Kaj so odbitki pri vrednotenju?
3. november 2016
Na finančnih trgih odbitki pri vrednotenju pomenijo zmanjšanje vrednosti finančnega instrumenta. Izraženi so v odstotkih. Če je na primer nek instrument, denimo državna obveznica, vreden 1 milijon EUR, a zanj velja 20-odstotni odbitek, to pomeni, da se bo obravnaval, kot da je vreden samo 0,8 milijona EUR.
Kdaj se odbitki uporabljajo?
Odbitki se na primer uporabljajo takrat, kadar centralne banke posojajo denar poslovnim bankam. Posamezna centralna banka v zameno za posojilo kot jamstvo zahteva zavarovanje (več o zavarovanju). Pri tem uporabi odbitek oziroma zmanjša vrednost zavarovanja. V zgornjem primeru bi tako instrument, vreden 1 milijon EUR po pošteni tržni ceni, zadoščal zgolj za posojilo v višini 0,8 milijona EUR.
Zakaj se odbitki uporabljajo?
Centralne banke morajo imeti zagotovilo, da bodo posojeni denar dobile nazaj. V prvi vrsti je to seveda dogovor s posojilojemalcem glede vračila posojila. Toda če se zgodi, da posojilojemalec posojila ne odplača, mora centralna banka prodati zavarovanje. Zato mora biti prepričana, da bo zavarovanje lahko prodala po ceni, s katero bo pokrila znesek posojila. Vendar cena finančnih instrumentov niha navzgor in navzdol, centralna banka pa jih včasih ne more prodati takoj. Odbitek pri vrednotenju ji zagotavlja določeno zaščito pred izgubo vrednosti in časa, potrebnega za prodajo zavarovanja.
To lahko ponazorimo na primeru hiše z vrednostjo 1 milijon EUR. Ta je zdaj morda res vredna okrogel milijon, vendar pa ni nikakršnega zagotovila, da bo zanjo dejansko mogoče iztržiti toliko, ko bo prišel čas za prodajo. Morda je bila v tem času poškodovana v neurju ali pa je soseska, v kateri stoji, postala za kupce manj zanimiva. Eurosistem, ki ga sestavljajo ECB in 19 centralnih bank v euroobmočju, za svoje terjatve ne sprejema nepremičnin kot zavarovanje, vseeno pa je logika enaka tudi pri finančnih instrumentih, ki jih sprejema, kot so na primer visoko kakovostne obveznice in drugi kratkoročni vrednostni papirji. Tudi tem se lahko iz različnih razlogov vrednost zmanjša. Zaradi tega finančni instrumenti s trenutno tržno vrednostjo 1 milijon EUR ne zadoščajo za posojilo v enaki vrednosti.
Kako se določi višina odbitka?
Posojilodajalec mora pretehtati, kolikšen blažilnik bi zadoščal za pokritje tveganja, da instrumentov, uporabljenih kot zavarovanje, ne bo mogel prodati po trenutni tržni ceni. To je odvisno od zgoraj omenjenih dejavnikov, torej kako tvegan je instrument posamezne vrste, tj. kako volatilna je njegova cena, ter kako »likviden« je ta instrument oziroma kako hitro ga je mogoče prodati brez izgube vrednosti. Če se vrnemo k prejšnjemu primeru, bi stara podeželska hiša (po kakršnih je malo povpraševanja) na območju, ki je znano po neurjih (kar predstavlja tveganje poškodb), dobila veliko večji odbitek kot povsem novo dvosobno stanovanje v središču mesta. Podobno veljajo v centralnobančnem kontekstu državne obveznice za razmeroma varne, likvidne naložbe in zato dobijo manjši odbitek kot bančna posojila, ki jih je prav tako mogoče uporabiti kot zavarovanje, a so praviloma manj likvidna.
Kako velike odbitke uporablja Eurosistem?
Eurosistem skrbno pretehta, kakšen odbitek naj uporabi pri finančnem premoženju, ki ga sprejme kot zavarovanje. Vsakokrat zagotovi, da je odbitek zadosten in sorazmeren, tako da se čim bolj zmanjša tveganje izgube.
Ko sprejema zavarovanje, ne daje prednosti nobeni vrsti instrumentov, pod pogojem, da ti izpolnjujejo predpisane zahteve. Tako lahko posojilojemalec kot zavarovanje za 1-milijonsko posojilo predloži na primer 1,7 milijona EUR bančnih posojil s 40-odstotnim odbitkom ali pa 1,06 milijona EUR državnih obveznic s 5-odstotnim odbitkom, saj imata oba zavarovalno vrednost tik nad 1 milijon EUR. Bistveno je, da je skupna vrednost zavarovanja po upoštevanju odbitka enaka skupnemu znesku posojila (ali večja), ne glede na to, ali posojilojemalec zagotovi večji obseg finančnih instrumentov z višjim odbitkom ali manjši obseg instrumentov z nižjim odbitkom.
Eurosistem je vzpostavil zelo natančen proces upravljanja tveganj, odbitke pa uporablja kot zgolj enega od številnih ukrepov, s katerimi zagotavlja, da ne sprejema nepotrebnega tveganja.
ECB objavlja in redno ažurira seznam odbitkov, ki jih uporablja pri vrednotenju finančnih instrumentov, predloženih kot zavarovanje.