,7% (v primerjavi s 7,8% leta 2021 in 4,2% leta 2022 v junijskih projekcijah strokovnjakov Eurosistema).

Mednarodno okolje

(medletne spremembe v odstotkih)

1) Izračunano kot tehtano povprečje uvoza.
2) Izračunano kot tehtano povprečje uvoza v trgovinskih partnericah euroobmočja.

Pandemija COVID-19 je močneje prizadela izvoz euroobmočja kot uvoz, ker so na svetovni ravni strmoglavili sektorji, katerim je euroobmočje še posebej izpostavljeno, kar nakazuje negativen neto izvoz v letu 2020. Po ocenah je bil izvoz hudo prizadet v prvi polovici leta 2020, kar je bila neposredna posledica omejitvenih ukrepov za zajezitev pandemije. Izbruh COVID-19 je povzročil motnje predvsem v dobavnih verigah v izvozno usmerjenem avtomobilskem, strojnem in kemijskem sektorju, pri čemer je bolj negativno vplival na ključne izvozne sektorje euroobmočja kot na izvozne sektorje drugih regij. Zaradi omejitev potovanj in turizma je strmoglavil izvoz gostinskih in prevoznih storitev, vendar je odpravljanje številnih omejitev znotraj euroobmočja in sproščanje v razmerju do tujine v zadnjem času prispevalo k delnemu okrevanju izvoza v teh sektorjih. Gledano v celoti naj bi izvoz euroobmočja rasel večinoma v skladu z okrevanjem zunanjega povpraševanja po izvozu euroobmočja, vendar počasneje, kot je bilo predvideno v junijskih projekcijah strokovnjakov Eurosistema, in sicer zaradi izgube cenovne konkurenčnosti ob nedavni krepitvi tečaja eura. Uvoz se bo v letu 2020 predvidoma zmanjšal manj kot izvoz, ker je velike izvoznice še posebej hudo prizadel svetovni upad povpraševanja po avtomobilih in investicijskih proizvodih. Zato bo leta 2020 neto izvoz po projekcijah negativen. Od tretjega četrtletja 2020 dalje, ko se bodo razmere po svetu normalizirale, bo okrevanje izvoza nekoliko močnejše kot okrevanje uvoza, kar nakazuje pozitiven prispevek neto izvoza k rasti BDP v sledečih četrtletjih. Od sredine leta 2021 dalje bosta izvoz in uvoz rasla vzporedno, kar kaže na nevtralen prispevek neto izvoza k rasti v preostanku obdobja projekcij.

Čeprav se je brezposelnost v zadnjih mesecih zvišala manj, kot je bilo predvideno v junijskih projekcijah strokovnjakov Eurosistema, se bodo razmere na trgu dela predvidoma znatno poslabšale. Zvišanje stopnje brezposelnosti v drugem četrtletju je bilo precej nižje od pričakovanega, medtem ko je bilo zmanjšanje skupnega števila zaposlenih le rahlo šibkejše od pričakovanega. Nedavno gibanje nakazuje veliko strmejši upad obsega delovne sile od pričakovanega, kar deloma odraža dejstvo, da so bili nekateri delavci, ki so izgubili službo, razvrščeni med »neaktivne«, ker je bilo v času omejitev gibanja manj možnosti za iskanje zaposlitev. Poleg tega je zmanjšanje možnosti ustvarjanja novih delovnih mest morda privedlo do tega, da so se mnogi nemotivirani ljudje umaknili iz aktivnega prebivalstva. Predpostavlja se, da se bo zaviralni učinek na delovno silo v sledečih četrtletjih postopno obrnil. Ko se bo delovna sila začela normalizirati in se bodo programi skrajšanega delovnega časa iztekli, se bo stopnja brezposelnosti po projekcijah zvišala s 7,3% v prvem četrtletju 2020 na 9,5% v letu 2021, nato pa se bo znižala na 8,8% v letu 2022, ko bo gospodarstvo okrevalo. Iz tega izhaja predpostavka, da so politike za ohranjanje delovnih mest večinoma uspešne pri ohranjanju zaposlitev delavcev s skrajšanih delovnim časom, pri čemer je prehod v brezposelnost za tiste, ki izstopajo iz shem za ohranjanje delovnih mest, omejen. Čeprav se zmanjšanje števila zaposlenih v številnih državah blaži z obsežno uporabo programov skrajšanega delovnega časa, pa se je v drugem četrtletju skupno število opravljenih delovnih ur predvidoma skrčilo veliko bolj strmo, kar odraža dejstvo, da je bilo veliko ljudi zaposlenih, vendar so delali mnogo manj ur. Nato se bo skupno število opravljenih delovnih ur po pričakovanjih zviševalo hitreje kot število zaposlenih, ker bodo številni zaposleni ponovno začeli delati v okviru bolj običajnega delovnega časa.

Produktivnosti dela na zaposlenega se bo v letu 2020 predvidoma znižala, nato pa bo v obdobju projekcij okrevala. Strm upad gospodarske aktivnosti in obsežna uporaba programov skrajšanega delovnega časa v državah euroobmočja nakazujeta skokovit upad produktivnosti dela na zaposlenega v prvi polovici leta 2020. Produktivnost dela na zaposlenega se bo predvidoma skokovito obrnila v drugi polovici letošnjega leta. Nasprotno pa je dinamika rasti produktivnosti dela na opravljeno delovno uro med pandemijo veliko bolj umirjena, saj naj bi skupno število opravljenih delovnih ur tesno sledilo gibanju BDP. Od druge polovice leta 2021 naj bi se produktivnost dela zviševala večinoma stabilno.

V primerjavi z junijskimi projekcijami strokovnjakov Eurosistema je bila projekcija realne rasti BDP za leto 2020 popravljena navzgor, za preostalo obdobje projekcij pa ostaja večinoma nespremenjena. Realna rast BDP je bila za leto 2020 popravljena navzgor, in sicer predvsem zaradi boljšega rezultata v drugem četrtletju, kot je bilo pričakovano. Nato bo rast zaviralo več neugodnih dejavnikov, med katerimi so nižje zunanje povpraševanje po izvozu euroobmočja od tretjega četrtletja 2020 dalje, manjša konkurenčnost izvoza euroobmočja zaradi nedavne apreciacije eura in višje cene nafte. Zaviralni učinek teh dejavnikov večinoma odtehtajo pozitivni učinki, povezani z ukrepi denarne politike ECB, ki so bili napovedani junija 2020, dodatne javnofinančne spodbude in vpliv na zaupanje, povezan s skladom za okrevanje NGEU.

Okvir 3
Alternativna scenarija gospodarskih obetov v euroobmočju

Zaradi velike negotovosti, ki spremlja vpliv pandemije COVID-19 na gospodarske obete v euroobmočju, je potrebna analiza na podlagi alternativnih scenarijev. V tem okvirju sta opisana dva scenarija, ki predstavljata alternativo osnovnemu scenariju v septembrskih projekcijah strokovnjakov ECB, njun namen pa je ponazoriti razsežnost verjetnega vpliva pandemije COVID-19 na gospodarstvo v euroobmočju.

Scenarija se razlikujeta glede na različne predpostavke o pandemiji in odzivanju gospodarstva. Te predpostavke se nanašajo na potek pandemije, resnost in trajanje zajezitvenih ukrepov ter izvajanje in učinkovitost medicinske rešitve. Predpostavke o gospodarstvu zadevajo vedenjsko odzivanje gospodarskih subjektov, ki se prilagajajo gospodarskim motnjam, ter dolgotrajnejši vpliv na gospodarsko aktivnost potem, ko bodo odpravljeni vsi zajezitveni ukrepi. Širša zgodba o gibanju teh dejavnikov določa tudi projekcije zunanjega povpraševanja po izvozu euroobmočja ter projekcije posojilnih obrestnih mer v vsakem od scenarijev. Druge temeljne predpostavke, na primer cene nafte, devizni tečaj in javnofinančna politika, so enake kot v osnovnem scenariju.

V blagem scenariju je predpostavljeno, da je virus po nedavnem povečanju števila okužb uspešno zajezen, medtem ko je v zaostrenem scenariju predpostavljen velik ponoven izbruh pandemije. Zgodba v obeh scenarijih je približno enaka kot tista v junijskih projekcijah strokovnjakov Eurosistema. V blagem scenariju sta predpostavljena stabilizacija števila okužb po nedavnem povečanju ter zelo uspešno gospodarsko odzivanje oblasti in gospodarskih subjektov. Zaostreni scenarij pa predvideva močen ponoven izbruh pandemije, zaradi česar vlade ponovno uvedejo stroge zajezitvene ukrepe. Nadaljnja prizadevanja, da se prepreči širjenje virusa, bi po zaostrenem scenariju še naprej precej zavirala aktivnost v vseh gospodarskih sektorjih, dokler ne bi bila na voljo medicinska rešitev. To naj bi se zgodilo do sredine leta 2021, vendar uporaba takšne rešitve po zaostrenem scenariju ne bi bila uspešna pri obvladovanju virusa. V primerjavi z zgodbo v osnovnem scenariju zaostreni scenarij vključuje občutnejšo in daljšo oslabitev gospodarske aktivnosti v vseh sektorjih. To do določene mere še zaostruje povečana plačilna nesposobnost, kar naj bi privedlo do kreditnih trenj, ki negativno vplivajo na stroške zadolževanja gospodinjstev in podjetij ter njihov dostop do financiranja.

Tabela A

Alternativna makroekonomska scenarija za euroobmočje

Opomba: Stopnja brezposelnosti se meri kot odstotek delovne sile.

Oba scenarija za euroobmočje temeljita na enaki širši zgodbi o svetovnem gospodarstvu in torej tudi o zunanjem povpraševanju po izvozu euroobmočja. Zunanje povpraševanje naj bi se v letu 2020 zmanjšalo za približno 8,6% po blagem scenariju oziroma za 15,5% po zaostrenem scenariju. V prihodnjem obdobju bo po zaostrenem scenariju zmanjšanje zunanjega povpraševanja v primerjavi z osnovnim scenarijem najverjetneje vztrajalo do konca leta 2022.

BDP euroobmočja naj bi se v tretjem četrtletju realno povečal za 4,8% po zaostrenem scenariju oziroma za 9,4% po blagem scenariju, medtem ko naj bi se rast v zadnjem četrtletju po obeh scenarijih umirila (glej graf A). Scenarija nakazujeta močan odboj gospodarske aktivnosti v tretjem četrtletju, vendar naj bi bil realni BDP v tretjem četrtletju 2020 še vedno precej pod predkrizno ravnijo tako po blagem kot tudi po zaostrenem scenariju. Realna rast BDP naj bi se v zadnjem četrtletju umirila na 5,0% po blagem scenariju oziroma na 1,3% po zaostrenem scenariju. Šibkejši odboj po zaostrenem scenariju je posledica dejstva, da bodo predvidoma potrebni strožji zajezitveni ukrepi zaradi zelo omejenega uspeha pri zajezitvi virusa in zaradi močnega ponovnega izbruha.

Graf A

Alternativna scenarija o gibanju realnega BDP in inflacije v euroobmočju

(indeks: IV 2019 = 100 (graf na levi strani); medletna stopnja rasti (graf na desni strani))

Opomba: Navpična črta označuje začetek obdobja projekcij.

Realni BDP naj bi v povprečju v obdobju 2021–2022 po blagem scenariju oživil močneje kot po zaostrenem scenariju (glej tabelo A). Po blagem scenariju naj bi realni BDP v letu 2021 močno oživil, saj naj bi zajezitveni ukrepi omogočili postopno normalizacijo gospodarske aktivnosti. K temu naj bi pripomogla predvidena uvedba učinkovite medicinske rešitve do sredine leta 2021, kar naj bi zagotovilo relativno močno dinamiko okrevanja tudi v letu 2022. Realni BDP naj bi tekom leta 2021 okreval in precej presegel raven iz osnovnega scenarija, tako da bi bil do konca leta 2022 za okrog 4,5% višji kot v osnovnem scenariju. Nasprotno pa bi po zaostrenem scenariju gospodarsko aktivnost v celotnem obdobju projekcij še naprej zavirali ponoven izbruh okužb, omejena uspešnost zajezitvenih ukrepov in predpostavljena vztrajna gospodarska škoda. Dinamika gospodarske aktivnosti naj bi v letu 2021 praktično stagnirala, medtem ko naj bi realni BDP do konca leta 2022 padel 5,8% pod raven iz osnovnega scenarija.

Trgi dela v euroobmočju naj bi po blagem scenariju okrevali, saj naj bi politikam v veliki meri uspelo preprečiti učinke histereze, ki so v zaostrenem scenariju le delno zajezeni. Po blagem scenariju naj bi zaposlenost začela okrevati že v tretjem četrtletju 2020. Nasprotno pa naj bi se po zaostrenem scenariju zaposlenost zniževala do drugega četrtletja 2021, nato pa naj bi začela okrevati. Podobno kot BDP naj bi zaposlenost do konca leta 2022 po blagem scenariju izrazito presegla raven iz osnovnega scenarija, medtem ko naj bi po zaostrenem scenariju ostala pod to ravnijo. V skladu z dinamiko zaposlenosti naj bi stopnja brezposelnosti v letu 2022 po zaostrenem scenariju presegla raven iz osnovnega scenarija za 2,4 odstotne točke, medtem ko naj bi bila po blagem scenariju 2,2 odstotne točke pod to ravnijo.

Kar zadeva inflacijo, med obema scenarijema v kratkoročnem obdobju ni velikih razlik. Skupna inflacija naj bi se v letu 2020 znižala na 0,3% po obeh scenarijih. Dokler je trajanje gospodarskega upada negotovo, verjetno ni veliko motivacije, da bi takoj spremenili proces določanja cen.

Onkraj kratkoročnega obdobja se inflacija med obema scenarijema razlikuje bolj, in sicer zaradi razlik v ravnovesju med povpraševanjem in ponudbo. Vpliv na znižanje inflacije zaradi dejavnikov na strani povpraševanja ter vpliv na zvišanje inflacije zaradi dejavnikov na strani ponudbe naj bi bila v zaostrenem scenariju večja kot v blagem scenariju, vendar naj bi bila presežna ponudba po zaostrenem scenariju večja kot po blagem scenariju, kar naj bi potiskalo inflacijo navzdol. Inflacija naj bi v letih 2021 in 2022 znašala 1,2% oziroma 1,8% po blagem scenariju, medtem ko naj bi bila po zaostrenem scenariju v obeh letih na ravni 0,7%.

3 Cene in stroški

Inflacija se bo predvidoma zvišala z 0,3% v letu 2020 na 1,0% v letu 2021 in na 1,3% v letu 2022 (glej graf 2). Nizka skupna inflacija v letu 2020 je predvsem posledica strmega upada cen energentov v indeksu HICP – saj so se cene nafte od začetka globalnega izbruha pandemije COVID-19 znižale – kakor tudi apreciacije eura ter znižanja stopnje DDV v Nemčiji za šest mesecev od julija 2020 dalje. Kljub delnemu okrevanju cen nafte v zadnjih mesecih naj bi imela inflacija v skupini energentov leta 2020 velik negativen prispevek k skupni inflaciji. Predvideno zvišanje cen nafte in določen navzgor delujoči vpliv, ki izhaja iz povečanja okoljskih davkov, nakazujeta zvišanje inflacije v skupini energentov v preostalem obdobju projekcij. Po začasnem skokovitem porastu inflacije v skupini hrane aprila 2020, ki ga je povzročil izbruh pandemije COVID-19, so se cene hrane na mesečni ravni začele zniževati že maja, ko je omejevanje gibanja postalo manj strogo, omejitve na strani ponudbe pa so se zmanjšale. Medletna inflacija v skupini hrane naj bi se tekom letošnjega leta zniževala, nato pa naj bi se v preostanku obdobja projekcij postopno zviševala.

Inflacija brez energentov in hrane naj bi se v letu 2020 v povprečju umirila na 0,8%, nato pa naj bi se od druge polovice leta 2021 dalje krepila. V prihodnjih mesecih bo dezinflacijski vpliv predvidoma prisoten v vseh kategorijah cen storitev in proizvodov, saj bo povpraševanje ostalo šibko ali pa ga bodo zavirali ukrepi za zajezitev širjenja virusa. Pritiske na znižanje cen zaradi šibkega povpraševanja in znižanja stopnje DDV v Nemčiji bodo predvidoma le deloma izravnali pritiski na zvišanje cen in stroškov zaradi še vedno prisotnih motenj na strani ponudbe in pomanjkanja, ki je na primer posledica prekinjenih svetovnih vrednostnih verig, ukrepov za omejevanje socialnih stikov in zmanjšanja ponudbe. Inflacija brez energentov in hrane naj bi se v srednjeročnem obdobju postopno krepila, saj naj bi se pritiski na rast cen, ki izhajajo iz vse večjega povpraševanja v okolju nadaljnjega gospodarskega okrevanja, okrepili kljub zaviralnemu vplivu apreciacije eura. Kar zadeva dejavnike na strani ponudbe, naj bi se pritiski na zvišanje cen, ki izhajajo iz neugodnih vplivov s ponudbene strani zaradi pandemije, sicer zmanjšali, vendar bi lahko izstop podjetij na nekaterih trgih potisnil profitne marže navzgor, tako da bi njihova rast presegla ciklično izboljšanje. K porastu osnovne inflacije bodo prispevali tudi posredni učinki, ki izhajajo iz predvidenega okrevanja cen nafte. Ob navzgor delujočih baznih učinkih zaradi odprave znižanja stopnje DDV v Nemčiji pa bi se medletna stopnja osnovne inflacije v tretjem in zadnjem četrtletju 2021 lahko zvišala.

Graf 2

HICP v euroobmočju

(medletne spremembe v odstotkih)

Opomba: Navpična črta označuje začetek obdobja projekcij. V grafu niso prikazani razponi okrog osrednje projekcije. To je posledica dejstva, da standardni izračun razponov (na podlagi napak v preteklih projekcijah) v sedanjih okoliščinah ne bi zanesljivo pokazal izjemne negotovosti, ki spremlja sedanje projekcije. Namesto tega sta v okvirju 3 predstavljena alternativna scenarija, ki temeljita na različnih predpostavkah glede prihodnjega razvoja pandemije COVID-19 in s tem povezanih zajezitvenih ukrepov, da bi bolje ponazorila sedanjo negotovost.

Rast sredstev za zaposlene na zaposlenega bo v kratkoročnem obdobju predvidoma postala negativna, vendar naj bi v letu 2021 okrevala v skladu z gospodarsko aktivnostjo, v letu 2022 pa naj bi znašala okrog 2%. Sredstva za zaposlene so se v drugem četrtletju 2020 strmo zmanjšala, kar je posledica ogromnega in nenadnega upada števila opravljenih delovnih ur na zaposlenega v času omejitev gibanja ter samo delnega pokritja izpada dohodka s pomočjo programov skrajšanega delovnega časa v večini držav. Vseeno gibanja sredstev za zaposlene kažejo pretirano izgubo dohodka od dela, ker se v številnih državah državna podpora ne evidentira kot sredstva za zaposlene na zaposlenega, ampak kot transferji. Po prenehanju omejitev gibanja bodo sredstva za zaposlene predvidoma ponovno porasla, čeprav rast ne bo dosegla ravni iz obdobja pred uvedbo omejitev gibanja, v preostalem obdobju projekcij pa se bodo še naprej postopoma zviševala.

Rast stroškov dela na enoto proizvoda bo v obdobju projekcij predvidoma zelo nihala, kar odraža sunkovite spremembe v rasti produktivnosti dela. Stroški dela na enoto proizvoda so se znatno zvišali z zmanjšanjem produktivnosti dela v drugem četrtletju 2020, ker je BDP upadel bolj kot zaposlenost. Kasnejša oživitev produktivnosti dela pa nakazuje močan padec stroškov dela na enoto proizvoda. Onkraj volatilnosti, ki jo povzroča kriza, pa bodo stroški dela na enoto proizvoda zatem po pričakovanjih večinoma ostali nespremenjeni.

Velika nihanja stroškov dela na enoto proizvoda naj bi v obdobju projekcij večinoma absorbirale profitne marže. Zato je predvideno, da se bodo po zmanjšanju v drugem četrtletju zatem ponovno znatno povečale. Po določenem umirjanju v drugi polovici leta 2021 naj bi dobiček na enoto proizvoda proti koncu obdobja projekcij presegel predkrizno raven v okolju, kjer stroški dela na enoto proizvoda ne povzročajo skoraj nobenih navzgor usmerjenih pritiskov.

Uvozne cene se bodo leta 2020 predvidoma opazno znižale, vendar bodo v letih 2021 in 2022 znova nekoliko porasle. Takšno dinamiko v precejšnji meri določajo gibanja cen nafte, pri katerih preteklo znižanje in nagib krivulje terminskih cen nafte nakazujeta visoko negativno stopnjo rasti v letu 2020, nato pa pozitivno medletno stopnjo rasti od drugega četrtletja 2021 dalje in v letu 2022. Pozitivna stopnja inflacije v skupini uvoznih cen od leta 2021 dalje je tudi posledica določenih navzgor usmerjenih cenovnih pritiskov, ki izhajajo iz cen drugih primarnih surovin razen nafte ter splošneje iz temeljnega globalnega zviševanja cen. Nasprotno pa naj bi nedavna apreciacija eura povzročala pritiske na znižanje uvoznega deflatorja v celotnem obdobju projekcij.

V primerjavi z letošnjimi junijskimi projekcijami strokovnjakov Eurosistema so projekcije inflacije za leto 2020 nespremenjene, za leto 2021 so popravljene navzgor, za leto 2022 pa so ravno tako nespremenjene. Inflacija v skupini energentov je bila za leti 2020 in 2021 popravljena navzgor zaradi nedavnega okrevanja cen nafte – tudi če so izražene v eurih – vendar je bila za leto 2022 popravljena navzdol zaradi položnejše krivulje terminskih cen nafte v primerjavi s tisto v prejšnjih projekcijah strokovnjakov Eurosistema. Nasprotno je bila inflacija v skupini hrane za leto 2020 popravljena navzdol – kar je posledica hitrejšega umirjanja cen hrane v drugi polovici leta, kot je bilo sprva pričakovano, potem ko so zaradi krize COVID-19 poskočile – za leti 2021 in 2022 pa je bila le rahlo popravljena navzdol. Inflacija brez energentov in hrane je v letu 2020 večinoma nespremenjena, saj vpliv začasnega znižanja stopnje DDV v Nemčiji v drugi polovici leta večinoma odtehtajo višje novejše vrednosti podatkov. Za obdobje zatem pa je bila popravljena navzgor, saj je vpliv apreciacije efektivnega tečaja eura na znižanje cen več kot izravnan s kombiniranim vplivom na zvišanje cen, ki izhaja iz ponovnega zvišanja nemškega DDV v letu 2021, posrednih učinkov višjih cen nafte ter napovedi večje gospodarske aktivnosti in nižje brezposelnosti. Slednje je po drugi strani deloma posledica ukrepov denarne politike ECB, ki so bili napovedani junija 2020, in dodatnih javnofinančnih spodbud.

4 Javnofinančni obeti

Javnofinančna podpora za ublažitev makroekonomskih posledic krize COVID-19 ostaja v letu 2020 precejšnja, pri čemer so v osnovnem scenariju upoštevane dodatne spodbude v primerjavi z junijskimi projekcijami strokovnjakov Eurosistema. Naravnanost javnofinančne politike[3] je po ocenah v letu 2020 zelo spodbujevalna. To je v glavnem posledica izjemnih javnofinančnih ukrepov, ki so jih kot odziv na pandemijo sprejele vse države v euroobmočju. Če pogledamo euroobmočje kot celoto, ti ukrepi znašajo približno 4½% BDP, od česar večino predstavlja dodatna poraba v obliki transferjev in subvencij podjetjem in gospodinjstvom, vključno s programi skrajšanega delovnega časa. V primerjavi z junijskimi projekcijami strokovnjakov Eurosistema so bili v osnovni scenarij za leto 2020 vključeni dodatni ukrepi v zvezi s COVID-19 v višini približno 1% BDP, predvsem zaradi transferjev in subvencij.

Javnofinančna podpora se bo po trenutnih predvidevanjih v veliki meri iztekla v letu 2021, vendar manj kot je bilo predvideno v junijskih projekcijah strokovnjakov Eurosistema, saj so bili nekateri ukrepi podaljšani in za leto 2021 sprejeti drugi novi svežnji pomoči. Na podlagi vladno odobrenih ali zakonsko sprejetih ukrepov na presečni datum za javnofinančne predpostavke je večina ukrepov v zvezi s pandemijo začasnih in se iztečejo konec leta 2020. Naravnanost javnofinančne politike v letu 2021 zato kaže na znatno zaostritev. Vendar pa osnovni scenarij v primerjavi z junijskimi projekcijami vključuje več spodbud v letu 2021, od katerih je del začasen.

Proračunski primanjkljaj in stopnja javnega dolga v euroobmočju se bosta leta 2020 predvidoma znatno povečala, v letih 2021 in 2022 pa se bosta nekoliko zmanjšala. Veliko povečanje proračunskega primanjkljaja v letu 2020 izhaja iz izrednih javnofinančnih ukrepov in negativne ciklične komponente, kar je odraz poslabšanja makroekonomskih razmer. Izboljšanje v letu 2021 pa je povezano predvsem z delnim iztekom izrednih javnofinančnih ukrepov ter z manj negativno ciklično komponento. Skokovit porast deleža javnega dolga v letu 2020 na več kot 100% BDP je rezultat razlike med obrestno mero in stopnjo rasti, ki prispeva k povečevanju dolga (učinek snežne kepe), ter visokega primarnega primanjkljaja. V obdobju 2021–2022 se bo prispevek nadaljnjega primarnega primanjkljaja k povečevanju javnega dolga več kot izravnal z ugodnim učinkom snežne kepe, zaradi česar se bo delež dolga v euroobmočju nekoliko zmanjšal. V primerjavi z junijskimi projekcijami strokovnjakov Eurosistema javnofinančne projekcije za euroobmočje kažejo višji proračunski primanjkljaj v obdobju 2020–2021 predvsem zaradi poslabšanega ciklično prilagojenega salda. To deloma odtehtajo izboljšana ciklična komponenta in nekoliko nižja plačila obresti, kar je posledica ugodnejših finančnih predpostavk. Delež javnega dolga je bil popravljen navzdol predvsem zaradi ugodnejše razlike med obrestno mero in stopnjo rasti.

Okvir 4
Analiza občutljivosti

Projekcije v veliki meri temeljijo na tehničnih predpostavkah, ki se nanašajo na gibanje nekaterih ključnih spremenljivk. Nekatere od teh spremenljivk lahko močno vplivajo na projekcije za euroobmočje, zato nam analiza občutljivosti projekcij na alternativna gibanja temeljnih predpostavk lahko pomaga pri analizi tveganj, ki spremljajo projekcije.

Namen te analize občutljivosti je oceniti posledice alternativnih gibanj cen nafte. Tehnične predpostavke o gibanju cen nafte, ki so uporabljene v osnovnem scenariju in so izpeljane iz gibanj na terminskih naftnih trgih, predvidevajo zviševanje cen nafte, tako da bi cena surove nafte Brent do leta 2022 dosegla približno 50 USD za sod. Analizirani sta dve alternativni gibanji cen nafte. Prvo temelji na 25. centilu porazdelitve gostote verjetnosti cene nafte, kot izhaja iz opcij, na dan 18. avgusta 2020, ki je presečni datum za tehnične predpostavke. To gibanje nakazuje postopno zniževanje cen nafte na 37,1 USD za sod v letu 2022, kar je za 24,5% nižje od predpostavke za to leto v osnovnem scenariju. Glede na povprečje rezultatov iz različnih makroekonomskih modelov bi to gibanje povzročilo majhno zvišanje realne rasti BDP (okrog 0,1 odstotne točke v letih 2021 in 2022), inflacija pa bi bila v letu 2020 nižja za 0,1 odstotne točke, v letu 2021 za 0,5 odstotne točke in v letu 2022 za 0,4 odstotne točke. Drugo gibanje temelji na 75. centilu iste porazdelitve in nakazuje zvišanje cen nafte na 58 USD za sod v letu 2022, kar je za 17,9% višje od predpostavke za to leto v osnovnem scenariju. To gibanje bi pomenilo, da bi bila inflacija v letu 2020 višja za 0,1 odstotne točke, v letu 2021 za 0,5 odstotne točke in v letu 2022 za 0,2 odstotne točke, medtem ko bi bila realna rast BDP malo nižja (za 0,1 odstotne točke v letih 2021 in 2022).

Okvir 5
Napovedi drugih institucij

Napovedi za euroobmočje pripravljajo tudi druge mednarodne organizacije in zasebne institucije. Te napovedi pa niso popolnoma primerljive niti med seboj niti s projekcijami strokovnjakov ECB, saj so bile dokončane v različnih časovnih obdobjih. Temeljijo tudi na različnih predpostavkah glede verjetnega širjenja COVID-19. Poleg tega te napovedi uporabljajo drugačne metode, ki včasih niso v celoti razložene, za izpeljavo predpostavk o javnofinančnih, finančnih in zunanjih spremenljivkah, vključno s cenami nafte in drugih primarnih surovin. Razlikujejo se tudi glede metode prilagoditve za število delovnih dni (glej tabelo).

Projekcije strokovnjakov ECB glede realne rasti BDP in inflacije so večinoma znotraj razponov nedavnih napovedi drugih institucij in napovedovalcev iz zasebnega sektorja. Trenutna projekcija realne rasti BDP je višja od napovedi večine drugih napovedovalcev za leto 2020 in nižja za leto 2021. Projekcija inflacije pa je zelo blizu napovedim drugih napovedovalcev v celotnem obdobju projekcij, z izjemo scenarijev OECD za leto 2021.

Primerjava nedavnih napovedi realne rasti BDP in inflacije za euroobmočje

(medletne spremembe v odstotkih)

Viri: MJEconomics za Euro Zone Barometer, 17. avgust 2020, podatki za leto 2022 so iz letošnje julijske ankete; napovedi Consensus Economics, 14. avgust 2020, podatki za leto 2022 so iz letošnje julijske ankete; vmesna gospodarska napoved Evropske komisije, poletje 2020; anketa ECB o napovedih drugih strokovnjakov (Survey of Professional Forecasters), III 2020, izvedena med 30. junijem in 6. julijem 2020; OECD Economic Outlook 107, junij 2020. Scenarij z dvema valoma pomeni scenarij, po katerem v zadnjem četrtletju 2020 izbruhne drugi, manj intenziven val virusa, medtem ko v scenariju z enim valom zajezitveni ukrepi uspešno premagajo sedanji izbruh pandemije. V tabeli sta prikazana oba scenarija, saj OECD obema daje enako težo in ne opredeljuje osnovnega scenarija; World Economic Outlook, Mednarodni denarni sklad (MDS), 24. junij 2020.
1) Makroekonomske projekcije strokovnjakov ECB navajajo medletne stopnje rasti, ki so prilagojene za število delovnih dni, medtem ko Evropska komisija in MDS objavljata medletne stopnje rasti, ki niso prilagojene za število delovnih dni v letu. Druge napovedi ne navajajo, ali temeljijo na podatkih, ki so prilagojeni za število delovnih dni v letu ali ne. V tabeli niso prikazani razponi okrog osrednje projekcije strokovnjakov ECB. To je posledica dejstva, da standardni izračun razponov (na podlagi napak v preteklih projekcijah) v sedanjih okoliščinah ne bi zanesljivo pokazal izjemne negotovosti, ki spremlja sedanje projekcije. Namesto tega sta v okvirju 3 predstavljena alternativna scenarija, ki temeljita na različnih predpostavkah glede prihodnjega poteka pandemije COVID-19 in s tem povezanih zajezitvenih ukrepov, da bi bolje ponazorila sedanjo negotovost.

© Evropska centralna banka, 2020

Poštni naslov 60640 Frankfurt na Majni, Nemčija
Telefon +49 69 1344 0

Spletno mesto www.ecb.europa.eu

Vse pravice so pridržane. Razmnoževanje v izobraževalne in nekomercialne namene je dovoljeno pod pogojem, da je naveden vir.

Za terminologijo glej glosar ECB (samo v angleščini).

HTML ISSN 2529-4601, QB-CE-20-002-SL-Q

  1. Presečni datum za tehnične predpostavke, kot so cene nafte in devizni tečaji, je 18. avgust 2020 (glej okvir 1). Makroekonomske projekcije za euroobmočje so bile dokončane 27. avgusta 2020. Tokratne makroekonomske projekcije zajemajo obdobje 2020–2022. Projekcije za tako dolg časovni razpon so povezane z zelo veliko negotovostjo, kar je treba upoštevati tudi pri njihovi interpretaciji. Glej članek z naslovom »An assessment of Eurosystem staff macroeconomic projections«, Monthly Bulletin, ECB, maj 2013. Uporabnikom dostopna različica podatkov, na katerih temeljijo izbrane tabele in grafi, je objavljena na naslovu http://www.ecb.europa.eu/pub/projections/html/index.en.html.
  2. Predpostavka o nominalni donosnosti 10-letnih državnih obveznic v euroobmočju temelji na tehtanem povprečju donosnosti 10-letnih referenčnih obveznic posameznih držav, tehtani z letnim BDP ter dopolnjeni s prihodnjim gibanjem donosnosti, kot izhaja iz 10-letne nominalne donosnosti vseh obveznic v euroobmočju, ki jo izračunava ECB, pri čemer se začetno razhajanje med obema serijama v obdobju projekcij ohranja konstantno. Predpostavlja se, da bodo razmiki med donosnostjo državnih obveznic posameznih držav in povprečjem za euroobmočje v obdobju projekcij konstantni.
  3. Naravnanost javnofinančne politike se meri s spremembo ciklično prilagojenega primarnega salda brez državne pomoči finančnemu sektorju.
Annexes
10 September 2020