European Central Bank - eurosystem
Možnosti iskanja
Domov Mediji Pojasnjujemo Raziskave in publikacije Statistika Denarna politika Euro Plačila in trgi Zaposlitve
Predlogi
Razvrsti po

Ekonomska in monetarna unija

Evropski svet je junija 1988 potrdil cilj postopne uresničitve ekonomske in monetarne unije (EMU). Zadolžil je odbor, ki mu je predsedoval takratni predsednik Evropske komisije Jacques Delors, da to idejo prouči in predlaga konkretne faze na poti do uresničitve takšne unije.

V odboru so bili guvernerji centralnih bank takratne Evropske skupnosti (ES) ter takratni generalni direktor Banke za mednarodne poravnave Alexandre Lamfalussy,  (BIS), danski profesor ekonomije Niels Thygesen in takratni presednik Banco Exterior de España Miguel Boyer.

Odbor je pripravil t. i. Delorsovo poročilo, v katerem je predlagal, da se ekonomska in monetarna unija uresniči v treh ločenih in razvojno povezanih korakih.

Tri faze ekonomske in monetarne unije (EMU)

Kratek pregled
PRVA FAZA
od 1. julija 1990
Popolnoma prost pretok kapitala
Povečano sodelovanje med centralnimi bankami
Prosta uporaba ekuja (ECU, evropska denarna enota, predhodnica eura)
Izboljšanje ekonomske konvergence
DRUGA FAZA
od 1. januarja 1994
Ustanovitev Evropskega monetarnega inštituta (EMI)
Prepoved kreditiranja javnega sektorja s strani centralnih bank
Povečano usklajevanje denarnih politik
Krepitev ekonomske konvergence
Proces, ki bo vzpostavil neodvisnost nacionalnih centralnih bank, zaključen najkasneje do datuma ustanovitve Evropskega sistema centralnih bank
Pripravljalna dela za tretjo fazo
TRETJA FAZA
od 1. januarja 1999
Nepreklicna določitev menjalnih razmerij
Uvedba eura
Izvajanje enotne denarne politike v okviru Evropskega sistema centralnih bank
Začetek veljavnosti mehanizma deviznih tečajev znotraj EU (ERM II)
Začetek veljavnosti Pakta za stabilnost in rast

Prva faza

Prva faza EMU

Na podlagi Delorsovega poročila je Evropski svet junija 1989 sklenil, da se bo prva faza ekonomske in monetarne unije začela 1. julija 1990. S tem dnem so bile načeloma odpravljene vse ovire za prost pretok kapitala med državami članicami.

Odbor guvernerjev

Odbor guvernerjev centralnih bank držav članic Evropske gospodarske skupnosti, ki je imel od svoje ustanovitve maja 1964 vse večjo vlogo pri denarnem sodelovanju, je dobil dodatne pristojnosti. Te so bile določene v sklepu Sveta z dne 12. marca 1990. Nove naloge so med drugim obsegale posvetovanje o denarni politiki držav članic in spodbujanje njihovega usklajevanja s ciljem doseganja cenovne stabilnosti.

Zaradi razmeroma kratkega razpoložljivega časa in kompleksnosti nalog je priprave na tretjo fazo ekonomske in monetarne unije (EMU) začel tudi Odbor guvernerjev. V prvem koraku je bilo treba opredeliti vsa vprašanja, ki naj bi jih razrešili takoj na začetku, določiti program dela do konca leta 1993 ter skladno s tem določiti naloge in pristojnosti obstoječih pododborov in delovnih skupin, ki so bili ustanovljeni v ta namen.

Zakonodajne priprave

Za uresničitev druge in tretje faze EMU je bilo treba spremeniti Pogodbo o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti (Rimsko pogodbo), da bi vzpostavili potrebno institucionalno strukturo. S tem namenom je leta 1991 vzporedno z medvladno konferenco o politični uniji potekala tudi medvladna konferenca o ekonomski in monetarni uniji.

Rezultat pogajanj je bila Pogodba o Evropski uniji, ki je bila sprejeta decembra 1991 in podpisana v Maastrichtu 7. februarja 1992. Zaradi dolgotrajne ratifikacije pa je Pogodba (ki je spremenila Pogodbo o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti in jo preimenovala v Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti ter med drugim uvedla Protokol o statutu Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke ter Protokol o statutu Evropskega monetarnega inštituta) začela veljati šele 1. novembra 1993.

Druga faza

Druga faza EMU

Ustanovitev EMI in ECB

Z ustanovitvijo Evropskega monetarnega inštituta (EMI) 1. januarja 1994 se je začela druga faza EMU, s čimer je med drugim prenehal delovati Odbor guvernerjev. Prehodni značaj EMI je odražal takratno stanje denarne povezanosti v Skupnosti: EMI ni imel nobenih pristojnosti za izvajanje denarne politike v Evropski uniji – to je bilo še naprej v pristojnosti nacionalnih oblasti – niti ni bil pristojen za poseganje na deviznem trgu.

Glavni nalogi EMI sta bili:

  • krepiti sodelovanje med centralnimi bankami in spodbujati usklajevanje denarnih politik;
  • izvesti priprave za vzpostavitev Evropskega sistema centralnih bank (ESCB), za vodenje enotne denarne politike in za oblikovanje enotne valute v tretji fazi.

V ta namen je EMI vzpostavil forum za posvetovanje in izmenjavo mnenj in informacij o usmeritvah politik ter določil regulativni, organizacijski in logistični okvir, da bi lahko ESCB v tretji fazi izvajal svoje naloge.

Decembra 1995 se je Evropski svet dogovoril, da se bo evropska denarna enota, ki bo uvedena na začetku tretje faze, imenovala »euro«, ter potrdil, da se bo tretja faza EMU začela 1. januarja 1999. Predhodno je bil objavljen tudi kronološki potek dogodkov za prehod na euro. Ta scenarij je temeljil predvsem na podrobnem predlogu, ki ga je pripravil EMI.

ERM II

EMI je hkrati dobil nalogo, da pripravi vse, kar je potrebno za oblikovanje prihodnjih denarnih in deviznih razmerij med euroobmočjem in drugimi državami članicami EU. Decembra 1996 je EMI Evropskemu svetu predložil poročilo, na podlagi katerega je bila junija 1997 sprejeta Resolucija Evropskega sveta o načelih in osnovnih elementih novega mehanizma deviznih tečajev (ERM II).

Novi bankovci

Decembra 1996 je EMI Evropskemu svetu in kasneje tudi javnosti predstavil izbrano oblikovno podobo serije eurobankovcev, ki naj bi bili v obtok dani 1. januarja 2002.

Pakt za stabilnost in rast

Za dopolnitev in natančnejšo opredelitev tistih določb Pogodbe, ki zadevajo EMU, je Evropski svet junija 1997 sprejel Pakt za stabilnost in rast, ki je obsegal dve uredbi in naj bi zagotavljal proračunsko disciplino v EMU. Pakt je bil maja 1998 dopolnjen z deklaracijo Sveta, s čimer so se povečale tudi obveznosti, ki jih pakt nalaga. Pakt je bil nadalje reformiran leta 2005 in leta 2011.

Prvotne udeleženke

Svet Evropske unije – v sestavi voditeljev držav ali vlad – je 2. maja 1998 soglasno odločil, da 11 držav članic izpolnjuje pogoje za sodelovanje v tretji fazi EMU in za uvedbo enotne valute 1. januarja 1999. Prvotne udeleženke so bile Belgija, Nemčija, Španija, Francija, Irska, Italija, Luksemburg, Nizozemska, Avstrija, Portugalska in Finska. Voditelji držav ali vlad so dosegli tudi politični dogovor o tem, katere osebe naj bi bile imenovane za člane Izvršilnega odbora Evropske centralne banke (ECB).

Priprave na določitev menjalnih razmerij

Prav tako maja 1998 so se finančni ministri držav članic, ki naj bi uvedle euro, skupaj z guvernerji nacionalnih centralnih bank teh držav, Evropsko komisijo in EMI dogovorili, da se bodo za določitev nepreklicnih menjalnih razmerij do eura uporabili takratni dvostranski osrednji tečaji valut sodelujočih držav članic v ERM.

Imenovanje organov odločanja

Vlade enajstih sodelujočih držav članic so 25. maja 1998 imenovale predsednika, podpredsednika in štiri druge člane Izvršilnega odbora ECB. Njihovo imenovanje je začelo veljati 1. junija 1998, kar je zaznamovalo tudi začetek ECB. Nacionalne centralne banke sodelujočih držav članic in ECB sestavljajo Eurosistem, ki v tretji fazi EMU določa in opredeljuje enotno denarno politiko.

Z ustanovitvijo ECB 1. junija 1998 je EMI izpolnil svojo nalogo. V skladu s členom 123 (prejšnji člen 109l) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti je šel EMI ob ustanovitvi ECB v likvidacijo. Vse pripravljalne naloge, ki so bile zaupane EMI, so bile zaključene pravočasno, ECB pa je do konca leta 1998 izvajala zadnje preskuse delovanja sistemov in postopkov.

Tretja faza

Tretja faza EMU

Nepreklicna določitev menjalnih razmerij

Tretja in zadnja faza EMU se je začela 1. januarja 1999 z nepreklicno določitvijo deviznih tečajev valut 11 držav članic, ki so prvotno sodelovale v monetarni uniji, ter z izvajanjem enotne denarne politike pod pristojnostjo ECB.

Število sodelujočih držav članic se je 1. januarja 2001 z vstopom Grčije v tretjo fazo EMU povečalo na 12. Naslednja se je euroobmočju 1. januarja 2007 pridružila Slovenija, eno leto kasneje sta ji sledila Ciper in Malta, 1. januarja 2009 je vstopila Slovaška, 1. januarja 2011 Estonija, 1. januarja 2014 Latvija, 1. januarja 2015 Litva in 1. januarja 2023 še Hrvaška. Na dan, ko se je posamezna država pridružila euroobmočju, je njena centralna banka samodejno postala del Eurosistema.

Vse strani v tem razdelku