Intervju za časopis Delo

15. februar 2014

Intervju z Benoîtom Cœuréjem, članom Izvršilnega odbora ECB,
za časopis Delo, ki ga je opravil Miha Jenko, 15. februar 2014

Delo: Gospod Cœuré, Slovenijo ste nazadnje obiskali v začetku oktobra 2012, ko smo gostili sejo Sveta Evropske centralne banke. Kako vidite razvoj dogodkov pri nas od tedaj, v zadnjih 16 mesecih?

Benoît Cœuré: Slovenija je šla v zadnjih 16 mesecev skozi zelo težavno obdobje, z mnogimi zelo resnimi izzivi, tako z gospodarskega kot s finančnega in bančnega vidika. Slovenske oblasti so te težave pripoznale, razumele in se z njimi sistematično in resno ukvarjale. Predvsem pri prestrukturiranju bančnega sektorja ste naredili prve ustrezne in zelo pomembne korake. S tem, da ste že opravili pregled kakovosti aktive in stresne teste bank, je bil dosežen še posebej pomemben mejnik za prestrukturiranje bank. A ostaja še mnogo stvari, ki jih boste morali storiti.

Da, kaj bi morali še narediti? Katere naloge so torej še pred nami?

Obe, slovenska vlada in centralna banka to zelo dobro razumeta. Gre pa za tri fronte, tri področja. Prvo je prestrukturiranje finančnega sektorja. Tu ste že dobro napredovali, kot sem dejal, so stresni testi in pregledi kakovosti aktive bank pomembni, opravljeni so bili zelo resno in profesionalno, a to je le prvi nujni korak. Od zdaj naprej pa potrebujete celovito reformo bančnega sistema, ki bo del širše strategije za ves gospodarski sistem. Tu morate narediti še kar nekaj korakov. Drugo so posegi na fiskalnem področju, kjer morate znižati javnofinančni primanjkljaj, zelo pomembno pa je tudi, da znižate zadolženost. Tu je zelo pomembno, da Slovenija upošteva priporočila Evropske komisije glede znižanja strukturnega primanjkljaja. Ti fiskalni napori naj bodo namenjeni opaznemu znižanju deleža javnega dolga. Tretji vidik pa so seveda ekonomske reforme in izboljšanje učinkovitosti gospodarstva. To zadnje je najpomembnejše. Noben drug napor ne bo uspešen, če gospodarstvo ne bo postalo bolj učinkovito.

Da, o nevarnostih hitro naraščajočega javnega dolga, ki bi lahko kmalu dosegel precej težko obvladljivih 85 odstotkov BDP, nas je nedavno svaril tudi Mednarodni denarni sklad (IMF). Kateri so potrebni koraki, s katerim bi znižali to tveganje neobvladljivega javnega dolga in visokih stroškov obresti?

Eden od ključnih ukrepov politik je privatizacija. Ta je lahko zelo koristna tako za povečanje učinkovitosti podjetij in bank, kot za znižanje ravni slovenskega državnega dolga.

Slovenske banke so bile lani zelo strogo in konservativno pregledane s strani revizorskih hiš Roland Berger in Oliver Wyman. Na koncu je prevladal vtis, da smo prisiljeni upoštevati najbolj skrajen, pesimističen in drag scenarij po izračunu Oliverja Wymana. Se strinjate?

Ne bi rad sodil o samih stresnih testih, ki so jih izvedle slovenske oblasti. Mi se sicer načeloma zavzemamo za bolj stroge stresne teste. Pomembno je biti na varni strani, da si pripravljen na prihodnost in da so banke spet zdrave, tako da lahko spet posojajo podjetjem. Dokapitalizacije bank torej ne bi smeli obravnavati kot stroška, ampak kot naložbo v prihodnost, tako da bodo banke lahko dajale nova posojila gospodarstvu, pri čemer se mora Slovenija soočiti z bančno dediščino in biti na varni strani.

Ali se boste za tak strog, konservativen pristop zavzemali tudi pri letošnjem pregledu 128 najpomembnejših evropskih bank. Bodo tudi te tako strogo pregledane kot so bile naše banke?

Seveda, bo enaka filozofija. O vseh parametrih se bomo v ECB še pogovorili z 18 nadzorniki, tako imenovanimi pristojnimi nacionalnimi organi 18 evrskih držav – znotraj novega Nadzornega odbora ECB, ki se je prvič sestal 30. januarja. To bo kraj, kjer bomo soočili vse predpostavke, parametre in možnosti in o njih razpravljali. To bo prvi in pomemben prispevek enotnega mehanizma nadzora k evrskemu območju. Načela bodo ostala enaka in bodo zelo stroga. S tem bomo zagotovili, da bomo o bankah vedeli vse, kar moramo vedeti – in da bomo sprejeli vse potrebne ukrepe za prihodnost.

Na račun družbe revizorske družbe Oliver Wyman smo lahko prebrali kar nekaj kritičnih zapisov v tujem tisku. Zakaj ste se v ECB odločili, da za tako zahtevno nalogo najamete prav družbo Oliver Wyman, po kakšnem ključu ste jo izbrali?

Bil je odprt, konkurenčen razpis, kjer se je na prvo mesto uvrstil Oliver Wyman.

Davkoplačevalci v Sloveniji so zdaj samo za dokapitalizacijo problematičnih državnih bank plačali več kot tri milijarde evrov, skoraj devet odstotkov BDP. Banke so zdaj polne kapitala. A po drugi strani ne kreditirajo podjetij, ki potrebuje denar za naložbe in obratna sredstva. Kako vidite to protislovje?

To lahko deloma pojasnimo tudi s šibkostjo povpraševanja, ne le v Sloveniji pač pa tudi v celotni evroskupini. Slovenija je zelo odprto gospodarstvo, ki veliko izvaža na evropske trge. Šibka gospodarska rast v evrskem območju vpliva tudi na Slovenijo. Tu pa res opažamo, da realno gospodarstvo zelo počasi uživa koristi sedanjih nizkih obrestnih mer ECB. To se sicer dogaja v več državah, ni nekaj, kar je vezano le na Slovenijo. To se bo sčasoma izboljšalo, s konvergenco v evrskem območju in z reformami, ki jih bodo izpeljale posamezne države. Tudi v Sloveniji se stvari že izboljšujejo z znižanjem zahtevanih donosov na trgih državnih obveznic. Obrestne mere za dolgoročne obveznice so se vam bistveno izboljšale. V evrskem območju sodi Slovenija med države, ki so se jim ti donosi najbolj znižali. To je znak, da se pri vas že dogaja konvergenca. Nekaj časa bo sicer še trajalo, da bodo to občutila tudi podjetja pri vas, a to se bo zgodilo, stvari gredo v pravo smer.

Katere pa bi morale biti zdaj glavne prioritete naše vlade in Banke Slovenije, če želita spodbuditi gospodarsko rast in rast posojil podjetjem? Ali nam mogoče lahko priporočite kakšne keynesijanske recepte, kako naj oživimo gospodarstvo?

Mislim, da zdaj prioritete pri vas niso ravno keynesijanske. Predvsem morate gospodarstvo narediti bolj učinkovito, tako v zasebnem kot javnem sektorju. To tudi pomeni, da se s privatizacijo nekaj podjetij premakne iz javnega v zasebni sektor. To se bo tudi zgodilo, z blagodejnimi učinki tudi za zadolženost države. Zagotovo bo nekaj podjetij ostalo v javnem sektorju – vendar bi bilo treba povečati njihovo učinkovitost. Vsi aktualni napori vlade in Banke Slovenije za ozdravitev bančnega sistema ne bodo dosegli svojega namena, se pravi spodbujanje rasti in zaposlenosti, če gospodarstvo ne bo delovalo bolje. Dobro je sicer injicirati kapital v banke, a če bodo te kreditirale nedobičkonosne projekte, bodo ustvarjale slaba posojila in izgube, kapital pa bo izginil. Zato je izjemno pomembno, da si skupaj s prestrukturiranjem in dokapitalizacijo bank prizadevate tudi za bolj dobičkonosno gospodarstvo in ga prestrukturirate. To pa je tudi priporočilo Evropske komisije vsem državam in še posebej Sloveniji v okviru tako imenovanega postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnovesji. Pomembno je, da to upoštevate.

Odbitki pri vrednotenju podrejenih obveznic v slovenskih bankah so zadnje mesece povzročili veliko pozornosti in tudi jeze. Zakaj je bilo to striženje potrebno v Sloveniji, ne pa tudi recimo na Irskem ali v drugih državah?

To ni specifično samo za Slovenijo. Evropa se je naučila lekcije iz preteklih kriz in je sprejela načelo odgovornosti za investitorje v bančne obveznice. Vsi investitorji, ki so vložili svoj denar v te obveznice, morajo vedeti, da bodo morali sodelovati pri reševanju bank, če se kaj zgodi, saj so obveznice naložba, ne pa depozit. To je del pravil za reševanje bank, ki jih je sprejela evropska komisija in so namenjena za zaščito davkoplačevalcev, ki ne smejo biti odgovorni za naložbe v obveznice. Pri reševanju bank pridejo davkoplačevalci na vrsto zadnji, delničarji pa prvi, za njimi pa lastniki obveznic. Ta razporeditev odgovornosti je zdaj jasna. Gre za odločitev Evropskega sveta in Evropske komisije in ne ECB, jo pa mi podpiramo.

To drži, a ta odločitev je zelo nova in ljudje se prej niso zavedali, da kaj takega sploh lahko zgodi.

Slovenija ni prvi primer, to se je že zgodilo tudi v Španiji. Gre pa za spremembo režima s ciljem, da so davkoplačevalci in lastniki bančnih vlog bolje zaščiteni in ne prevzemajo odgovornosti za napake, ki so jih storile banke.

END of Part 1 (sent on Tuesday)

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Part 2

Pri nas smo lani ustanovili slabo banko, družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB-BAMC), ki je zdaj tudi tarča kritik, da ne deluje dovolj pregledno. Katere bi morale biti zdaj prve prioritete dela slabe banke pri nas.

DUTB je dobro začela. Pridobila je strokovno znanje in človeški kapital, začela je z delom in že prenesla prvo tranšo slabih posojil. Zdaj mora nadaljevati z delom pri prestrukturiranju bančnega sektorja in pri prenosu naslednje tranše slabih posojil upoštevati dovoljenja evropske komisije in, drugič, utrjevati mora samo inštitucijo DUTB, tako da bo kredibilna in neodvisna. Ne gre le za prestrukturiranje bank, pač pa za boljše delovanje slovenskega gospodarstva. Slaba posojila so pač posojila gospodarstvu. DUTB mora zato sprejemati odločitve, ki bodo kar najbolj v prid slovenskim davkoplačevalcem in slovenskim ljudem. Ne sme biti v navzkrižju interesov, zato mora biti neodvisna, s čimer bo najbolje ščitila interese davkoplačevalcev in delavcev v Sloveniji.

Dobra novica je, da je bonitetna agencija Moody's nedavno zvišala ocene dokapitaliziranih slovenskih bank. Kaj bi morali zdaj narediti v teh bankah, da bi se njihove ocene še višale, s čimer bi se lažje in ceneje zadolževale, da bi ugodneje kreditirale naprej?

Razen bonitetnih ocen zdaj pri vas šteje obnovljeno zaupanje finančnih trgov in investitorjev, končni cilj pa je, da banke diverzificirajo svoje vire financiranja na trgih, kar bi jih naredilo bolj odporne, po drugi strani pa bi s tem podpirale slovensko gospodarstvo. Njihov cilj bi moral biti pristop do stabilnega financiranja na finančnih trgih. Banke bi zdaj morale poskrbeti za svoje posojilne knjige, primerno prikazati svoje rezervacije – na koncu pa bodo najbolj pomembni dobičkonosni projekti v gospodarstvu. To pa niti ni tako odvisno od bank, pač pa delno od vlade, ki mora poskrbeti za bolj učinkovit javni sektor, in od reformiranja gospodarstva, tako da bo bolj učinkovito in sposobno preživetja v evropskem okolju. Ključ do uspeha je torej v realnem gospodarstvu, ne pa v finančnem sektorju.

Drži. Slovensko gospodarstvo ustvari skoraj 70 odstotkov BDP prek izvoza. Kako v ECB vidite položaj na naših glavnih izvoznih trgih, v Nemčiji, Franciji, Avstriji, Italiji? Lahko pričakujemo letos kaj več uvoznega povpraševanja iz teh držav?

Vsekakor se domače povpraševanje v jedrnih državah popravlja, smo na poti počasnega izboljšanja. Očitno to še ni dovolj, a rast je spet pozitivna in se pospešuje. Vsi zadnji signali, ki prihajajo s strani evropskega gospodarstva, nakazujejo, da se spet dogaja ta scenarij. To je scenarij, počasne, a stalne in čedalje večje rasti, tudi v večjih evropskih gospodarstvih. Zato se njihovo povpraševanje spet pobira in izboljšuje, kar je seveda v korist manjšim, zelo odprtim gospodarstvom, kakršno je slovensko. To je lahko razlog za optimizem. Evrsko območje gre v pravo smer, pred dvema letoma, morda le eno leto dni nazaj, pa te smeri, te enakomerne in izboljšane gospodarske rasti, še nismo imeli. To seveda še ni dovolj in storiti moramo vse, da bo rast višja – a zelo pomembno, je da vemo, v katero smer gremo.

Je torej evro po nekaj zelo turbulentnih letih, ko je bilo celo slišati špekulacije o njegovem razpadu, zdaj na varni strani, zunaj najhujših težav?

O evru kot projektu ni več dvoma, to je pomemben dosežek. Evropski politiki so potrdili svojo zavezo projektu enotne valute in enotnosti evrskega območja, s tem pa se je povrnilo tudi zaupanje v evro na mednarodnih kapitalskih trgih. Zato zdaj mnogi mednarodni investitorji prihajajo na evrsko območje, kar je znak zaupanja v tukajšnje reformske procese. To je dobra novica, še vedno pa je zelo velik izziv gospodarska rast, ki je še vedno prenizka in evropska prioriteta bi morala biti, da jo podpremo, ne le v državah, ki izvajajo programe prilagajanja, pač pa tudi v jedru evroskupine. Tega ni mogoče doseči z dodatno javno porabo, pač pa z dodatnimi naložbami. Vse države morajo povrniti ozračje zaupanja, da bi pospeševale naložbe in to vključuje tudi največje evrske države kot so Francija, Nemčija in Italija.

Zadnji podatki kažejo, da je v inflacija v evrskem območju padla na vsega 0,7 odstotka, kar je najnižja številka za leta nazaj. Kako resen problem je za Evropsko centralno banko deflacija?

Predpostavka Sveta ECB je, da se bo stopnja inflacije postopoma zviševala do našega cilja, torej do stopnje inflacije, ki je blizu, a nižja od dveh odstotkov. Zdaj pa smo bližje razmeram, ko bi se lahko inflacijska pričakovanja spremenila in ustvarila navzdol usmerjene pritiske na stabilnost cen. Zato smo zelo pazljivi glede tveganj, ki ogrožajo naš osnovni scenarij, po katerem se bo stopnja inflacije srednjeročno počasi povečala na dva odstotka. To je naš osnovni mandat in moramo ga zelo resno upoštevati. Svet ECB je na svoji zadnji seji odločno potrdil prihodnjo usmeritev denarne politike, pri čemer še naprej pričakujemo, da bodo ključne obrestne mere ECB daljše obdobje ostale na sedanji ali še nižji ravni. Ostajamo trdno odločeni, da bomo ohranjali zelo spodbujevalno denarno politiko, ki je primerna za gospodarstvo evrskega območja, ter nadalje odločno ukrepali, če bo to potrebno.

Pa nam lahko razložite, zakaj je 2-odstotna stopnja inflacije boljša kot pa recimo 0,2 odstotna stopnja inflacije?

Stopnja inflacije, ki je tik pod dvema odstotkoma, predstavlja definicijo cenovne stabilnosti, ki jo je izbrala ECB. V negotovem okolju, ko je evrsko območje v prehodnem obdobju in se sodelujoča gospodarstva nahajajo v obdobju številnih strukturnih sprememb, je zelo pomembno, da ECB vztraja pri svojem inflacijskem cilju in ohranja njegovo kredibilnost kot neke vrsto sidra za reformske napore v Evropi. Dva odstotka sta bila izbrana, ker je to številka, ki ni niti previsoka niti prenizka. Vemo, da previsoka inflacija lahko destabilizira gospodarstvo in nas pripelje v destabilizacijske zanke, recimo prek plačnih dogovorov in indeksacije, in nazadnje zamaje zaupanje v valuto. Tudi zelo nizka inflacija ima destabilizacijske učinke. Zato je tudi prenizka inflacija v nasprotju s censko stabilnostjo, ker lahko povzroči samoizpolnjujočo se spiralo pričakovanj o stalnem nižanju cen. To bi gospodinjstva odvrnilo od trošenja, podjetja pa bi nehala investirati. To je definicija deflacije. Hočemo biti torej na varnem območju med visoko inflacijo in deflacijo, tik pod dvema odstotkoma pa je ravno prava številka. Od leta 1998, ko je bila ta številka izbrana, se je večina največjih centralnih bank po svetu približala isti številki: sprejele so jo ameriška Federal Reserve, Bank of England in nedavno še Bank of Japan.

Skratka, dvoodstotna inflacija je neke vrste mazivo za gospodarstvo.

Taka stalna rast cen ne izkrivi možnosti izbire v gospodarstvu. Moja osebna definicija censke stabilnosti je, da znesek povečanja cen ne popači dogajanja v gospodarstvu.

Če se povrnemo na slovenske teme: naše oblasti so se odločile, da se bodo izognile uporabi sredstev iz evrskega reševalnega sklada, ki prinaša s sabo tudi nekatere pogoje. V skladu s filozofijo, da se bomo rešili sami, smo skušali prodati obveznice tudi na ameriškem trgu. Kako gledate na to? Bi bilo bolje, da se Slovenija vrne na evrski trg in izda obveznice v evrih? Konec koncev smo evrska država…

Nimam nobenega nasveta, ki bi ga zdaj dal vašemu ministru za finance. Dela tisto, kar je najboljše za slovenske davkoplačevalce. Srednjeročno bi na stabilno financiranje vaše državne zakladnice ugodno vplivala mešanica izdaj v dolarjih in evrih. Toda doslej je bila strategija financiranja uspešna.

Največja opozicijska stranka pri nas je predlagala spremembo zakona, s katro bi na sejah sveta Banke Slovenije sedel tudi predstavnik politične opozicije. Je tak predlog v skladu s politiko ECB?

To prav zdaj proučujemo, vendar pa mora biti v vsaki evrski državi, majhni ali veliki, zagotovljena neodvisnost centralne banke.

Po neki oceni bo 128 največjih evropskih bank, ki bodo letos šle skozi preglede in stresne teste, potrebovalo do 500 milijard evrov dodatnega kapitala. Je to obvladljiva številka?

Absolutno prezgodaj je govoriti o kakršnikoli številki. Smo na začetku procesa, se organiziramo in zbiramo podatke.

Bodo po teh testih evropski davkoplačevalci na varnem, bodo imeli zagotovila, da se kaj takega v bankah ne bo več ponovilo?

Najboljše zagotovilo, da se to ne bo več ponovilo, je čvrst nadzor bank, ki bo zagotovljen prek enotnega mehanizma nadzora, ki bo začel delovati novembra. To je najboljša zaščita. ECB kot edini nadzornik v enotnem nadzorniškem mehanizmu bo morala biti stroga. Skupaj z novimi bančnimi pravili bo to najboljše jamstvo, da v prihodnje ne bo več prihajalo do bančnih kriz. Trdno sem prepričan, da so davkoplačevalci zdaj veliko bolje zaščiteni kot so bili pred krizo, še posebej zaradi bail-in pravil, ki določajo, da investitorji v bankah prvi pokrijejo njihove izgube. Če bosta stresni test ECB in pregled aktive pokazala primanjkljaj kapitala v bankah, bo to najprej pokril zasebni sektor.

ECB je tudi del trojke, skupaj z IMF in evropsko komisijo. Kakšna je pravzaprav vloga ECB v trojki?

ECB ima zelo jasno vlogo od maja 2010, ko so nas povabili, da se pridružimo trojki in svetujemo Evropski komisiji pri zadevah, kjer imamo strokovno znanje. To so predvsem stvari povezane s finančnim sektorjem, položajem v bankah, pa tudi makroekonomska ravnotežja. To je bila naša vloga, drugače pa je vse odločitve, povezane s finančno podporo državam, sprejemala Evroskupina in države same. Evroskupina je politično in demokratično odgovorna oblast. Ključne odločitve lahko sprejemajo le ministri, ki so odgovorni svojim parlamentom. Odločitve o reformah v posamezni državi pa lahko sprejema le vlada pod budnim očesom parlamenta. Delo trojke mora biti odgovorno demokratičnim inštitucijam. ECB lahko pojasni, kaj dela v trojki, vendar pa delujemo zgolj kot svetovalec.

ECB se bo letos preselila v lepo novo palačo v Frankfurtu. Koliko ljudi bo delalo v njej in kaj pomeni selitev?

ECB je dolgoročen projekt. Vsi zaposleni v ECB (1600), razen tistih, ki bodo zadolženi za nadzor bank, se bodo preselili v novo stavbo. Novo bančno nadzorno telo v okviru ECB pa bo locirano v drugi stavbi v središču Frankfurta, saj morajo biti skupaj. Dobro pa je tudi, da je monetarni del ECB ločen od bančnega, saj imata različne funkcije.

Dodatno vprašanje: Gospod Cœuré, kako komentirate ključne odločitve, ki jih je 6. februarja sprejel Svet ECB?

Svet ECB je potrdil glavni scenarij, ki predvideva postopno gospodarsko okrevanje, inflacija pa naj bi se postopoma približala našemu cilju, ki je srednjeročno tik pod dvema odstotkoma. Kot je pojasnil predsednik Draghi, ni bilo dovolj razlogov, ki bi terjali ukrepanje s strani denarne politike na naši zadnji seji. V naslednjih tednih in mesecih, če se tveganja za naš glavni scenarij uresničijo, smo pripravljeni ukrepati skladno našo prihodnjo usmeritvijo denarne politike.

Stiki za medije