(a)

odstavek 2 se nadomesti z naslednjim:

„2.   Za tržno finančno premoženje, uvrščeno v kategorije odbitkov I do IV, se uporablja odbitek pri vrednotenju, ki je odvisen od preostale zapadlosti in strukture kupona finančnega premoženja (fiksen kupon, brezkuponski instrument, variabilen kupon) kakor se določi na podlagi tabele 2 v Prilogi k tej smernici. Ustrezna zapadlost za določitev odbitka pri vrednotenju, ki se uporabi, je enaka preostali zapadlosti finančnega premoženja, ne glede na vrsto strukture kupona. V zvezi s strukturo kupona se uporabljajo naslednje določbe:

(b)

vstavi se naslednji odstavek 2a:

„2a.   Preostala zapadlost za krite obveznice v lastni uporabi se opredeli kot najdaljši zakonski rok zapadlosti, ob upoštevanju vseh pravic do podaljšanja rokov za odplačilo glavnice, ki jih vsebujejo njihovi pogoji. Za namene tega odstavka ‚lastna uporaba‘ pomeni, da nasprotna stranka predloži ali uporabi krite obveznice, ki jih je izdala ali zanje jamči sama nasprotna stranka ali kateri koli drug subjekt, s katerim je ta nasprotna stranka v tesni povezavi, kakor je določeno v skladu s členom 138 Smernice (EU) 2015/510 (ECB/2014/60).“;

„(c)

za namene odstavka (b) ima ‚lastna uporaba‘ enak pomen, kakor je opredeljen v členu 3(2a).“;

(a)

odstavek 1 se nadomesti z naslednjim:

„1.   Za posamezna bančna posojila se uporabljajo posebni odbitki pri vrednotenju, ki se določijo glede na preostalo zapadlost, stopnjo kreditne kvalitete, strukturo kupona in metodo vrednotenja, ki jo uporablja NCB, kakor je določeno v tabeli 3 v Prilogi k tej smernici.“;

(b)

odstavek 2 se nadomesti z naslednjim:

„2.   Plačilo obresti se obravnava kot plačilo po variabilni obrestni meri, če je vezano na referenčno obrestno mero in obdobje ponovnega določanja obrestne mere za to plačilo ni daljše od enega leta. Plačila obresti, pri katerih je obdobje ponovnega določanja obrestne mere daljše od enega leta, se obravnavajo kot plačila po fiksni obrestni meri, pri čemer je ustrezna zapadlost, ki se uporablja za določanje odbitka, enaka preostali zapadlosti bančnega posojila.“;

(c)

v odstavku 2 se doda naslednji pododstavek:

„Bančno posojilo se za namene uporabe odbitkov pri vrednotenju obravnava kot bančno posojilo s fiksno obrestno mero, kadar obstaja možnost, da se bo bančno posojilo obrestovalo po fiksni obrestni meri, odvisno od vrednosti primerne referenčne obrestne mere, navedene v členu 90(b)(iii) Smernice (EU) 2015/510 (ECB/2014/60), zlasti kadar ima kupon izrecno zgornjo mejo ali spodnjo mejo, ki ni enaka nič.“;

(d)

odstavek 5 se nadomesti z naslednjim:

„5.   Za netržne hipotekarne dolžniške instrumente se uporablja odbitek pri vrednotenju v višini 31,5 %.“;