Strategija makrobonitetne politike

Končni cilj makrobonitetne politike je ohranjanje finančne stabilnosti. Na to področje sodi povečevanje odpornosti finančnega sistema ter zmanjševanje ranljivosti, s čimer se zmanjšuje sistemsko tveganje in zagotavlja, da so realnemu gospodarstvu še naprej na voljo kvalitetne finančne storitve.

Omejevanje sistemskih tveganj

Sistemska tveganja lahko izhajajo iz hudih makroekonomskih šokov, finančnih neravnovesij – med katerimi so pretirana rast kreditov, stopnja zadolženosti in zapadlostno neskladje – ter iz učinkov okužbe.

Za omejitev sistemskih tveganj skuša makrobonitetna politika:

  • preprečiti prekomerno kopičenje tveganj, ki izhajajo iz zunanjih dejavnikov in pomanjkljivosti trga, da bi se izravnal finančni cikel (časovna dimenzija)
  • narediti finančni sektor bolj odporen ter omejiti učinke okužbe (medsektorska dimenzija)
  • spodbujati sistemsko perspektivo v finančni regulaciji, da bi se ustvarile prave spodbude za tržne udeležence (strukturna dimenzija)

Instrumenti

Z uredbo o enotnem mehanizmu nadzora (EMN) so makrobonitetna pooblastila dodeljena tako nacionalnim organom kot tudi Evropski centralni banki, tako da si pristojnost za makrobonitetno politiko delijo oboji (člen 5). Makrobonitetna orodja je mogoče razvrstiti v tri skupine:

  • ukrepi v zvezi s kapitalom
  • ukrepi v zvezi s posojilojemalci
  • ukrepi v zvezi z likvidnostjo

S temi orodji se izboljšuje odpornost finančnega sistema tako, da se po potrebi zvišajo kapitalski in likvidnostni blažilniki. Sem sodijo kapitalski blažilniki za globalne in druge sistemsko pomembne institucije, količnik likvidnostnega kritja in količnik neto stabilnega financiranja. Nacionalni organi in ECB lahko naložijo proticiklične blažilnike, kadar želijo preprečiti ciklično kopičenje sistemskih tveganj. Če je to na voljo v nacionalnem okviru, lahko nacionalni organi naložijo tudi ukrepe v zvezi s posojilojemalci, kadar želijo omejiti zadolževanje (zlasti hipotekarno) na ravni posameznega posojilojemalca.

Interakcija makrobonitetne politike z drugimi področji

Makrobonitetne politike ni mogoče obravnavati ločeno, saj ukrepi mikrobonitetne, makrobonitetne in denarne politike delujejo vzajemno.

Interakcija z denarno politiko

Interakcija med denarno in makrobonitetno politiko poteka predvsem prek skupnega transmisijskega kanala, ki po drugi strani deluje prek finančnega sistema in zlasti prek bančnega sektorja. Ti dve področji se lahko pri zagotavljanju cenovne in tudi finančne stabilnosti dopolnjujeta.

Za zajezitev tveganj za finančno stabilnost je mogoče makrobonitetna orodja uporabiti selektivno in ciljno usmerjeno – celo v gospodarskem okolju, ki ga zaznamuje nizka inflacija. Institucionalni ustroj euroobmočja omogoča, da ECB izkorišča prednosti, ki izhajajo iz skupnega nabora podatkov in konsistentnega analitičnega okvira.

Interakcija z bančnim nadzorom

Mikrobonitetni nadzor in makrobonitetna politika se medsebojno dopolnjujeta, saj imata različno osredotočenost. Z mikrobonitetno politiko se povečuje odpornost posameznih finančnih institucij, medtem ko se z makrobonitetno politiko krepi odpornost proti tveganjem, ki se pojavljajo v finančnem sistemu kot celoti.

Na rednih sestankih Makrobonitetnega foruma se srečujeta Svet ECB in Nadzorni odbor, kjer razvijata skupno razumevanje razmer v finančnem sektorju.