Evropa v procesu preobrazbe: strukturni, regulativni in tehnološki izzivi za trge prihodnosti

Govor Yvesa Merscha, člana Izvršilnega odbora ECB na srečanju Dnevi slovenskih bančnikov, Brdo pri Kranju, Slovenija, 6. november 2017

Banke imajo v gospodarstvu ključno vlogo, saj prenašajo presežna sredstva od varčevalcev k tistim, ki jih želijo vlagati v dobičkonosne projekte. Ta proces pospešuje rast produktivnosti in prispeva k splošni blaginji.

Hkrati je tudi proces, ki ima pomembno vlogo pri transmisiji denarne politike. Zato oblikovalce denarne politike, med katerimi sem tudi sam, zelo zanima struktura in delovanje bančnega sektorja. Tudi s tega vidika je pomembno, da sektor deluje gladko in učinkovito. Med krizo banke v euroobmočju niso izpolnjevale teh dveh meril, s čimer so še dodatno stopnjevale posledice krize za ljudi in gospodarstvo.

To bo osrednja tema mojega današnjega nagovora. Banke se soočajo s številnimi izzivi, ki se odražajo v šibki finančni uspešnosti panoge, z nizkimi večkratniki knjigovodske vrednosti in skromnimi dobički. Za uspešno premagovanje teh izzivov bodo v bančnem sektorju potrebne korenite spremembe glede na stanje pred krizo, tako v sami strukturi panoge kot tudi v poslovnih modelih. Splošno gledano so ti izzivi trojni – strukturni, regulativni in tehnološki.

Strukturni izzivi

Od začetka krize je minilo že desetletje. Vseeno dobičkonosnost bank kljub vztrajnemu okrevanju v celotnem gospodarstvu euroobmočja ostaja nizka. Deloma ta skromna poslovna uspešnost korenini v obdobju pred krizo, ki je razkrila strukturne pomanjkljivosti v evropskem bančnem sektorju. Kronično prevelike zmogljivosti so vodile v nizko dobičkonosnost in prevelika posojila za marginalne projekte, ki so na koncu šli po zlu.

Raven slabih posojil ostaja v nekaterih državah zelo visoka in še naprej zmanjšuje donosnost bank. Ob koncu leta 2016 je imel bančni sektor v EU za približno 1 bilijon EUR bruto slabih posojil. Ta zaloga slabih posojil zadržuje bančni kapital v propadlih ali propadajočih projektih in preprečuje učinkovit dotok novih posojil v donosne projekte.

Kako naj se banke odzovejo na ta izziv? Prvič, treba je priznati, da je bank v Evropi preveč. Čeprav so se razmere v tem pogledu izboljšale in je v euroobmočju zdaj za 25 odstotkov manj kreditnih institucij kot leta 2008,[1] je še vedno veliko možnosti za konsolidacijo tako znotraj držav kot tudi na meddržavni ravni. Nastanek vseevropskih bančnih skupin bi pomagal razbiti povezavo med državo in bankami ter odpravil posledično fragmentacijo bančnega posojanja po državah in z interferenco med njimi, kar je tako močno zaznamovalo krizo. Dajanje posojil bi v prihodnjih obdobjih gospodarskega upada potem lahko delovalo nemoteno in blažilo asimetrične šoke, namesto da jih še stopnjuje.

Bolj bi si bilo treba prizadevati tudi za odpravo velikega obsega slabih posojil. Sam vidim vrsto dejavnosti, ki bi jih bilo vredno raziskati. Banke same bi se morale truditi, da z rezervacijami v celoti pokrijejo dejanske pričakovane izgube iz slabih posojil. Države z večjim obsegom slabih posojil so pogosto tiste, v katerih slabo delujoče institucije bankam otežujejo, da bi zahtevale razglasitev insolventnosti neplačnikov in unovčile njihovo zavarovanje. Strukturne reforme za večjo učinkovitost sodstva bodo pomagale bankam, da povrnejo del sredstev iz slabih posojil. In končno, vzpostavitev vseevropskega trg listinjenih vrednostnih papirjev za problematične dolgove bi pomagala bankam, da iz bilance odstranijo slaba posojila in sprostijo kapital za nova posojila. V bančnih bilancah je še vedno preveč sredstev z negotovo vrednostjo, za razliko od drugih kontinentov, kjer listinjenje omogoča trgovanje s sredstvi in trgom tako omogoča, da očistijo bilance bank.

Šibke banke, ki se pri življenju med drugim ohranjajo tudi z državnimi intervencijami, onemogočajo novo posojanje gospodarstvu. In okolje nizke rasti, ki ga takšno vedenje napaja, okužbe prenaša tudi na druga sredstva v bilancah stanja bank.

Za razbitje tega začaranega kroga so potrebni odločni ukrepi za odpravo slabih posojil.

Regulativne spremembe

Drugi izziv, s katerim se soočajo banke, je strožji regulativni in bonitetni okvir, ki je bil za bančni sektor sprejet po krizi. Njegov cilj je vzpostaviti bančni sektor, ki deluje gladko in učinkovito, kot sem dejal na začetku.

Po novem morajo banke imeti več kapitala, ki mora biti tudi boljše kakovosti. Najnovejša pravila o likvidnosti in finančnem vzvodu jih že silijo v nekatere težke odločitve o tem, kam vlagati sredstva in katere poslovne dejavnosti naj razvijajo. Z novimi pravili o reševanju institucij so nadzorniki in organi za reševanje dobili vrsto instrumentov, s katerimi lahko ukrepajo že v zgodnjih fazah in od bank v težavah zahtevajo, da sprejmejo ukrepe, ki so potrebni za okrevanje.

V primeru dejanskega reševanja je cilj nove regulative v tem, da se čim bolj ublaži učinek propada banke na splošno finančno stabilnost – da torej sistem kot celota deluje nemoteno in da se bolje zaščiti denar davkoplačevalcev nasploh, namesto da se ščiti investirani denar redkih, ki so neposredno vpleteni.

Obstajajo nekateri znaki, da novi predpisi prispevajo h krepitvi bančnega sektorja v euroobmočju. Količnik navadnega lastniškega temeljnega kapitala se je v pomembnih institucijah v povprečju zvišal s 7% v letu 2007 na 13,5% ob koncu leta 2016. Sicer drži, da strožja pravila bankam prinašajo tudi višje stroške, vendar je te treba gledati v luči stroškov, ki jih je v minulem desetletju utrpela celotna družba, ker je bila zakonodaja preblaga. Vseeno se morajo regulatorji hitro dogovoriti o ustreznih mednarodnih standardih, da bodo banke lahko z gotovostjo razvijale dolgoročne načrte okrog svojih poslovnih modelov.

Tehnološki izzivi

Zadnji izziv za banke predstavljajo nove tehnologije. Te omogočajo vse močnejšo konkurenco nebank na področjih, ki so tradicionalno veljala za jedro bančnega poslovanja: dajanje posojil in izvajanje plačilnih storitev. Prav na ta izziv bi se rad osredotočil v današnjem nagovoru.

Na področju dajanja posojil je tehnološki napredek omogočil vzpon spletnega in mobilnega bančništva, saj je vrata v panogo odprl novim ponudnikom in obstoječe institucije z velikimi mrežami poslovalnic izpostavil močnejši konkurenci. Poleg tega je prišlo do premika k večji uporabi tržnega financiranja v euroobmočju in ta trend se bo v skladu s pobudo za unijo kapitalskih trgov verjetno nadaljeval. Resda ima t. i. bančništvo v senci, ki zajema upravljavce premoženja, pokojninske sklade, sklade denarnega trga ipd., pri financiranju realnega gospodarstva zaenkrat še razmeroma majhno vlogo, vendar se ta vztrajno povečuje.

Tradicionalne poslovne modele bank ogroža tudi okrepljena konkurenca pri izvajanju plačilnih storitev malih vrednosti, ki jo omogočajo nove tehnologije.

Tradicionalno so banke ponujale plačilne storitve kot podaljšek bančnih računov – torej kot debetne in kreditne kartice, direktne obremenitve in podobno. Seveda je med bankami vedno obstajalo nekaj konkurence, saj so komitenti lahko pridobili kreditno kartico od druge banke ali celo zamenjali banko, čeprav so to navadno storili le redko.

Vendar pa je vzpon e-poslovanja ustvaril povpraševanje po plačilnih storitvah, ki presegajo tradicionalne oblike plačevanja. Bančni sektor kot celota se je na to povpraševanje odzval počasi, kar je vstop na trg omogočilo družbam, kakršna je denimo PayPal. Sprva so ti novi ponudniki uporabljali obstoječo infrastrukturo in instrumente, kot so kreditne kartice.

V zadnjem času pa se je pojavil nov tip ponudnika, ki neposredno uporablja spletne bančne storitve posamezne banke. Te storitve so v preteklosti delovale v pravno in regulativno sivem območju ter pogosto v nasprotju s pogoji delovanja spletnih platform bank.

Regulativa je zdaj začela dohitevati novo tehnologijo. Druga direktiva o plačilnih storitvah (P2D2) je storitve kodificirala in uvedla zahtevo, da morajo izvajalci pridobiti dovoljenje za opravljanje plačilnih storitev ter da morajo banki dokazati svojo istovetnost in v komunikaciji z njo uporabljati skupne in varne standarde komuniciranja. Z direktivo je Evropski bančni organ dobil tudi zadolžitev, da razvije tehnične pravne zahteve, ki so zdaj v zaključni fazi.

Glavni cilj te zakonodaje je vzpostaviti skupni vseevropski okvir za plačila ter ustvariti standardiziran vmesnik zanje. Brez takšne standardizacije je namreč obstajala nevarnost, da bi morali novi ponudniki za vsako od 4000 bank, ki opravljajo plačilne storitve malih vrednosti, uporabljati drugačne povezovalne protokole in podatkovne zahteve.

Z uvedbo standardiziranega sistema, ki deluje v celotni EU, je direktiva zagotovila podlago za novo generacijo finančnih storitev. Te bodo na primer omogočile, da potrošniki z eno samo aplikacijo spremljajo vse svoje račune pri različnih institucijah in analizirajo izdatke po vrsti nakupa, hkrati pa se bodo razširile tudi možnosti za mobilna in spletna plačila. Prednosti takšnega digitalno povezanega trga za potrošnike je vsekakor treba pozdraviti.

Eurosistem v tem procesu sodeluje že ves čas in v njem opravlja različne vloge: kot upravljavec skrbi, da zagotavljamo prave storitve za poravnavo in plačila; kot katalizator povečuje standardizacijo, dosegljivost in združljivost, kot nadzornik in regulator pa zagotavlja nemoteno delovanje plačilnih sistemov in enake konkurenčne pogoje za vse tržne udeležence.

Naš cilj je enako kot pri zagotavljanju bančnih storitev nasploh, da vzpostavimo plačilni sistem, ki deluje gladko in učinkovito, ob tem pa še vedno vsebuje potrebno pravno zaščito za podatke in zasebnost uporabnikov. Prizadevamo si za regulativni okvir, ki je konsistenten in nevtralen – torej tak, ki niti ne hromi novih konkurentov, niti ne ščiti obstoječih ponudnikov.

Tako banke kot tudi ponudniki tovrstnih plačilnih storitev morajo opraviti še veliko dela, preden bo takšen robusten okvir dejansko zaživel. Čeprav nova tehnologija deluje kot motnja za obstoječe stanje, imajo banke obilo priložnosti, da prevzamejo vodilno vlogo. Očitno je, da imajo potrošniki radi storitve, ki jih zagotavljajo novi ponudniki. Namesto da bi banke skušale ovirati nove plačilne sisteme, kar jim na koncu ne bi uspelo, bi morale izkoristiti priložnost, da razvijejo dodatne storitve, ki si jih potrošniki želijo. Kljub vsem spremembam v obliki izvajanja storitev, ki jih prinašajo nove tehnologije, ostaja namreč skrb za zadovoljstvo strank eden od osnovnih pogojev za dolgoročno uspešnost vsakega ponudnika.

Tehnologija in centralno bančništvo

Seveda se s tehnološkimi izzivi in posledičnimi spremembami v gospodarskem okolju ne soočajo samo poslovne banke. Tehnologija vpliva tudi na to, kako svoje dejavnosti izvajajo centralne banke. Kot sem izpostavil v nedavnem govoru,[2] tehnološki napredek lahko vpliva na dinamiko in merjenje inflacije, kar po drugi strani lahko vpliva na nastavitve denarne politike, ki jih moramo sprejeti, da bi lahko izvajali naš mandat zagotavljanja cenovne stabilnosti. Nekonvencionalne ukrepe denarne politike, ki smo jih sprejeli tekom minulega desetletja, so narekovale okoliščine tistega časa, ko tradicionalni instrumenti za usmerjanje kratkoročnih obrestnih mer sami po sebi niso zadoščali za doseganje cenovne stabilnosti.

Možne posledice tehnološkega razvoja pa centralne banke analizirajo tudi na drugih področjih. Tehnologija razpršene evidence ima potencial, da spremeni način, kako centralne banke izdajajo primarni denar[3] in upravljajo plačilne sisteme. Trenutno izvajamo raziskave, da bi bolje razumeli to tehnologijo. Šele čas bo pokazal, ali je s to tehnologijo dejansko mogoče učinkoviteje izvajati centralnobančne storitve, obenem pa še vedno zagotavljati nemoteno delovanje in vse potrebne pravne varovalke. Samo s podrobnimi raziskavami in testiranji lahko ugotovimo, ali naj to tehnologijo uporabljamo, in če da, kako. To se razlikuje od stalnega izpopolnjevanja naših platform, da bi zadovoljili povpraševanje po storitvah v realnem času, kot v primeru takojšnjih plačil za takojšnje nakupe.

Kljub spremembam v institucionalnem in gospodarskem okolju pa je ena od konstant na področju centralnega bančništva neodvisnost centralne banke. Bistveni element v tem konceptu je sposobnost centralne banke, da deluje prosto od političnih navodil vlade ali njenega vpliva. Medtem ko institucionalno in gospodarsko okolje preživlja obdobje preobrazbe, en koncept na področju centralnega bančništva ostaja stalnica: neodvisnost. Gre za to, da denarno politiko zaščiti pred političnim vmešavanjem in predvolilnimi interesi. Zato je jasno, da kakršna koli reforma, izvedena z nacionalno zakonodajo, ki je izrecno usmerjena na centralno banko, kot smo videli v nekaterih nedavnih zakonodajnih pobudah v Sloveniji, ne sme ogroziti njene neodvisnosti, bodisi neposredno bodisi posredno s tem, da jo izpostavi političnemu pritisku.

ECB je v zadnjem mnenju, ki ga je odobril Svet ECB, o slovenskem Zakonu o postopku sodnega varstva ter osnutku zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Banki Slovenije (v zvezi z revizijo njenih dejavnosti), izpostavila nevarnost, da se zgodi prav to. Prvič, kombinacija obeh zakonov ustvarja negotovost glede standarda, po katerem naj Računsko sodišče revidira pretekle dejavnosti Banke Slovenije. Naj izpostavim zgolj to, da je bil Zakon o postopku sodnega varstva potreben zato, da se odpravi protiustavnost nekaterih določb Zakona o bančništvu, na podlagi katerih je Banka Slovenije med prestrukturiranjem bank sprejela ukrepe za prenehanje ali konverzijo kvalificiranih obveznosti. Drugič, slovenski Zakon o postopku sodnega varstva sam po sebi postavlja centralno banko v negotov položaj. Banka Slovenije mora dejansko tožiti državo, čeprav ničesar ne zahteva, ampak se mora braniti, in še več, braniti mora skrbnost, s katero je ukrepala proti implicitni domnevi kršitve in dvoumnemu ocenjevalnemu standardu.

Zaključek

Naj zaključim.

Dobro delujoč finančni sistem je ključnega pomena za dolgoročno vzdržno gospodarsko rast. Kriza je razkrila elemente finančnega sistema, ki niso delovali dovolj učinkovito in zanesljivo.

Novi regulativni režim, uveden v obdobju po krizi, vzpostavlja okvir, ki je sposoben zagotoviti boljše delovanje bančnega sistema v prihodnje. Vseeno nas čaka nadaljnje delo, da odpravimo posledice krize, zlasti kar zadeva slaba posojila. Regulativa sama ni dovolj in nadaljnja prizadevanja so potrebna tudi s strani bank, tako pri konsolidaciji kot tudi pri izpopolnjevanju poslovnih modelov, da bi sektor spet dosegel vzdržno raven dobičkonosnosti. Prizadevanja so potrebna tudi na nacionalni ravni, da bi nacionalne institucije delovale v skladu z evropsko zakonodajo.

Plačilni sistemi so še eno področje, kjer regulativni ukrepi sami po sebi ne zadoščajo za vzpostavitev sistema, ki deluje gladko in učinkovito, hkrati pa je varen in izpolnjuje evropska določila glede varstva zasebnosti. V današnjem času obstaja velika priložnost za banke, da sprejmejo novo tehnologijo in svojim strankam ponudijo nove storitve. Pravočasen sprejem in izvajanje tehničnih standardov bo prispevalo k vzpostavitvi pravih pogojev za plačilni sistem, od katerega imajo koristi vsi.



[1] Evropska centralna banka (2017), 2017 Report on Financial Structures.

[2] Mersch, Y. (2017), »Central banking in times of technological progress«, govor na konferenci o denarni politiki, ki jo je organizirala centralna banka Malezije, Kuala Lumpur, 24. julij.

[3] Mersch, Y. (2017), »Digital Base Money: an assessment from the ECB’s perspective«, govor na poslovilni slovesnosti za Penttija Hakkarainena, namestnika guvernerja Suomen Pankki – Finlands Bank, Helsinki, 16. januar.

Speaking engagements

Stiki za medije