Pet stvari, ki jih morate vedeti o Maastrichtski pogodbi

15. februar 2017

1. Vzpostavila je Evropsko unijo

Maastrichtska pogodba oziroma uradno Pogodba o Evropski uniji je zaznamovala začetek »nove faze v procesu oblikovanja vse tesnejše zveze med narodi Evrope«. Položila je temelje za enotno valuto, euro, in bistveno razširila sodelovanje med evropskimi državami na več novih področjih:

  • uvedeno je bilo evropsko državljanstvo, ki ljudem omogoča, da živijo v katerikoli državi članici in se prosto gibajo med njimi;
  • vzpostavljena je bila skupna zunanja in varnostna politika;
  • dogovorjeno je bilo tesnejše sodelovanje v policijskih, pravosodnih in kazenskih zadevah.

Pogodba je bila podpisana v nizozemskem mestu Maastricht, ki leži blizu meje z Belgijo in Nemčijo. Bila je plod večletnih razprav med državami o poglabljanju evropskega povezovanja.

2. Podpisalo jo je 12 držav

Pogodbo so 7. februarja 1992 podpisali predstavniki 12 držav: Belgije, Danske, Francije, Nemčije, Grčije, Irske, Italije, Luksemburga, Nizozemske, Portugalske, Španije in Združenega kraljestva.

Po ratifikaciji v parlamentih teh držav, ponekod po opravljenem referendumu, je pogodba uradno stopila v veljavo 1. novembra 1993. S tem je bila uradno ustanovljena Evropska unija.

Odtlej se je EU pridružilo še 16 držav, ki so sprejele pravila, določena v Maastrichtski pogodbi ali pogodbah, ki so ji sledile.

3. Položila je temelje za euro

Maastrichtska pogodba je utrla pot za uvedbo enotne evropske valute – eura. Pomenila je vrhunec večdesetletnih razprav o krepitvi gospodarskega sodelovanja v Evropi. Z njo sta bila ustanovljena tudi Evropska centralna banka (ECB) in Evropski sistem centralnih bank, določeni pa so bili tudi njuni cilji. Glavni cilj ECB je ohranjati stabilnost cen oziroma varovati vrednost eura.

Zamisel o enotni valuti za Evropo je v zgodnjih 1960-ih letih prvič predlagala Evropska komisija. Projekt je kasneje zastal zaradi nestabilnih gospodarskih razmer v 1970-ih letih.

Leta 1986 so evropski voditelji zamisel ponovno obudili in se tri leta kasneje zavezali, da bodo prehod v enotno valuto opravili v treh fazah. Z Maastrichtsko pogodbo so bile te faze tudi formalno določene:

  • prva faza (od 1. julija 1990 do 31. decembra 1993): uvedba prostega gibanja kapitala med državami članicami
  • druga faza (od 1. januarja 1994 do 31. decembra 1998): okrepljeno sodelovanje med nacionalnimi centralnimi bankami in večja usklajenost gospodarskih politik držav članic
  • tretja faza (od 1. januarja 1999 do danes): postopna uvedba eura ter izvajanje enotne denarne politike, za katero je pristojna ECB

4. Uvedla je merila, ki jih morajo države izpolniti za uvedbo eura

Poleg časovnega načrta za uvedbo enotne valute so bila s pogodbo določena tudi pravila o tem, kako bo euro deloval v praksi. Med temi so bila tudi merila, ki določajo, ali je država pripravljena na to, da sprejme euro.

Namen teh pravil, imenovanih tudi maastrichtska merila ali konvergenčna merila, je zagotoviti, da se v euroobmočju ohrani cenovna stabilnost tudi takrat, ko enotno valuto uvedejo nove države. Pravila poleg tega zagotavljajo, da so države, ki želijo vstopiti v euroobmočje, stabilne na naslednjih področjih:

  • inflacija
  • stopnja javnega dolga
  • obrestne mere
  • devizni tečaj

5. Pomenila je velik korak naprej za evropsko povezovanje

Od podpisa Maastrichtske pogodbe so evropske države postale tesneje povezane, vseeno pa nekatera področja, kot so gospodarska in javnofinančna politika, ostajajo na nacionalni ravni. Evropski voditelji so se zato dogovorili za nadaljnje korake, s katerimi se bo povezanost evropskih držav še povečala:

  • Pakt za stabilnost in rast, sprejet leta 1997, zagotavlja, da države izvajajo zdrave proračunske politike;
  • Evropski mehanizem za stabilnost je bil vzpostavljen zato, da bi bilo mogoče finančno pomagati državam euroobmočja, ki se znajdejo v velikih finančnih težavah ali jim grozi, da bi zašle v takšne težave;
  • enotni mehanizem nadzora in Enotni odbor za reševanje sta bila vzpostavljena po finančni krizi, da bi se povečala varnost evropskega bančnega sistema ter okrepila finančna povezanost in stabilnost.

Danes več kot 510 milijonov ljudi v 28 državah članicah uživa prednosti tesnejšega sodelovanja med evropskimi državami. In 25 let za tem, ko je bil dogovorjen načrt za uvedbo enotne valute, je euro postal druga najbolj trgovana valuta na svetu in sestavni del vsakdanjega življenja za 340 milijonov prebivalcev v 16 državah euroobmočja.