Kaj je denar?

24. november 2015 (posodobljeno 20. junija 2017)

Denar so bankovci in kovanci eura, pa tudi stanje na bančnem računu. Kaj sploh je denar? Kako nastane in kakšno vlogo ima pri tem ECB?

Spremenljiva narava denarja

Denar se je v svojem razvoju pojavljal v različnih oblikah. Na začetku je obstajal predvsem kot naturalni denar – kot predmet, izdelan iz snovi, ki je imela tržno vrednost, na primer zlat kovanec. Naturalnemu je sledil reprezentativni denar. To so bili bankovci, ki jih je bilo mogoče zamenjati za določeno količino zlata ali srebra. Sodobna gospodarstva, tudi euroobmočje, pa uporabljajo na zaupanju temelječi fiduciarni denar. Tak denar je zakonito plačilno sredstvo in ga izda centralna banka, a ga za razliko od reprezentativnega denarja ni mogoče zamenjati za vnaprej določeno količino zlata. Čeprav sam po sebi nima vrednosti – papir, ki se uporablja za bankovce, je v načelu brez vrednosti – se kljub temu sprejema v zameno za blago in storitve, ker ljudje zaupajo centralni banki, da bo tudi v prihodnje ohranjala njegovo vrednost. Če bi centralni banki pri tem spodletelo, bi fiduciarni denar izgubil splošno sprejemljivost kot menjalno sredstvo in privlačnost kot hranilec vrednosti.

Oblike denarja skozi čas

Naturalni denar

Reprezentativni denar

Fiduciarni denar

V sodobnem času denar ne potrebuje več fizičnega nosilca. Obstaja lahko kot računalniški zapis na bančnem računu ali pa je shranjen v obliki varčevalnega računa. Digitalna gotovina ali e-denar je denarna vrednost, ki je shranjena denimo na predplačniški kartici ali pametnem telefonu. Tudi direktne obremenitve, internetna plačila in kartični prenosi so oblike plačil, pri katerih se gotovina ne uporablja. (Obstajajo še novejše decentralizirane digitalne alivirtualne valute, na primer bitcoin, ki nimajo osrednje nadzorne organizacije, kakršna je centralna banka. S pravnega vidika se te ne obravnavajo kot denar.)

Kljub hitri rasti elektronskega plačevanja je gotovina še vedno zelo priljubljena. V euroobmočju se z njo opravi precejšen delež plačil do 20 EUR. Za vrednost bankovcev in kovancev eura jamčijo ECB in nacionalne centralne banke držav euroobmočja, ki skupaj tvorijo Eurosistem.

Uporaba denarja in kako jo spremlja ECB

Denar ima ne glede na obliko tri osnovne funkcije. Kot plačilno sredstvo z vrednostjo, ki uživa splošno zaupanje, omogoča menjavo. Kot obračunska enota omogoča določanje cen blaga in storitev. In kot tretje je hranilec vrednosti. Samo manjši del vse gotovine v eurih, ki je v obtoku, dejansko kroži, tj. se uporablja za plačila. Številne bankovce za 50 €, ki so v obtoku, na primer ljudje hranijo doma.

Funkcije denarja

Menjalno sredstvo
za nakupovanje

Obračunska enota
za določanje cen

Hranilec vrednosti
za varčevanje

Centralne banke navadno določijo in spremljajo več denarnih agregatov. Gibanja teh agregatov lahko razkrijejo koristne informacije o denarju in cenah. Več denarnih agregatov je potrebnih zato, ker so številna finančna sredstva med seboj zamenljiva, poleg tega pa se narava in značilnosti finančnih sredstev, transakcij in načinov plačila s časom spreminjajo. Eurosistem je za uporabo v denarni analizi ECB oblikoval ožji denarni agregat M1, »vmesni« denarni agregat M2 in široki denarni agregat M3. Pri izvajanju strategije na področju denarne politike ECB spremlja vse tri agregate, skupaj s številnimi drugimi informacijami in analizami.

Kako se denar ustvarja?

ECB deluje kot banka za poslovne banke, s čimer vpliva na tok denarja in kreditov v gospodarstvu ter tako zagotavlja stabilne cene. Poslovne banke si lahko od ECB sposojajo denar, tj. centralnobančne rezerve, in sicer navadno zato, da bi pokrile zelo kratkoročne likvidnostne potrebe. Glavno orodje ECB za nadzor nad količino »zunanjega« denarja, in s tem nad povpraševanjem poslovnih bank po centralnobančnih rezervah, je določanje zelo kratkoročnih obrestnih mer – tj. »cene denarja«.

Ustvarjanje denarja v euroobmočju

Evropska centralna banka

Poslovne banke

Posamezniki in podjetja

Poslovne banke lahko ustvarjajo tudi tako imenovani »notranji« denar, tj. bančne depozite – to se zgodi vsakič, ko odobrijo novo posojilo. Razlika med zunanjim in notranjim denarjem je v tem, da zunanji za gospodarstvo kot celoto predstavlja sredstvo, vendar za nikogar ni obveznost. Notranji denar pa se tako imenuje zato, ker temelji na posojilih zasebnemu sektorju: če bi bile poravnane vse terjatve bank do zasebnih posojilojemalcev, bi se obseg tako ustvarjenega notranjega denarja vrnil na nič. To je torej ena oblika denarja, ki se v zasebnem gospodarstvu ustvarja, lahko pa se tudi izniči.

Kaj pa »tiskanje denarja« s strani ECB, o katerem toliko pišejo?

V praksi samo nacionalne centralne banke fizično izdajajo bankovce eura. »Tiskanje denarja« je pogovorni izraz za program nakupa vrednostnih papirjev, ki ga izvaja ECB in predstavlja eno od možnih oblik »kvantitativnega rahljanja«. S kupovanjem premoženja na finančnih trgih ustvarja ECB dodatne centralnobančne rezerve, ki lahko preko vrste različnih kanalov prispevajo k temu, da se znižajo obrestne mere za gospodinjstva in podjetja. To podpira gospodarstvo in posredno ohranja stabilno vrednost denarja v času, ko obstaja zelo malo prostora za nadaljnje nižanje obrestnih mer, ki so pod neposrednim nadzorom ECB. ECB pri tem ne tiska resničnih bankovcev, da bi plačala kupljeno finančno premoženje, ampak denar ustvarja elektronsko in ga zatem nakaže na račun prodajalca ali posrednika, npr. poslovne banke. Prodajalec lahko dodatno likvidnost uporabi za nakup drugega premoženja ali pa – ko gre za poslovno banko – odobri posojila realnemu gospodarstvu. Nakupi ECB prispevajo k izboljšanju denarnih in finančnih razmer ter znižujejo ceno posojil za podjetja in gospodinjstva, ki tako lahko več vlagajo in trošijo. Končni cilj je, da se inflacija vrne na raven pod 2%, a blizu te meje, kar je v skladu z mandatom ECB, da ohranja stabilnost cen.