Kaj je ANFA?

Vsaka centralna banka ima v svoji bilanci tudi sredstva, ki niso povezana z denarno politiko. Denarno politiko za vse države euroobmočja centralno določa Svet ECB. Ko je bila ustanovljena ekonomska in monetarna unija, so vlade sodelujočih držav v evropski pogodbi določile, da bodo naloge, ki so povezane z denarno politiko, prenesle na evropsko raven. Onkraj denarne politike pa bi nacionalne centralne banke po pogodbi imele – in dejansko tudi imajo – pravico, da izvajajo nacionalne naloge. To načelo je opredeljeno v členu 14.4 Statuta ESCB in ECB.

V praksi imajo nacionalne centralne banke tudi imetja, ki niso povezana z denarno politiko ali izvajanjem deviznih poslov Eurosistema, kot so: 

• zlato in devizne rezerve;
• naložbeni portfelji, npr. za pokojnine zaposlenih;
• sredstva, ki jih imajo centralne banke kot protipostavko depozitom strank, med katerimi so tuje centralne banke ali vlade. 

Obenem imajo nacionalne centralne banke v bilanci tudi obveznosti, ki niso povezane z denarno politiko, vključno z zgoraj omenjenimi depoziti tujih centralnih bank ali vlad. Te nacionalne naloge lahko opravljajo pod pogojem, da niso v nasprotju s cilji in nalogami Evropskega sistema centralnih bank (ESCB), zlasti z denarno politiko. Podobno ima ECB portfelj lastnih sredstev, povezan z njenim kapitalom in knjigovodskimi rezervami, ter portfelj pokojninskega sklada za zaposlene.

Nacionalne centralne banke so te portfelje imele že pred pridružitvijo Eurosistemu, prihodki od njih pa so del finančnih prihodkov nacionalnih centralnih bank. Ob vzpostavitvi euroobmočja je bilo ugotovljeno, da bi ti portfelji lahko prispevali k zadovoljevanju povpraševanja po likvidnosti v bančnem sistemu euroobmočja, saj bi se upoštevali pri kalibriranju operacij denarne politike. Ocenjeno je bilo, da s stališča denarne politike ni narobe, če te portfelje še naprej upravljajo nacionalne centralne banke, tj. zunaj okvira denarne politike, in da smejo portfelji s časom rasti z enako (ali manjšo) hitrostjo kot povpraševanje po bankovcih in obvezne rezerve bančnega sistema. Svet ECB je poleg tega ocenil, da bi z denarno politiko nepovezani portfelji, brez upoštevanja obveznosti, lahko ogrozili denarno politiko, če bi dlje časa rasli hitreje kot povpraševanje po likvidnosti. Sporazum ANFA je bil sprejet z namenom, da se njihova rast upravlja in omeji.

Centralne banke imajo v svoji bilanci na strani sredstev in obveznosti pozicije, ki niso neposredno povezane z denarno politiko. Razlika med obema nizoma pozicij je opredeljena kot neto finančna sredstva (NFS). Ta koncept je ponazorjen spodaj na primeru bilance stanja Eurosistema iz tedenskega računovodskega izkaza z dne 1. januarja 2023, ki je objavljen na spletni strani ECB. Natančna definicija je v prilogi I k sporazumu ANFA.

Kot je razvidno iz tega primera, neto finančna sredstva na strani sredstev obsegajo bilančne postavke 1 do 4 ter postavke 5.6, 6, 7.2, 8 in 9. Na strani obveznosti pa obsegajo postavko 2.5 ter postavke od 3 do 12. Če odštejemo vsoto zgoraj navedenih obveznosti od vsote sredstev (tj. dele, ki so spodaj obarvani oranžno), dobimo neto finančna sredstva Eurosistema.

Neto finančna sredstva Eurosistema so 1. januarja 2023 znašala –669 milijard EUR in se že od leta 2014 konstantno znižujejo, pri čemer so povprečna letna neto finančna sredstva Eurosistema v letu 2022 znašala –730 milijard EUR. Ta negativna številka je predvsem posledica povečevanja strani obveznosti v bilanci stanja Eurosistema, ki več kot izravna ustrezna pozitivna gibanja na strani sredstev, kot je pojasnjeno zgoraj. Za primerjavo: bankovci in obvezne rezerve se od leta 2002 povečujejo po povprečni letni stopnji 6,7%.

ANFA je angleška kratica, ki pomeni »Agreement on Net Financial Assets« oziroma Sporazum o neto finančnih sredstvih. Gre za sporazum med nacionalnimi centralnimi bankami euroobmočja in ECB, ki skupaj sestavljajo Eurosistem. Sporazum določa pravila za izračun zgornje meje za imetja, ki so povezana z nacionalnimi nalogami nacionalnih centralnih bank.

ANFA določa zgornjo mejo za neto finančna sredstva, ki jih nacionalne centralne banke smejo imeti v svoji bilanci. To je nujno, da Svet ECB lahko ohranja popoln nadzor nad obsegom bilance stanja Eurosistema, kar omogoča učinkovito izvajanje denarne politike. Pred finančno krizo v obdobju 2007–2008 se je denarna politika najučinkoviteje izvajala z vzdrževanjem razmer, v katerih so banke morale za likvidnost prositi Eurosistem. Primanjkljaj likvidnosti v odnosu do Eurosistema, imenovan tudi »likvidnostni primanjkljaj«, je tako predstavljal osnovo za izvajanje denarne politike. ANFA je ščitila ta likvidnostni primanjkljaj. Ko je udarila finančna kriza, je postalo nujno, da se bankam zagotovi več likvidnosti, kot so jo dejansko potrebovale za izpolnjevanje obveznih rezerv. Namesto likvidnostnega primanjkljaja zdaj v bančnem sistemu obstaja presežek likvidnosti. V tem okolju ANFA ne ščiti več likvidnostnega primanjkljaja, ampak zagotavlja, da se presežna likvidnost ne poveča čez mejo, za katero Svet ECB meni, da je ustrezna za naravnanost denarne politike.

Ne, ravno nasprotno: ANFA določa največji dovoljeni obseg neto finančnih sredstev, ki jih sme imeti posamezna nacionalna centralna banka, kar zagotavlja, da spremembe njenih finančnih sredstev in obveznosti, ki niso povezane z denarno politiko, ne motijo izvajanja denarne politike Eurosistema.

Rast skupne vrednosti bankovcev v obtoku in obsega obveznih rezerv, ki jih morajo imeti poslovne banke pri centralni banki, ustvarja likvidnostne potrebe, ki se zadovoljujejo z operacijami denarne politike Eurosistema in neto finančnimi sredstvi nacionalnih centralnih bank. Ko je določen minimalni obseg operacij denarne politike, se kot preostanek določi tudi zgornja meja za neto finančna sredstva nacionalnih centralnih bank. Če je cilj Sveta ECB likvidnostni presežek, ANFA omeji neto finančna sredstva nacionalnih centralnih bank, s čimer zagotavlja, da se likvidnostni presežek ne poveča čez določeno mejo.

Za učinkovito izvajanje denarne politike je obseg likvidnosti, ki se zagotavlja s temi operacijami nacionalnih centralnih bank, treba omejiti. Vsako sredstvo v bilanci stanja centralne banke ustvarja centralnobančni denar ali likvidnost. Vsaka obveznost v bilanci to likvidnost zmanjšuje. Celoten obseg likvidnosti, ki jo centralna banka zagotavlja s svojimi operacijami, ki niso povezane z denarno politiko, je razviden iz neto ravni vseh sredstev in obveznosti, ki niso povezane z denarno politiko.

Delež neto finančnih sredstev se kalibrira vsaj vsaka tri leta, vendar se lahko na zahtevo katerekoli stranke sporazuma izvedejo ad hoc kalibracije. Svet ECB pri vsaki kalibraciji določi parametre denarne politike. Poleg tega določi ustrezno raven likvidnosti Eurosistema, stopnjo obveznih rezerv ter velikost dokončnih portfeljev denarne politike, da bi lahko čim bolj učinkovito izvajal denarno politiko. Hkrati upošteva tudi gibanja na področju bankovcev v obtoku. Novi največji dovoljeni znesek skupnih neto finančnih sredstev Eurosistema je ostanek v izračunu zgoraj omenjenih dejavnikov.

Ko je določena zgornja meja neto finančnih sredstev na ravni Eurosistema, se celoten obseg dodeli nacionalnim centralnim bankam v skladu z njihovim deležem v kapitalu ECB, pri čemer se upošteva tudi zgodovinsko začetno stanje vsake nacionalne centralne banke. Na tej podlagi se določi delež nacionalne centralne banke za prihodnje leto. Ta delež nato velja do naslednje kalibracije, ki se izvede najpozneje po treh letih.

Če med kalibracijo katera od nacionalnih centralnih bank svojega deleža ne namerava izkoristiti v celoti, ANFA omogoča začasno prerazporeditev neizkoriščenega dela drugim nacionalnim centralnim bankam, ki želijo imeti višjo zgornjo mejo. Neizkoriščen del se prerazdeli s centralnim mehanizmom, ki je opredeljen v sporazumu. Neto finančna sredstva nacionalnih centralnih bank morajo ostati pod zgornjo mejo na povprečni letni ravni. 

Izvzetja lahko vplivajo na porazdelitev največjega dovoljenega obsega neto finančnih sredstev v Eurosistemu, vendar se zaradi njih ne poveča največji dovoljeni obseg skupnih neto finančnih sredstev nacionalnih centralnih bank v Eurosistemu.

Izvzetja določajo najmanjši delež neto finančnih sredstev, ki jih lahko ima vsaka posamezna nacionalna centralna banka. Z drugimi besedami, vsaka nacionalna centralna banka ima pravico do določenega deleža v celotnem dovoljenem obsegu neto finančnih sredstev Eurosistema v skladu s svojim deležem v kapitalu ECB, pri čemer je znesek, ki ustreza izvzetju, enak minimalni upravičenosti dane nacionalne centralne banke (kar je lahko več od zneska, ki je izračunan glede na njen delež v kapitalu ECB). Seveda se v primeru, ko imajo nekatere nacionalne centralne banke neto finančna sredstva v skladu s svojim izvzetjem, to pa presega njihov delež v kapitalu, ustrezno zmanjša obseg neto finančnih sredstev drugih nacionalnih centralnih bank, tako da maksimalni znesek neto finančnih sredstev Eurosistema ni nikoli presežen.

Obstajajo tri vrste izvzetij:

• Zgodovinsko izvzetje (kot je opredeljeno v prilogi III k sporazumu ANFA) določa, da nacionalnim centralnim bankam ni treba zmanjšati neto finančnih sredstev pod raven, ki je povezana z njihovim zgodovinskim začetnim stanjem.
• Izvzetje, specifično za posamezna sredstva, ščiti imetja nekaterih sredstev (opredeljena v prilogi IV k sporazumu ANFA), ki jih nacionalne centralne banke ne morejo zlahka prodati zaradi pogodbenih ali drugih omejitev.
• Dinamično izvzetje, s katerim se prilagaja zgodovinsko izvzetje majhnih nacionalnih centralnih bank glede na to, kako se skozi čas povečuje ali zmanjšuje največji dovoljeni obseg neto finančnih sredstev Eurosistema.

Uporabi se samo največje od teh treh izvzetij.

Če nekatere nacionalne centralne banke načrtujejo manjša imetja od tistih, ki so jim bila dodeljena, druge pa želijo večja, se neizrabljeni del prerazdeli s centralnim mehanizmom, ki je opredeljen v sporazumu. Prerazdelitev se opravi v okviru redne kalibracije zgornje meje neto finančnih sredstev. Deleži so prerazdeljeni začasno in se ponovno preračunajo v naslednji kalibraciji. Prerazdelitev ne vpliva na največji dovoljeni znesek neto finančnih sredstev, ki jih imajo vse nacionalne centralne banke euroobmočja skupaj in ki ga določa Svet ECB s sklepi o denarni politiki.

To je odvisno od njihovih institucionalnih preferenc. V nekaterih jurisdikcijah je obseg naložb, ki jih lahko opravi nacionalna centralna banka izven okvira denarne politike, omejen z zakonom. V drugih zakonodaja določa, da mora nacionalna centralna banka potem, ko je izpolnila svoje naloge s področja denarne politike, upoštevati interese svojih delničarjev. Poleg tega imajo nekatere nacionalne centralne banke v bilanci stanja na strani obveznosti velike depozite strank oziroma vlade, kar vpliva na velikost njihovih portfeljev, ki niso povezani z denarno politiko.

Obstaja tudi zgodovinski razlog: pred uvedbo eura v letu 1999 je imelo več centralnih bank v Evropi razmeroma velike devizne rezerve za upravljanje deviznega tečaja, kar še zlasti velja za nemško marko. To je primerljivo s položajem držav članic EU, ki so se euroobmočju pridružile po letu 1999, saj so tudi njihove nacionalne centralne banke pred pridružitvijo Eurosistemu imele dokaj velike devizne rezerve za upravljanje deviznega tečaja do eura. Različen začetni položaj nacionalnih centralnih bank je tudi razlog za precejšnje razlike v sestavi njihovih bilanc stanja, ki so v nekaterih primerih vztrajale še več let po vstopu države v euroobmočje.

Če bi posamezna nacionalna centralna banka v svoji bilanci dlje časa imela več neto finančnih sredstev, kot ji je dovoljeno, bi to lahko vplivalo na izvajanje denarne politike. Zato ECB vsako leto preveri, ali nacionalne centralne banke spoštujejo sporazum ANFA. Po potrebi Svet ECB v skladu s členom 14.4 Statuta ESCB in ECB lahko prepove oziroma omeji obseg ali število operacij, ki jih nacionalne centralne banke izvajajo izven okvira denarne politike, če te operacije posegajo v cilje in naloge ESCB, vključno z denarno politiko Eurosistema. Doslej še ni prišlo do neupravičenega odstopanja od omejitev neto finančnih sredstev.

Odstopanje je upravičeno, če je na primer posledica mednarodnih obveznosti do Mednarodnega denarnega sklada ali če nacionalna centralna banka zagotovi izredno likvidnostno pomoč (Emergency Liquidity Assistance, ELA) bančnemu sistemu v svoji državi (ELA je v sporazumu ANFA opredeljena kot del neto finančnih sredstev). Če se to zgodi, mora nacionalna centralna banka čim prej zmanjšati obseg svojih neto finančnih sredstev, da bi se ponovno uskladila z ANFA. Če je razlog za prekoračitev črpanje sredstev s strani MDS, ima za to eno leto časa.

Če neto finančna sredstva ostanejo pod izračunano zgornjo mejo, to na splošno ni problem. Pravzaprav se to običajno dogaja. Neto finančna sredstva se od leta 2014 zmanjšujejo, število bankovcev v obtoku pa se še naprej povečuje. To pomeni, da se z bankovci v obtoku na ravni euroobmočja ustvarjajo večje potrebe po likvidnosti, kot se zadovoljujejo z neto finančnimi sredstvi Eurosistema. Likvidnostne potrebe se namesto tega pokrivajo z uporabo orodij denarne politike, tj. z Eurosistemovimi rednimi operacijami refinanciranja ali strukturnimi operacijami, kot so dokončni nakupi za namene denarne politike ali povratne strukturne operacije.

To se ni še nikoli zgodilo in tudi ni verjetno, da bi se kdaj v prihodnje. ANFA je soglasen dogovor med nacionalnimi centralnimi bankami in ECB, kar pomeni, da so se vse stranke zavezale, da ga bodo spoštovale. Tveganje, da bi bil skupni znesek neto finančnih sredstev previsok, se zmanjšuje tudi z uporabo konservativnih predpostavk pri določanju zgornje meje. To pomeni, da bi želeni strukturni likvidnostni položaj verjetno obstajal tudi v primeru, če bi neto finančna sredstva presegla zgornjo mejo, operacije denarne politike pa bi bile posledično manjše od sprva predvidenih. Operacije denarne politike bi bile v takem primeru verjetno manjše od tistih, ki bi bile primerne za učinkovito izvajanje denarne politike, vendar položaj kratkoročno ne bi bil težak, ECB pa bi sprejela korektivne ukrepe. Če so ti potrebni, ima Svet ECB na voljo različna orodja, s katerimi lahko zagotovi, da so operacije denarne politike dovolj velike. Kar zadeva velikost operacij refinanciranja, lahko na primer Svet ECB uporabi operacije za umikanje likvidnosti ali pa poveča stopnjo obveznih rezerv.

Redna kalibracija ANFA temelji na konservativnih predpostavkah. Zato je v omejitvah neto finančnih sredstev dovolj manevrskega prostora za prilagajanje nepričakovanim dogodkom. Pri kalibraciji zgornje meje se na primer predpostavlja, da bo vrednost bankovcev v obtoku ostala na povprečni ravni tretjega četrtletja tekočega leta.

ANFA je bila sprejeta zato, da neto finančna sredstva ne bi motila delovanja denarne politike. Če bi vseeno presegla skupno zgornjo mejo, bi to lahko pomenilo, da bi operacije denarne politike lahko postale premajhne za učinkovito izvajanje denarne politike.

Poleg obsega je pomembna tudi sestava neto finančnih sredstev. Če bi se na primer posamezna transakcija denarne politike in transakcija, ki ni povezana z denarno politiko, medsebojno izničili (npr. ena je nakup vrednostnega papirja, druga pa prodaja istega vrednostnega papirja), to lahko daje nasprotujoče si signale o ciljih denarne politike ali zmanjša učinkovitost denarne politike. Drug primer je transakcija centralne banke v tuji valuti, ki lahko vpliva na devizne tečaje ali se napačno razume kot tečajno posredovanje.

Da ti dogodki ne bi motili delovanja denarne politike, je ECB sprejela ukrepe, ki dopolnjujejo sporazum ANFA, kot sta Smernica ECB o domačih poslih upravljanja s sredstvi in obveznostmi s strani nacionalnih centralnih bank (prenovitev) (ECB/2019/7) in Sklep ECB o programu nakupa vrednostnih papirjev javnega sektorja na sekundarnih trgih (ECB/2015/10, z vsemi spremembami). Medtem ko se s smernico nadzorujejo neto likvidnostni učinki operacij nacionalnih centralnih bank, pa sklep med drugim omejuje znesek posameznega vrednostnega papirja, primernega za nakup v programu nakupa vrednostnih papirjev javnega sektorja, ki je v posesti v vseh portfeljih centralnih bank Eurosistema.

ANFA določa zgornjo mejo za imetja neto finančnih sredstev nacionalnih centralnih bank. Obenem s tem omejuje likvidnostni učinek transakcij, ki jih izvajajo nacionalne centralne banke izven okvira denarne politike. Drugič, v teh transakcijah nacionalne centralne banke in ECB delujejo kot institucionalni vlagatelji. Ko nacionalne centralne banke izvajajo nakupe za portfelje, ki niso povezani z denarno politiko, upoštevajo enaka merila kot drugi institucionalni vlagatelji in se o njih odločajo ločeno od denarne politike, obenem pa morajo tudi spoštovati pravila, ki so določena v sporazumu ANFA in drugih smernicah.

Nacionalne centralne banke redno obveščajo ECB (1) o svojih z denarno politiko nepovezanih transakcijah, ki jih mora v nekaterih primerih odobriti ECB, (2) o svojih sredstvih in obveznostih in (3) o svojih pričakovanih in dejanskih neto finančnih sredstvih. ECB lahko sprejme korektivne ukrepe, če z denarno politiko nepovezane transakcije vplivajo na naravnanost denarne politike. In tretjič, Svet ECB lahko sprejme ukrepe, ki so zavezujoči za nacionalne centralne banke.

Sredstva in obveznosti nacionalnih centralnih bank, ki niso povezana z denarno politiko, so razkrita v skladu z nacionalnimi in evropskimi pravili. Na podlagi teh pravil se nacionalne centralne banke odločijo, ali bodo objavile informacije o njih, vključno s sestavo portfeljev, ki niso povezani z denarno politiko.

Večina nacionalnih centralnih bank predstavi dodatne podrobnosti v letnem poročilu ali drugih publikacijah ter na svoji spletni strani, kjer na primer prikažejo razčlenitev svojih sredstev na državni in nedržavni dolg. Enako kot vsi drugi vlagatelji tudi nacionalne centralne banke ne razkrijejo informacij, iz katerih bi drugi lahko sklepali o njihovih prihodnjih naložbenih odločitvah.

Eurosistem nima mandata, da bi razkril sestavo z denarno politiko nepovezanih sredstev in obveznosti nacionalnih centralnih bank.

ECB mora zagotoviti, da centralne banke ESCB spoštujejo prepoved denarnega financiranja, kot je določeno v Pogodbi o delovanju Evropske unije ter v Statutu Evropskega sistema centralnih bank in ECB. Sporazum ANFA tega vprašanja ne obravnava, saj opredeljuje zgolj želeni strukturni likvidnostni položaj za izvajanje denarne politike ter s tem določa obseg neto finančnih sredstev. ANFA ne določa niti sestave z denarno politiko nepovezanih sredstev in obveznosti niti načina, kako so pridobljeni.

Za nadzor spoštovanja prepovedi denarnega financiranja morajo nacionalne centralne banke ESCB obveščati ECB o svojih sredstvih, ECB pa skrbi, da nacionalne centralne banke ne financirajo vlad z nakupi njihovih dolžniških vrednostnih papirjev na primarnem trgu. ECB spremlja tudi nakupe na sekundarnem trgu. Izsledki teh pregledov in ocen so objavljeni v letnem poročilu ECB.

Tega ne obravnava ANFA, ampak člena 123 in 124 Pogodbe o delovanju Evropske unije (tj. evropska zakonodaja najvišje ravni). Svet ECB je določil pravila za naložbene operacije nacionalnih centralnih bank, ki zagotavljajo, da slednje ne pridejo v nasprotje s prepovedjo denarnega financiranja. Nakupi državnih dolžniških vrednostnih papirjev na primarnem trgu so prepovedani, o transakcijah na sekundarnem trgu pa morajo nacionalne centralne banke poročati. ECB spremlja spoštovanje prepovedi denarnega financiranja in o rezultatih tega spremljanja poroča v svojem letnem poročilu.