Pogosta vprašanja o digitalnem euru

Ažurirano 14. februarja 2024

1. Zakaj bi Evropa potrebovala digitalni euro?

Z digitalizacijo se načini plačevanja spreminjajo. Z gotovino se plačuje vedno manj in pandemija koronavirusa je premik k spletnemu nakupovanju in digitalnim plačilom samo še pospešila. Digitalni euro bi bil elektronska oblika gotovine za digitalizirani svet. Potrošnikom bi omogočil, da centralnobančni denar poleg bankovcev in kovancev uporabljajo tudi v digitalni obliki.

Ljudem bi olajšal življenje, saj bi ponudil nekaj, kar zdaj še ne obstaja: digitalno plačilno sredstvo, ki se sprejema povsod v euroobmočju in s katerim je mogoče plačevati v trgovinah, na spletu ali med fizičnimi osebami. Enako kot gotovina bi bil digitalni euro netvegan, široko dostopen, preprost za uporabo in za osnovne namene brezplačen.

Poleg tega bi povečal strateško avtonomijo in denarno suverenost euroobmočja, ker bi celoten ekostistem plačil v Evropi postal bolj učinkovit. Digitalni euro bi spodbujal inovacije in prispeval k večji odpornosti evropske plačilne infrastrukture proti kibernetskim napadom ali tehničnim motnjam, kot so izpadi električne energije.

Več informacij o tem, zakaj potrebujemo digitalni euro.

2. Kako bi lahko digitalni euro prispeval k strateški avtonomiji Evrope?

Digitalni euro bi bil vseevropska plačilna rešitev, ki je na voljo v celotnem euroobmočju in se upravlja v Evropi po evropskih pravilih. S tem bi zmanjšal odvisnost Evrope od zasebnih neevropskih ponudnikov plačilnih storitev, hkrati pa bi deloval kot protiutež njihovi prevladi na trgu. Obenem bi celoten sistem plačil v Evropi postal bolj konkurenčen in inovativen, ker bi digitalni euro zagotovil platformo, na osnovi katere bi ponudniki plačilnih storitev lažje nudili svoje vseevropske plačilne rešitve.

Uspešen digitalni euro bi Evropi omogočil, da postane najnaprednejše območje na svetu na področju digitalnih financ in centralnobančnih digitalnih valut.

3. Ali bi digitalni euro nadomestil gotovino?

Ne. Digitalni euro gotovine ne bi nadomestil, ampak bi jo dopolnjeval. Uporabljal bi se vzporedno z gotovino in bi izpolnjeval željo ljudi, da vedno več plačujejo digitalno, plačilo pa se izvede hitro in varno. Gotovina bi bila v euroobmočju še naprej na voljo, enako kot tudi druga zasebna elektronska plačilna sredstva, ki se uporabljajo zdaj.

4. Bi bil digitalni euro alternativna valuta v Eurosistemu?

Ne. Digitalni euro bi bil samo še en način plačevanja v eurih, naši enotni valuti, v Evropi. Bil bi zamenljiv z bankovci v razmerju ena proti ena. Digitalni euro bi bil odgovor na željo sodobnih ljudi in podjetij, da vedno več plačujejo digitalno.

5. Kako napreduje projekt digitalnega eura?

Po dvoletni fazi proučevanja je Svet ECB sklenil, da bo nadaljeval s pripravljalno fazo, ki se bo začela 1. novembra 2023.

Pripravljalna faza bo sestavljena iz dveh korakov: prvi korak se je začel 1. novembra 2023 in bo trajal dve leti. Nato bi se Svet ECB na podlagi rezultatov, pridobljenih v prvem koraku, in poteka zakonodajnega postopka odločil, ali bo začel drugi korak, ter opredelil njegov obseg in trajanje.

Namen celotne faze je nadalje razviti in testirati digitalni euro v skladu z izbrano zasnovo in tehničnimi pogoji iz faze proučevanja.

Pripravljalna faza bi omogočila obsežne analize, testiranje, preizkušanje in posvetovanje z deležniki, s čimer bi se zagotovilo, da bi digitalni euro izpolnjeval najvišje standarde kakovosti, varnosti in uporabnosti.

Začetek pripravljalne faze pomeni pomemben napredek, vendar ne prejudicira odločitve Sveta ECB o izdaji digitalnega eura. O tej odločitvi se lahko razpravlja šele, ko bo sprejeta relevantna zakonodaja.

6. Kako so v postopek vključeni evropski zakonodajalci?

Evropska komisija je 28. junija 2023 predstavila osnutek zakonodajnega predloga o morebitnem digitalnem euru. Njegov namen je zagotoviti, da bo digitalni euro, če bo kdaj uveden, ljudem in podjetjem ponudil dodatno obliko digitalnega plačevanja, ki je splošno sprejeta, poceni, varna, odporna in v obliki javnega denarja.

Oba procesa – zakonodaja in zasnova digitalnega eura – bosta potekala vzporedno, zato bo Eurosistem lahko takoj izdal digitalni euro, če in ko bo sprejeta takšna odločitev, potem ko bo sprejet zakonodajni okvir za digitalni euro.

Eurosistem bo upošteval vse prilagoditve v zasnovi digitalnega eura, ki bi bile lahko potrebne zaradi zaključkov zakonodajne razprave. ECB je tudi pripravljena, da med zakonodajnim postopkom po potrebi zagotovi podporo in tehnično pomoč.

Svet ECB bo odločitev o tem, ali naj izda digitalni euro, sprejel šele potem, ko bo sprejet zakonodajni akt.

7. Kdo vse sodeluje pri projektu digitalnega eura?

Eurosistem – ECB in nacionalne centralne banke euroobmočja – mora zagotoviti, da bo digitalni euro izpolnjeval potrebe uporabnikov. Zato Eurosistem tesno sodeluje in ima redne stike z oblikovalci politik, zakonodajalci, tržnimi udeleženci in civilnodružbenimi organizacijami. Zelo pomembne so tudi fokusne skupine, v katerih se neposredno seznanja s stališči in željami ljudi.

Ti stiki potekajo v različnih okvirih, kot je na primer Odbor za plačila malih vrednosti v eurih, tj. forum, ki mu predseduje ECB in v katerem so zbrani vsi deležniki na trgu plačil, ali svetovalna skupina za trg, v kateri so strokovnjaki, ki so med fazo proučevanja svetovali o zasnovi in distribuciji digitalnega eura.

Poleg tega se ECB redno udeležuje srečanj Euroskupine, ki združuje finančne ministre držav euroobmočja, ter ima redno predstavitve v Evropskem parlamentu, na katerih oblikovalce politik v Evropi seznanja z napredkom pri projektu. Organizira tudi seminarje z evropskimi civilnodružbenimi organizacijami, da bi prisluhnila njihovim stališčem.

8. Kdo bi lahko uporabljal digitalni euro?

Kot je navedeno v zakonodajnem predlogu Evropske komisije, bi bil digitalni euro na voljo ljudem, podjetjem in javnim subjektom, ki začasno ali stalno prebivajo ali imajo sedež v kateri od držav euroobmočja.

Dostop do digitalnega eura bi lahko imeli tudi ljudje, ki zasebno ali poslovno potujejo v euroobmočje, ali ljudje, ki so v preteklosti prebivali ali imeli sedež v kateri od držav euroobmočja.

Poleg tega bi lahko imeli dostop do digitalnega eura ljudje, podjetja in javni subjekti s prebivališčem ali sedežem zunaj euroobmočja, če bi odprli račun za digitalni euro pri ponudnikih plačilnih storitev, ki imajo sedež ali poslujejo v državi članici Evropskega gospodarskega prostora^[1] ali v tretji državi, če bi bil pred tem sklenjen sporazum med EU in tretjimi državami in/ali dogovor med Evropsko centralno banko in nacionalnimi centralnimi bankami v državah članicah zunaj euroobmočja in v tretjih državah.

9. Zakaj bi ljudje želeli uporabljati digitalni euro?

Digitalni euro bi bil plačilna rešitev za vsako priložnost. Z njim bi se lahko plačevalo kadarkoli in kjerkoli v euroobmočju. Bil bi splošno sprejeto digitalno plačilno sredstvo, ki bi ga potrošniki lahko brezplačno uporabljali v trgovinah, na spletu ali med fizičnimi osebami. Ljudem bi omogočil, da plačujejo digitalno, hkrati pa še vedno uporabljajo javno plačilno sredstvo. Na voljo bi bil tako s spletno povezavo kot tudi brez nje.

Digitalni euro bi bil zasnovan tako, da bi zagotavljal večjo zasebnost kot druge digitalne oblike plačevanja. Eurosistem ne bi mogel identificirati ljudi na podlagi njihovih plačil. Osebno podatki o transakcijah pri plačevanju z digitalnim eurom brez spletne povezave bi bile znane le plačniku in prejemniku plačila.

Digitalni euro bi bil varen in preprost za uporabo. Prispeval bi tudi k večji digitalni finančni vključenosti, saj bi bil zasnovan tako, da bi ga lahko uporabljal vsakdo ne glede na družbeni položaj. Digitalni euro bi upošteval potrebe invalidov in ljudi, ki nimajo dostopa do bančnega računa ali nimajo digitalnih spretnosti ali finančnega znanja.

Da bi bilo digitalni euro mogoče uporabljati povsod v euroobmočju, osnutek zakonodajnega predloga, ki ga je predstavila Evropska komisija, predvideva, da bi ga morali trgovci obvezno sprejemati, nadzorovani posredniki pa obvezno distribuirati svojim strankam.

10. Kakšne koristi bi digitalni euro prinesel trgovcem?

Digitalni euro bi bil resnično vseevropska rešitev, ki se sprejema povsod v euroobmočju. Lahko bi bil enostavnejša in cenejša alternativa razdrobljenemu plačilnemu okolju, v katerem trgovci delajo zdaj. Z digitalnim eurom bi imeli trgovci več moči v pogajanjih s ponudniki plačilnih rešitev, zato bi se zmanjšali njihovi stroški. Te nižje stroške bi nato lahko prenesli na kupce.

Z digitalnim eurom bi se trgovcem lahko zvišala stopnja, po kateri se povpraševanje pretvori v nakup. To je še posebej pomembno pri spletnih nakupih, saj stranke začeti nakup bolj verjetno izvedejo do konca, če poznajo plačilni instrument, ki bo uporabljen. Poleg tega bi digitalni euro trgovcem omogočal, da plačilo prejmejo takoj in brez dodatnih stroškov.

11. Kakšne koristi bi digitalni euro prinesel posrednikom?

Nadzorovani posredniki, kot so banke, bi imeli ključno vlogo pri distribuciji digitalnega eura. Bili bi glavna kontaktna točka za ljudi, trgovce in podjetja za vsa vprašanja v zvezi z digitalnim eurom, izvajali pa bi tudi vse storitve za končne uporabnike.

Digitalni euro bi posrednikom omogočil, da so takoj prisotni na celotnem euroobmočju, za razliko od večine zasebnih inovacij, ki se večinoma osredotočajo na trg v domači državi. S tem bi digitalni euro lahko deloval kot platforma, na kateri posredniki razvijajo inovacije in povečujejo konkurenco na rastočem trgu e-poslovanja in digitalnih plačil v celotnem euroobmočju.

Digitalni euro bi posrednikom lahko prinesel tudi dodatne poslovne priložnosti. Kot je predlagal Eurosistem, bi tako denimo trgovci zunaj euroobmočja, ki bi želeli poslovati v digitalnih eurih, morali imeti račun pri ponudniku plačilnih storitev v euroobmočju.

Poleg tega model nadomestil za digitalni euro, kot je trenutno predviden v osnutku zakonodajnega predloga Evropske komisije, posrednikom zagotavlja ekonomske spodbude, primerljive z drugimi digitalnimi plačilnimi sredstvi. V tem pogledu digitalni euro posrednikom obenem odpira vrata, da vlagajo v dodatne storitve z dodano vrednostjo za svoje stranke.

12. Bi morali ljudje plačati, da bi lahko uporabljali digitalni euro?

Digitalni euro bi bil javno dobro. Kot tak bi bil za ljudi, ki ga želijo uporabljati, za osnovne namene brezplačen.

Vendar pa bi nadzorovani posredniki, vključno z bankami, lahko na podlagi osnovnih funkcij digitalnega eura razvijali lastne platforme in rešitve. Tako bi svojim strankam lahko ponudili nove storitve z dodano vrednostjo, ki bi bile plačljive.

13. Kako bi deloval digitalni euro?

Digitalni euro bi ljudem omogočal, da izvajajo varna takojšnja plačila v fizičnih in spletnih trgovinah ter neposredno drugim ljudem, ne glede na to, v kateri državi euroobmočja so ali pri katerem ponudniku plačilnih storitev imajo račun. ECB trenutno preučuje, kako bi to lahko delovalo v praksi.

Eurosistem bi na primer razvil namensko aplikacijo digitalnega eura, do katere bi vsi imeli enakopraven dostop. Druga možnost bi bila, da posredniki, vključno z bankami, vključijo storitve z digitalnim eurom v svoje obstoječe aplikacije, ki jih njihove stranke že poznajo. V vsakem primeru bi tudi ljudje, ki nimajo dostopa do bančnega računa ali digitalnih naprav, lahko plačevali v digitalnih eurih, in sicer s fizično kartico, ki bi jo dobili pri javnih posrednikih, na primer poštah.

Digitalni euro bi deloval tako s spletno povezavo kot tudi brez nje, zato šibek omrežni signal ne bi bil ovira. Kadar bi se plačila v digitalnih eurih izvajala brez spletne povezave, bi osebne podatke o transakciji poznala samo plačnik in prejemnik plačila.

Več informacij o tem, kako bi digitalni euro deloval.

14. Kako zaseben bi bil digitalni euro?

Zasebnost je ena najpomembnejših konceptualnih lastnosti digitalnega eura. Eurosistem nima nikakršnega interesa, da bi zbiral osebne podatke o plačilih ali plačilnih navadah ljudi. Eurosistem ne bi mogel identificirati ljudi na podlagi njihovih transakcij.

Digitalni euro bi ljudem omogočal, da pri spletnem plačevanju ne delijo svojih podatkov z nobeno tretjo stranko. Izjema bi bili primeri, ko je dostop do podatkov v skladu z evropsko zakonodajo potreben za preprečevanje nezakonitih dejavnosti.

Še večjo raven zasebnosti bi imeli pri plačevanju z digitalnim eurom brez spletne povezave. Osebni podatki o transakcijah bi bili znani samo plačniku in prejemniku plačila. Tako kot pri spletnem plačevanju ne bi bile udeležene nobene tretje stranke, razen če bi bilo to potrebno zaradi preprečevanja ponarejanja.

15. Kako bi ECB zagotovila, da je digitalni euro vključujoč?

Digitalni euro bi bil javno dobro, enako kot so danes bankovci in kovanci. Razlika je le v tem, da bi obstajal v digitalni obliki.

Digitalni euro bi bil za osnovne namene brezplačen. Ljudem, ki bi ga želeli uporabljati, bi bil na voljo v mobilni aplikaciji ali s fizično kartico. Digitalni euro bi deloval tudi brez spletne povezave, če bi bil omrežni signal uporabnikov prešibek za povezavo.

Zakonodajni predlog, ki ga je predstavila Evropska komisija, določa, da bi kreditne institucije, ki bi distribuirale digitalni euro, morale obvezno zagotoviti osnovne plačilne storitve v digitalnih eurih vsem svojim strankam, ki to zahtevajo.

Da bi lahko vsi ljudje – tudi invalidi, ljudje s funkcionalnimi omejitvami ali omejenimi digitalnimi spretnostmi ter starejši – plačevali z digitalnim eurom, bodo v vsaki državi euroobmočja določeni primerni javni subjekti, na primer pošte. Ti subjekti bi ljudem, ranljivim za digitalno finančno izključenost, nudili brezplačno podporo in dostop do storitev digitalnega eura, kot sta denimo neposredna osebna pomoč pri odpiranju računa za digitalni euro in pri uporabi vseh osnovnih storitev digitalnega eura. Brezplačen dostop do osnovnih storitev digitalnega eura bi bil omogočen tudi ljudem, ki nimajo bančnega računa.

Poleg tega bi bil poseben poudarek namenjen vključevanju ranljivih skupin, kot so posamezniki brez stalnega naslova, prosilci za azil ali upravičenci do mednarodne zaščite.

Digitalni euro bi bil zasnovan tako, da bi upošteval potrebe vseh ljudi in da nihče ne bi bil izključen.

16. Bi bil digitalni euro denar, ki ga je mogoče programirati?

Digitalni euro nikoli ne bi bil programljiv denar.

Programljiv denar je digitalna oblika denarja, ki se uporablja za vnaprej določen namen, kot je denimo vavčer, z omejitvami glede tega, kje, kdaj in pri kom ga ljudje lahko uporabijo.

Kot je predvideno tudi v zakonodajnem predlogu Evropske komisije, digitalni euro ne bi bil programljiv denar, bi pa lahko olajšal avtomatizirana plačila, če bi uporabniki želeli uporabiti to funkcijo. Tako bi se denimo uporabniki lahko odločili, da nastavijo mesečni trajnik za takojšnji prenos digitalnih eurov družinskim članom ali prijateljem.

17. Bi posredniki prejeli nadomestilo za distribucijo digitalnega eura?

Eurosistem predlaga sistem nadomestil, ki bi ponudnikom plačilnih storitev, kot so banke, ponudil pošteno ekonomsko spodbudo za kritje operativnih stroškov distribucije digitalnega eura.

Kot trenutno velja za druge plačilne sisteme, bi ponudniki plačilnih storitev, ki distribuirajo digitalni euro, trgovcem te storitve lahko zaračunavali. Pri tem bi za trgovce in ponudnike plačilnih storitev veljala cenovna kapica oziroma zgornja dovoljena meja, kot je predlagala Evropska komisija v zakonodajnem predlogu o digitalnem euru.

Enako kot pri izdelavi in izdajanju bankovcev bi Eurosistem kril stroške vzpostavitve sheme digitalnega eura in infrastrukture zanjo. Poleg tega bi si Eurosistem prizadeval, da bi čim bolj zmanjšal dodatne investicijske stroške posrednikov s tem, da bi, kjer je mogoče, uporabil obstoječo infrastrukturo.

18. Bi digitalni euro lahko ogrozil finančno stabilnost z izrivanjem bank iz finančnega posredništva?

Naš finančni sistem – z bančnim sistemom v svojem jedru – deluje dobro in Eurosistem želi ohraniti ključno vlogo bank pri kreditiranju realnega gospodarstva.

ECB bo, kolikor je mogoče, preprečila vsakršno grožnjo, ki bi jo digitalni euro lahko predstavljal za finančni sistem. Tako bi bil znesek digitalnih eurov, ki bi jih uporabniki lahko imeli na računu, navzgor omejen, da tudi v kriznih časih ne bi prihajalo do odlivov sredstev iz bančnih vlog.

19. Kako bi ECB zagotovila, da bi lahko ljudje povsod v euroobmočju z digitalnim eurom plačevali na enak način?

Za distribucijo digitalnega eura v euroobmočju bi bili odgovorni nadzorovani posredniki. Da bi distribucija v vseh državah potekala enotno, Eurosistem pripravlja shemo digitalnega eura, ki jo sestavlja enoten sklop pravil, standardov in postopkov za standardizacijo plačil v digitalnih eurih v celotnem euroobmočju, s čimer se zagotavlja vseevropski doseg.

Ta enotni sklop pravil, standardov in postopkov trenutno razvija skupina za razvoj pravilnika, ki tesno sodeluje z različnimi tržnimi predstavniki, kot so uporabniki, trgovci na drobno in posredniki.

20. Kako poteka razvoj enotnega sklopa pravil, standardov in postopkov za digitalni euro?

Za pomoč pri pripravi enotnega pravilnika je Eurosistem ustanovil skupino za razvoj pravilnika o shemi digitalnega eura, ki zbira mnenja in predloge finančne panoge, potrošnikov in trgovcev.

Skupina, ki jo sestavljajo strokovnjaki Eurosistema in tržni predstavniki z ustreznimi izkušnjami, pri delu izhaja iz odločitev o zasnovi digitalnega eura, ki jih je Svet ECB že odobril.

Poleg te krovne skupine je bilo oblikovanih več namenskih delovnih področij za razvoj pravil v tistih poglavjih, ki zahtevajo posebno strokovno znanje.

21. Kaj vse bo obsegal pravilnik za digitalni euro?

Pravilnik za digitalni euro bo določal enoten sklop pravil, standardov in postopkov, ki bi jih nadzorovani posredniki morali upoštevati pri distribuciji digitalnega eura. Ta pravila, standardi in postopki bodo obravnavali naslednja področja:

• funkcionalni in operativni model digitalnega eura (npr. tokovi od začetka do konca, temeljne zahteve za nadzorovane posrednike, minimalni standardi za uporabniško izkušnjo itd.);
• model sodelovanja v shemi digitalnega eura (npr. merila primernosti za sodelovanje v shemi, obveznosti udeležencev itd.);
• tehnični pogoji sheme (npr. IT infrastruktura, izvajanje programskega vmesnika, tehnični standardi itd.);
• zahteve glede upravljanja tveganj;
• pravila za upravljanje sheme digitalnega eura (npr. ureditev upravljanja sheme, postopki upravljanja sprememb itd.).

22. Kakšna bi bila povezava med takojšnjimi plačili in digitalnim eurom?

Danes imajo potrošniki redkokdaj možnost, da pri plačevanju v trgovini uporabijo takojšnje plačilo, kar hkrati tudi pomeni, da trgovci denarja ne prejmejo takoj. Z digitalnim eurom bi se to spremenilo, saj bi bila vsa plačila z digitalnim eurom takojšnja plačila.

Enotni sklop pravil, standardov in postopkov za digitalni euro, ki je zdaj v razvoju in se bo, če bo odobren, uporabljal, bi pomenil, da bi bilo rešitve za takojšnja plačila mogoče nadalje razviti tako, da bi dosegle vse države euroobmočja. S tem bi se zmanjšala odvisnost od zasebnih neevropskih podjetij, ki trenutno obvladujejo plačilni sektor.

23. Bi digitalni euro temeljil na tehnologiji razpršene evidence, kot je veriženje podatkovnih blokov?

Eurosistem pri razvoju digitalnega eura eksperimentira z različnimi tehnologijami, tako centraliziranimi kot decentraliziranimi, med drugim tudi s tehnologijami razpršene evidence. Vendar odločitev še ni bila sprejeta.

24. Bi z uvedbo digitalnega eura plačila v Evropi postala bolj ranljiva za kibernetske napade?

Enako kot druge digitalne infrastrukture bi bil tudi digitalni euro lahko tarča kibernetskih napadov. Da bi bilo to tveganje čim manjše, bi digitalni euro temeljil na najsodobnejših tehnologijah, s katerimi se vzpostavlja okolje, ki je odporno na kibernetske grožnje in sposobno reševati izzive prihodnosti.

25. Kako bi se digitalni euro razlikoval od stabilnih kovancev in kriptosredstev?

Digitalni euro bi bil centralnobančni denar. To pomeni, da bi mu kritje zagotavljala centralna banka in bi bil zasnovan tako, da bi zadovoljeval potrebe ljudi, ki ga uporabljajo. Zato bi bil netvegan. Poleg tega bi zagotavljal zasebnosti in varstvo podatkov. Centralne banke imajo nalogo, da vzdržujejo vrednost denarja, ne glede na to, ali je v fizični ali digitalni obliki.

Po drugi strani je stabilnost in zanesljivost stabilnih kovancev v osnovi odvisna od subjekta, ki jih izdaja, ter od tega, kako verodostojna in izvršljiva je njegova zaveza, da bo skozi čas vzdrževal vrednost teh kovancev. Poleg tega zasebni izdajatelji lahko uporabljajo osebne podatke uporabnikov v komercialne namene.

Za kriptosredstva ne jamči noben jasno ugotovljiv subjekt, kar pomeni, da terjatev ni mogoče izterjati.