13.2.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 31/1

1.1

Učinkovit in dobro integriran finančni sistem je pomemben za nemoteno in učinkovito transmisijo denarne politike po vsem euroobmočju. Medtem ko to velja za vse segmente finančnega sistema, je še posebej pomembno v zvezi s tržnim segmentom, ki je najbolj neposredno povezan z izvajanjem denarne politike, to je denarnim trgom. Evropski trg kratkoročnih vrednostnih papirjev je najmanj integriran segment denarnega trga v EU. Zato ECB posebej pozorno spremlja tako regulativne kot tudi tržno vodene pobude, katerih namen je povečati integracijo, razvoj in preglednost trgov kratkoročnih vrednostnih papirjev v Evropi (4).

1.2

Enako izvajanje in razlaga zakonodaje EU je ključni element za krepitev notranjega trga finančnih storitev. Glede na navedeno se zdi, da je izbira direktive kot pravnega instrumenta za dosego tega enakega izvajanja v tem primeru v nasprotju s ciljem izvedbenih ukrepov v povezavi z Direktivo o KNPVP, ki je razjasniti opredelitve „zaradi zagotovitve enotne uporabe te direktive v vsej Skupnosti“ (5), „izboljšati enotno razumevanje glede primernosti določenih sredstev za vlaganje po Direktivi o KNPVP“, „zmanjšati možnosti za različne razlage Direktive o KNPVP“ ter „izboljšati pravno varnost in omogočiti enotno razlago Direktive o KNPVP“ (6). Predlagani izvedbeni ukrep v obliki uredbe, ki bi vsebovala podrobne določbe, neposredno uporabljive za vse KNPVP, bi lahko primerneje odpravil sedanjo neenako uporabo nekaterih splošnih načel, vsebovanih v Direktivi o KNPVP (na primer v zvezi s pravili glede primernosti instrumentov denarnega trga).

2.1

Prvič, glede zahtev po razkritju in informacijah predlagana direktiva uvaja različne zahteve v odvisnosti od pravne narave izdajatelja. V zvezi z instrumenti denarnega trga, ki jih izdajajo ustanove, ki so predmet bonitetnega nadzora (7), so na primer informacije lahko omejene na informacije o izdaji ali programu za izdajo ali o pravnem in finančnem položaju izdajatelja pred izdajo instrumenta denarnega trga (8). V zvezi z nefinančnimi družbami (9) pa zahteve vključujejo tako informacije o izdaji in programu za izdajo kot tudi o pravnem in finančnem položaju izdajatelja. Komisija navaja, da se pri tem razlikovanju upošteva, da bi „npr. pri nekaterih potrdilih o vlogah bile težave z izpolnjevanjem nekaterih meril iz člena 5(2)“ predlagane direktive. Na splošno ECB meni, da je za nemoteno in učinkovito delovanje trga pomembno, da so udeležencem na trgu dostopni ustrezne in standardizirane informacije ter standardizirani statistični podatki. Zato je v členu 5(3)(a) priporočljivo sprejeti enako besedilo kakor v členu 5(2)(a) predlagane direktive.

2.2

Drugič, vključitev instrumentov denarnega trga, ki jih izdaja lokalna ali regionalna oblast države članice (ali v primeru države članice, ki je zvezna država, ena od članic federacije) in za katere država članica ne jamči, v člen 5(2) („drugi“ izdajatelji) namesto v člen 5(4) predlagane direktive (tj. poleg drugih javnih subjektov v državah članicah) bi morda zahtevala dodaten razmislek. Lokalne, regionalne in zvezne oblasti v EU na splošno uživajo finančno podporo svojih držav članic in imajo tudi poseben položaj po nacionalnih insolvenčnih zakonodajah. Poleg tega bi vprašanje, ali za obveznosti lokalnih, regionalnih in zveznih oblasti v EU formalno jamčijo njihove države članice, lahko v nekaterih primerih sprožilo kompleksna vprašanja in zato morda ne bi bila zagotovljena ustrezna podlaga za razlikovanje med instrumenti z jamstvom ali brez njega. Veljalo bi razmisliti o enaki obravnavi vseh regionalnih, lokalnih in (po Direktivi o KNPVP) zveznih oblasti držav članic tako na „ravni ena“ Direktive o KNPVP (prva alinea člena 19(1)(h)) kot v Direktivi o prospektu 2003/71/ES (10). Podobne utemeljitve veljajo tudi za mednarodne javne organizacije. Komisija bi tako lahko razmislila o spremembi člena 5(2) predlagane direktive, tako da bi črtala navedbo lokalnih, regionalnih in zveznih oblasti držav članic ter mednarodnih javnih organizacij, z namenom enake obravnave vseh takih javnih subjektov.

2.3

Tretjič, člen 5(3)(c) predlagane direktive se nanaša na potrebo po zanesljivih statističnih podatkih o izdaji ali programu za izdajo „ali drugih podatk[ih], ki omogočajo ustrezno oceno kreditnih tveganj v zvezi z naložbo v take instrumente“. V tej zvezi je treba opozoriti, da sta razpoložljivost zanesljivih statističnih podatkov in razpoložljivost drugih podatkov, ki omogočajo oceno kreditnih tveganj, dve različni in zaželeni značilnosti trga, ki se le delno prekrivata. Zato se ju ne bi smelo obravnavati kot enakovredni. To merilo je tudi delno odveč, če se bere v povezavi s členom 5(1)(b), ki že določa, da bi morale biti v zvezi s finančnimi instrumenti iz člena 19(1)(h) Direktive o KNPVP na voljo informacije, ki bi omogočile „ustrezno oceno kreditnih tveganj v zvezi z naložbo v take instrumente“. Zato bi bilo treba navedbo „ali drugih podatkov, ki omogočajo ustrezno oceno kreditnih tveganj v zvezi z naložbo v take instrumente“ v členu 5(3)(c) predlagane direktive črtati.

2.4

Četrtič, navedba „kontroliranje informacij“, ki ga izvaja „ustrezno usposobljena tretja stran“, v členu 5(2)(c) predlagane direktive povzroča nekaj pomembnih težav pri razlagi. Komisija je v svojih predhodnih pojasnilih (11) navedla, da bi bili posredniki, revizorji, javni organi ali druge tržne strukture lahko primerni, kolikor niso podrejeni navodilom izdajatelja. Po mnenju Komisije je namen tega merila zagotoviti, da bodo informacije o instrumentih, ki jih izdajajo gospodarski subjekti – upoštevaje zlasti, da ti subjekti niso nadzirani ali regulirani –, zanesljive in predmet strokovnega pregleda. Vendar pa predlog Komisije pušča nekaj prožnosti glede načina za dosego tega in ne vzpostavlja določne strukture. Ni jasno, kdo bi moral na koncu odločiti o „ustreznosti“ tretje strani. Poleg tega člen 5(2)(c) predlagane direktive določa, da se kontroliranje informacij nanaša tako na izdajo ali program za izdajo kot tudi na pravni in finančni položaj izdajatelja. Vendar pa, odvisno od narave tretje strani, subjekt, ki kontrolira, ne bo nujno „kontroliral“ obeh teh elementov. Revizor bo na primer kontroliral finančni položaj izdajatelja, ne pa programa. Vprašljivo je, da bi lahko odvetniške družbe in posredniki prišli v poštev za kontroliranje finančnih informacij. Oseba javnega prava pa bi morda kontrolirala program, ne pa nujno finančnega položaja izdajatelja. Končno se zdi, da bi uvedba nedoločnega mehanizma kontroliranja informacij s strani „ustrezno usposobljene tretje strani“ (12) v predlagano direktivo približala zahteve po informacijah v zvezi z instrumenti denarnega trga tistim, ki veljajo za uradne prospekte. V tej zvezi je treba poudariti, da se zdijo zahteve glede prospektov izčrpno urejene v Direktivi o prospektu, po kateri so instrumenti denarnega trga izvzeti iz opredelitve vrednostnih papirjev (13).

2.5

Diskrecijska pravica, podeljena državam članicam glede uporabe tega merila, je v očitnem nasprotju s ciljem teh izvedbenih ukrepov, ki je zagotoviti večjo pravno varnost in enotno uporabo. Zato se predlaga, da se to merilo povsem opusti, razen če je mogoče razjasniti pomen te določbe, kar pa se zdi težavno glede na različne primere, ki bi lahko bili zajeti.

2.6

Petič, člen 5(4) predlagane direktive določa, da za vse instrumente denarnega trga, zajete v prvi alinei člena 19(1)(h) Direktive o KNPVP (razen za instrumente denarnega trga iz odstavka 2 tega člena), ustrezne informacije zajemajo informacije o izdaji ali programu za izdajo ali o pravnem in finančnem položaju izdajatelja pred izdajo instrumenta denarnega trga. Glede izdajateljev zajema prva alinea člena 19(1)(h) Direktive o KNPVP zlasti države nečlanice, EU, Evropsko investicijsko banko, ECB in centralne banke držav članic. Ta predlagana določba bi tako veljala za naložbe kolektivnih naložbenih podjemov v nekatere instrumente, ki jih izdajajo centralne banke in se uporabljajo pri izvajanju denarne politike (14). Ob upoštevanju dejstva, da v primeru centralnih bank informacije o pravnem in finančnem položaju izdajatelja ne bi imele neposrednega pomena za vlagatelje KNPVP, ter pristojnosti Eurosistema v zvezi s pogoji za izdajanje takih instrumentov (15) ECB predlaga, da se člen 5(4) predlagane direktive spremeni tako, da se ta odstavek ne bo uporabljal za instrumente denarnega trga, ki jih izdaja ECB ali centralna banka države članice.

2.7

Končno, člen 3(2) predlagane direktive Komisije opredeljuje instrumente denarnega trga kot instrumente, s katerimi se običajno trguje na denarnem trgu in ki izpolnjujejo eno od naslednjih meril: (i) njihova zapadlost ob izdaji je do 397 dni, (ii) njihova preostala zapadlost ob izdaji je do 397 dni; (iii) so predmet rednih popravkov donosa v skladu z okoliščinami na denarnem trgu najmanj vsakih 397 dni; ali (iv) njihov profil tveganj ustreza profilu tveganj finančnih instrumentov, ki imajo zapadlost do 397 dni ali so predmet popravka donosa, kot je navedeno v točki (iii). Komisijo se želi opozoriti na dejstvo, da ta opredelitev ni skladna z opredelitvijo instrumentov denarnega trga v Uredbi ECB/2001/13 (16), ki določa preostalo zapadlost do vključno enega leta ali redne popravke donosnosti v skladu z razmerami na denarnem trgu vsaj vsakih 12 mesecev. ECB se zaveda, da je predlagano 397-dnevno obdobje rezultat predloga CESR, da se zapadlost podaljša z 12 mesecev na 397 dni in tako vključi tveganje zamud pri poravnavi, ki bi lahko v primeru zamude pri poravnavi instrumenta povzročile kršitev (17). Predlaga se vrnitev k rešitvi, ki jo je Komisija predlagala v prejšnjih osnutkih predlagane direktive, v katerih je določeno obdobje zapadlosti enega leta, „ne da bi to vplivalo na morebiten dodatni odlog pri poravnavi, kot je določena pri izdaji ali v programu za izdajo“.